Delavnica je dejansko delavnica. Ukvarjamo se s finomehaniko

Uroš zupan

Kadar iščemo avtorja, ki je kar najbolj odločilno vplival na podobo vse naše poosamosvojitvene poezije od 90.-ih do danes, je Uroš Zupan vedno med prvimi, ki se jih spomnimo. Toda Zupanov vpliv se ne ustavi pri njegovih knjigah, temveč se nadaljuje v osebnem angažmaju na zdaj že tradicionalnih Literaturinih delavnicah kreativnega pisanja, kjer svoje bogate izkušnje in svoj nezmotljivi občutek za najboljše v poeziji deli z mlajšimi kolegi.

Ob začetku nove literarne sezone je Zupan, sicer urednik za poezijo pri reviji Literatura, povedal nekaj o trenutnem stanju, zablodah in možnostih za spodbujanje poezije pri nas.

Uroš zupan

Nekateri pesniki pravijo, da se je še pred pisanjem pesmi treba najprej sploh naučiti, kako se jih pravilno bere. Kakšen pomen temu (v kontekstu delavnice) pripisuješ ti?

Na svetovnem prvenstvu v košarki v Turčiji je bilo nekaj košarkašev sprejetih v evropski košarkaški Hall of Fame. Med njimi je bil tudi Oscar Schmidt, najbolj znan brazilski košarkaš. Večino časa je igral Evropi. Znan je bil po svoji »mehki roki«, dajal je po trideset in več točk na tekmo, pa takrat še ni bilo trojk. Novinar ga je vprašal, v čem je skrivnost. Schmidt je odgovoril: petsto metov na koš pred treningom, potem trening in nato še petsto metov na koš, ko gredo drugi že pod tuš. V kontekstu književnosti metanje na koš predstavlja branje. Ni drugega načina, da se naučiš prepoznavati, kaj je dobro in kaj slabo, kot da bereš. Temu prepoznavanju seveda sledijo lastni poskusi pisanja. Ti so na začetku lahko podobni prebranemu, rečemo: ta pesem spominja na tisto. Prebrano. Vendar to ni nič hudega. Poezija se piše iz poezije in lastni glas je največkrat le na novo premešana kombinacija različnih vplivov. Najprej pa je treba seveda nekje videti, kako izgleda pesem na papirju. Zdi se mi, da je bistvo delavnice ravno vaja v prepoznavanju. Najbolj natančno od vseh branj je prevajanje. Ko hočeš kaj prenesti v drug jezik, se hitro vidi, ali stvar »stoji« ali pa je to, kar je napisano in takole na prvo oko deluje skoraj bombastično, da ne rečem transcendentalno, v resnici »kr neki«.

Zdi se, da bi pri nas vsak pisal pesmi, pa vendar to še ne naredi pesnika. Kaj je še treba dodati? Kaj od tega poskušaš dati svojim učencem?

Zupan: Pesmi res piše precej ljudi. To lahko ponazorimo čisto statistično: v Sloveniji izide skoraj toliko pesniških zbirk, kolikor je dni v letu. Govorim seveda o časovnem obdobju enega leta. (Ob tej množični produkciji pa je glede na odmevnost v javnosti ali pa na število bralcev poezija v resnici »čisto zadnja rupa na sviralu«.) Splošno prepričanje, ki velja za pisanje poezije, je, da sta pomembni dve komponenti. Prva so določena emocionalna stanja, druga pa je obvladovanje jezika, karikirano: če znam napisati trdilni stavek, lahko pišem poezijo. Skrata; zlitje obojega naj bi sprostilo dovolj veliko potisno energijo, ki bo vodila kuli po papirju ali pa prste po tastaturi, da bo nastala pesem. Stvari na žalost, ali pa na srečo, niso tako enostavne. Pesmi so precej kompleksni organizmi ali pa stroji, ki morajo izpolnjevati določeno pogoje, če hočejo delovati, če hočejo proizvajati užitek, osuplost, solze, smeh … Zakonitosti v pesmih so iste kot pri strojih ali pa človeškem telesu: deli morajo biti med sabo povezani, vse se mora fino dopolnjetavi, biti pretočno in v ravnovesju. To, kar tudi delamo na delavnicah, je, da si ostrimo sposobnost vpogleda v te organizme. Ker vemo, kako naj bi bila uspela pesem zgrajena, sestavljena, lahko ob pogledu na pesem (branju) hitro detektiramo njene pomanjkljivosti, šibke točke, zablode, prazna mesta, napačne smeri. Delavnica je dejansko delavnica. Ukvarjamo se s finomehaniko. Ne s pomeni, asociativnimi plastmi … Ukvarjamo se z bazičnim; zgradbo, sestavo, arhitektoniko, tehniko.

Se ti zdi, da smo, kar se tiče poezije, pri nas obremenjeni s stereotipi, zastarelimi pričakovanji ali celo napačnimi izhodišči?

Zupan: Predstava o poeziji v Sloveniji je še vedno precej podobna tisti Gombrowiczevi ugotovitvi iz teksta Proti pesnikom, kjer govori o poeziji kot o zadnji službi božji. To pa določa skrajna resnost, vzvišeni patos … Mislim, da se ta predstava o poeziji ne pozna samo pri pričakovanjih, ki jih imajo v zvezi z njo potencialni bralci, ali pa poslušalci, ali pa poznavalci, ampak se ta zakon »vzvišenega patosa« pozna tudi na osnovnem sredstvu; na jeziku, ki ga ta poezija uporablja. Ljudje pričakujejo, zdaj malo karikiram, globino biti pa neizrekljivo … Tu bi lahko še našteval. Še najlaže bi bilo, če bi vzel v roke kakšno pesniško klasiko in bi poljubno odpiral strani in prepisoval. Zadeve bi se le kopičile. Meni osebno deluje večina takšnih formulacij v pesmih kot prazna mesta. Moj prijatelj Matevž Kos bi rekel: uporabite nekaj čutnonazornega. Ampak to je samo ena od stvari, ki me zmoti. Generalno gledano me najbolj zmoti neka izumetničenost, nenaravnost jezika, mešanje arhaizmov in pogovornega jezika, nekakšno kvačkarstvo, ki je značilno za precej slovenske poezije. Kot nasprotje temu: pred mesecem sta pri Beletrini izšli knjigi T. Tranströmerja in L. Murraya. Ne govorim, da so vse pesmi v teh dveh knjigah dobre; nekatere so, nekatere niso. A jezik, v katerem so pesmi napisane, nima teh zdrsov, je čvrst in naraven. In če pogledamo katerokoli veliko poezijo, bomo videli, da je tudi tam jezik čvrst in naraven.

Primerov, ko je poezija v spremnih in drugih teoretskih tekstih služila le kot izhodišče za različna intelektualistična izživljanja, v preteklosti ni primanjkovalo. Kakšno se ti zdi stanje danes, bereš spremne besede z zanimanjem?

Zupan: Tudi danes se to dogaja. Mislim, da ni bistvene razlike. Ko kaj takšnega berem, se skušam postaviti v kožo mladega človeka, ki ga zanima poezija. Z veseljem vzame v roke knjigo, recimo, da se je že »naučil« razlikovati dobro in malo manj dobro napisano pesem. Potem pa pride do te diskrepance. Pametna in lucidna spremna beseda, pesmi pa tako tako. Prvo, kar se mlademu človeku zdi ali pa čuti, je verjetno to, da je neumen, ker sam v pesmih ne zna detektirati, čutiti tiste presežne vrednosti. Pomisli, da je z njim kaj narobe. Verjetno bo potreboval leta, da bo ugotovil, da z njim ni nič narobe. Če bo po neprijetnih občutkih sploh še vzel v roke kakšno knjigo poezije. Ja, res je zanimivo, kako radi ljudje pospravljajo po podstrešjih in iščejo izgubljene in založene zaklade, ne vidijo pa, da hiša sploh ne stoji, ali pa da sploh ni zemljišča, na katerem bi hišo lahko postavili.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V svojem delu bi težko karkoli imenoval organsko

    Aljaž Krivec

    Andrej Tomažin (1988) je avtor kratkoprozne zbirke Stramorjevi koraki (Litera, 2014), romana Črvi (Litera, 2016), pesniške zbirke Izhodišča (2018, Hiša poezije), tokrat pa bo govora … →

  • Saj ste hoteli kaj romantičnega, ali ne? 

    Urška P. Černe

    V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Izdelava: Pika vejica