Če izdaš knjigo, še ne pomeni, da si dober pesnik

Domen Slovinič, Aljaž Krivec, Anja Radaljac in Nina Sivec

Četrti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem

Nina Sivec

Nina: Andrej, v elektronskem mediju www.ludliteratura.si lahko že nekaj časa spremljamo tvoje intervjuje s kritiki iz različnih držav. Zanima me, v kakšni kondiciji se ti zdi slovenska kritika v primerjavi s tujo. Če sem malo bolj natačna; se ti zdijo kateri problemi (ali morebitne pozitivne karakteristike) specifično slovenski ali gre bolj za globalne pojave?

Andrej: Intervjuji in drugi teksti, ki jih omenjaš, so dostopni na spletu kot del projekta Slovenska literatura in tuji kritiki, ki poteka že tretje leto. Večina sodelujočih kritikov iz tujine, ki vsi napišejo eno kritiko neke slovenske knjige v prevodu, na kratko odgovori na nekaj standardnih vprašanj, nekateri pa se namesto tega lotijo eseja o kritištvu na splošno. Med vprašanji so seveda tudi takšna, ki bi naj pomagala osvetliti našo kritiško situacijo v luči dogajanja po svetu. Dosedanji odgovori in komentarji so razkrili tudi nekaj podobnosti. Večina kritikov se denimo strinja, da vloga kritike v širšem družbeno-kulturnem življenju zaskrbljujoče upada, saj kritika v nekem smislu izgublja svojo verodostojnost. Kritiki za oblikovanje kulture in javnega mnenja sploh niso več tako pomembni, namesto nekaj izstopajočih osebnosti imamo danes pač kopico bolj ali manj naključnih udeležencev brez prave vizije. Kar pa seveda ne velja zgolj za kritiko, temveč zaznamuje naš čas na vseh področjih, posebej znotraj kulture, kajne. Ne nazadnje pa si sploh ne predstavljam, da bi dandanes kdo res želel postati novi »papež literature« – mislim, da trenutno to ni niti v interesu kritike niti javnosti, saj bi to verjetno pomenilo nasilje nad zgodovino, zanikanje kulturnega razsvetljenstva, da ne govorim o tem, kako bi bil tak kritik takoj napaden kot kapitalistični propagandni ud. Torej sklepam, da ne gre toliko za pritoževanje kot bolj za analizo stanja. Tudi znotraj kritike se vidi, da je naš čas mogoče odmev neke ne nujno zlate dobe, zato pa vsaj tistih časov, ki so imeli privilegij, da so definirali osnovne korake našega gibanja po polju kulture. Mogoče je nujno, da jih zdaj zavračamo, a nam zato pač ni nič laže.

Takšno mnenje je že kar preveč podobno stanju pri nas, zato bi si želel, da vendarle ne bi bilo povsem pravilno. Obenem me seveda moti, da takšno mnenje kritiki dejansko ne koristi, saj z opozarjanjem na vsem znane težave naredi še najbolj to, da se z njimi povezani predsodki obdržijo. Včasih se mi zdi, da poskušajo kritiki s tem opozoriti na težave znotraj lastnega polja, ki mu dejansko manjka kritika kritike, saj je kritiška dejavnost v nekem smislu postavljena na konec zlorabljenega telesa literature kot nekakšen rep. Zato je lahko kritika, ki tako rekoč po definiciji ne deluje kot generator za nadaljnje ustvarjanje, kvečjemu zadnje pribežališče za bolhe. S kritiko se pogovor znotraj krogotoka knjige po navadi zaključi. Morebitna prerekanja, ki še sledijo, so namreč redko kaj več od viharja v kozarcu, medtem ko gre literatura lepo po svoje naprej. Še sreča. Moji sogovorniki so za takšno stanje omenjali različne razloge, od pomanjkanja drznosti (Franca Mancinelli) do mešanja kritike in pisanja promocijskih tekstov (Javier Alonso Prieto), pri čemer je v ozadju seveda tisto najbolj trmasto vprašanje – kdo je sploh lahko literarni kritik (Saša Ćirić). Kot je v svojem prispevku omenila Insa Wilke, je eden izmed razlogov mogoče tudi zdolgočasenost, okostenelost, zastarelost kritike vobče. A to so mogoče vse načini, kako si poskuša kritika s kritičnostjo do svojega lastnega delovanja zagotoviti vsaj možnost nekakšne interne delitve na dobro in slabo.

Zato pa od tujih kolegov zaenkrat še nisem slišal, da bi imeli kritiki svoje stanovsko društvo, kot ga imamo pri nas – Društvo slovenskih literarnih kritikov. Večina držav tudi nima posebne nagrade za kritike, ki si jo ti, če že, delijo z esejisti ipd.

Aja, še to: na koncu se seveda vsi strinjajo, da težava ni toliko v pomanjkanju prostora za objavljanje, temveč v slabih honorarjih.

In, kaj, ali se temu jamranju ne bi mogli pridružiti še vsi uredniki, pesniki, prozaisti? Rešitve nimam, kljub temu pa naivno verjamem v inherentno vrednost dobro opravljenega dela. Ker jamranje po mojem ni nič bolj produktivno. Jasno, razpršitev honorarjev je povezana z zgoraj omenjeno razpršitvijo vsebinske vrednosti, učinka in transformacijo literarnega papeža v milijone literarnih semenk, od katerih le redke vzkalijo.

Nina: Anja (vprašanje, ki je zelo podobno tistemu, ki sem ti ga že postavila v prejšnjem sklopu): Ker sem v tvojih kritikah večkrat opazila, da si pri obravnavanju del pozorna tudi na njegove feministične (ne)vidike, me zanima, katere so po tvojem mnenju tiste najbolj problematične točke sodobne slovenske literature, ki se pri tem razkrivajo?

Anja: Na feministične (ne)vidike, kakor si jih poimenovala, sem pogosto pozorna predvsem zato, ker se mi zdi, da (lahko) razkrivajo nekaj bistvenega o idejni podstati literarnega dela. Nekoliko naivno verjamem, da bi naj bila literatura (oz. literarni ustvarjalci) plodovito polje oranja novih ledin. (Uh.) Mislim, da bi naj literati prinašali nove (presenetljive) perspektive, uvide, analize, primere družbenih stanj. (Literatura nujno nastaja v odnosu do družbe – drugače ne more biti. In ne; to ne pomeni, da je nujno »družbeno kritična« oz. »angažirana«.) Verjamem, da dobri pisatelji niso tisti, ki opozarjajo na očividne afere in družbene patologije; to se mi zdi absolutno premalo za dober literarni tekst. Nujno je, se mi zdi, odstiranje nepričakovanih zornih kotov, iz katerega je zgoraj posredno omenjeno opažanje jasno razvidno. Potrebno se mi zdi prepoznavanje družbenih mrež in njihovo preseganje. Vprašanje ženske se na tem mestu javlja kot priročen simptom, ker je v družbo zelo globoko in hkrati zelo široko vpisano; v kolikor avtor sledi splošni družbeni matrici reprezentacije ženske (ker za to navadno gre), pogosto podvomim v njegovo zmožnost odstiranja novih perspektiv tudi pri vprašanjih, ki se vprašanja ženske ne dotikajo povsem direktno. Pri vprašanju ženske gre namreč vselej za odnos do drugega in v kolikor te drugosti avtor ne prepozna pri vprašanju ženske, ki je verjetno »največji« Drugi, težko verjamem, da v globino prepoznava druga podobna razmerja: navadno se je izkazalo, da je bilo tako sklepanje (žal) upravičeno. Kot je povedal Aljaž; postaviti v tekst revnega (idealiziranega) priseljenca s Fužin ne pomeni razumeti priseljenskega vprašanja.

Zdi se mi, skratka, nekakšna priročna točka, iz katere mi je laže preučiti idejno raven besedila, hkrati pa iskreno verjamem, da nas v smeri poglabljanja spolne razlike ter učvrščevanja družbenih spolov ne čaka napredek, ampak ena tistih zgodovinskih točk povratka v neko (pol)preteklo stanje. In – precej naokoli, se opravičujem – tu je po mojem tudi srž vseh problematičnih točk sodobne slovenske literature (sama bi raje morda rekla »proze«, ker sem s poezijo precej manj temeljito seznanjena): pomanjkanje avtorjev, ki so sposobni zares prepoznati vsaj nekaj družbenih matric in jih misliti izvirno, sveže, brez povzemanja gesel njim ljube politične stranke. (Morda malo vzneseno, ampak vseeno ne prav daleč od resnice.) Taka literatura se mi zdi predvsem hipna, minljiva in – če si smem dovoliti biti iskrena – skrajno dolgočasna ter nepotrebna.

Drugi vidik (nikakor ne manj pomemben) je precej bolj profan; skozi feministične (ne)vidike slovenske literature se nenehno in vedno znova vzpostavlja tudi isti moško-šovinistični odnos do drugega spola, ki na literarnem področju po mojem mnenju ni nič manj zaskrbljujoče izrazit kot na katerem drugem; ženska ni literatka, ženska je muza. Ženska je skrivnostni izpisani lik, in ne pišoči subjekt. Če se bere(m) (pre)dramatično, prebrskajte malce sezname z raznimi nominiranci, nagrajenci, štipendisti, pisatelji, ki se s pisateljevanjem preživljajo … (ne, uporaba moške oblike ni naključna). Skratka: žensko vprašanje je simptom in če se na točki simptoma ne udinjajo pisatelji/pisateljice, se bi morali (se moramo) kritiki.

Nina: Aljaž, podobno kot Anja tudi ti pišeš kritike za različne medije. Ali se ti zdi to prednost, slabost ali zgolj (finančna) nuja?

Aljaž: Pri odgovoru na to vprašanje bi izpostavil dva vidika. Kratkoročno in zame osebno je to prednost. Na ta način imam možnost, da sodelujem z različnimi urednicami in uredniki, da se z mojimi teksti srečajo različne ciljne publike, da se lahko učim pisanja pod različnimi pogoji (zahtevane dolžine tekstov in politike medijev se med seboj nekoliko, pa vendar ne preveč, razlikujejo).

Dolgoročno in z vidika razvoja literarnega polja pri nas pa je to bržkone slabost. Na ta način se v medijih pojavlja glas manjšega števila oseb, kar zmanjšuje heterogenost recepcije, do neke mere zapira prostor za nove pisce, hkrati pa daje tudi vtis, da če je ena oseba pripravljena pisati za različne medije, potem ji v položaju, kot ga poznamo, pravzaprav nič ne manjka in tako se lahko ohranja status quo. In tu pridemo verjetno do najtežjega vprašanja, ki se tiče udejstvanja na literarnem polju: po eni strani bi večina pišočih bržkone rada pisala izključno za medije, za katerimi lahko popolnoma stoji, po drugi strani pa si tega iz finančnih (in ne nazadnje kariernih) razlogov ne more privoščiti. Odločitev, kaj storiti, postane na tem mestu tako rekoč politična in hkrati zelo osebna in razumem lahko oba vidika, saj sta oba odziv na posebne razmere v našem literarnem prostoru.

Nina: Domen, kot je omenil že Aljaž, izide v Sloveniji v enem letu ogromno pesniških zbirk, pa me zanima, kje vidiš ti glavne razloge za takšno stanje in ali se ti zdi, da bi k bolj premišljeni produkciji lahko kaj prispevalo tudi večje število kritik(ov) poezije?

Domen: Delno sem se tega vprašanja dotaknil že prej, načeloma pa me je groza ob tem, da je dandanes marsikdo avtomatsko prepoznan kot pesnik, če ima objavljeno vsaj eno pesniško zbirko, in to ne glede na to, kako je do izdaje te zbirke prišlo (torej preko vez in poznanstev, kot se to dostikrat zgodi), in kakšna ta zbirka sploh je. Potencialno imamo v Sloveniji torej skoraj petsto aktualnih pesnikov na leto, kar je živ absurd – če izdaš knjigo, še ne pomeni, da si dober pesnik in verjamem, da marsikomu takšne oznake »stopijo v glavo«, a dejstvo je, da je produkcija prenapihnjena in da je veliko mladih pesnikov, ki do priložnosti ne pridejo, drugim pa kar izdajajo knjige kot po tekočem traku. To je v marsičem pač simptom majhne, zakompleksane družbe, kot je naša, in žal se bojim, da bi tudi porast kvalitetnih kritikov, ki bi povedali tisto, kar si o tem mislijo, ne pomagal izboljšati situacije. A vseeno je bolje vztrajati v brezkompromisnosti kot zgolj opazovati in zraven vdano vzdihovati.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki