Brez trikratnega obračanja in variiranja enih in istih stavkov

Gaja Kos

Med Stritarjevimi nagrajenci je kar nekaj takšnih, ki ste svoje prve kritiške tekste začeli objavljati v reviji Literatura. Je to slučaj ali je Literaturina klima primerna za kaljenje mladih kritiških peres?

Z rubrikama Robni zapisi in Kritika je Literatura kot nalašč za prve kritiške korake, ker omogoča lep prehod od krajše, bolj “svobodne” forme do daljših, temeljitejših kritiških tekstov. Dejstvo, da prav Literatura “vzgoji” marsikaterega kritiškega novinca pa gre verjetno pripisati tudi dejstvu, da literarno kritiko na FF poučuje član Literaturinega uredništva, prav tako ne gre spregledati Literaturinih kritiških delavnic, ki vsakokrat kakšnega izmed udeležencev gotovo pripeljejo prav med strani matične revije.

Pri reviji Literatura urejaš Robne zapise, rubriko krajših kritiških tekstov. Kakšno je razmerje med mladimi pisci, ki svoje prve kritiške poskuse objavijo prav kot robne zapise, in že bolj izkušenimi kritiki? Kako vidiš svojo vlogo pri odkrivanju in spodbujanju novih kritikov?

Marsikdo, ki v zadnjem času redno prispeva daljše kritike, se je najprej preizkusil z robnimi zapisi, bodisi pred leti bodisi relativno pred kratkim. Mislim, da mora biti kritik samozavesten in samostojen, zapisati mora torej, kot misli, to podpreti z argumenti in za tem s čisto vestjo stati. Če tega ne zmore, če neiskreno okoliši in zavaja sebe, bralca, avtorja itd., je bolje, da počne kaj drugega. Mislim, da se prav ta samozavest, če naj temu tako rečem (ki pa mora biti seveda vselej na trdnih temeljih), pa tudi sama slogovna spretnost, besedna živahnost ipd. takoj pokažejo pri pisanju robnih zapisov. Od mlačnih robnih zapisov želim več – nekateri pisci res zastavijo drugače, bolj odločno, zanimivo, inventivno, drugi pa napišejo enega, ki je hkrati prvi in poslovilni, ker ugotovijo, da se na tak način ne želijo izpostavljati. Svojo vlogo vidim torej predvsem v prepoznavanju in spodbujanju “odločnosti”.

Katere vrste bralka si – znaš ob branju sproščeno uživati ali se ti vedno vsiljuje tudi kritiško oko? Je ta razlika pri branju mladinske književnosti še bolj poudarjena ali manj očitna?

Rekla bi, da sem dokaj “deformirana” bralka, kritik v meni je nehote, vsaj do neke mere, stalno na preži, tako pri branju odrasle kot mladinske literature. Seveda pa je razlika, če berem knjigo, o kateri bom morala kaj tehtnega napisati, ali pa če berem kaj, o čemer se bom kdaj kasneje le ustno opredelila za/proti/zadržana ali kaj podobnega.

Kako dojemaš razliko med krajšimi in daljšimi kritiškimi teksti? Če kratkim preti, da postanejo žurnalistični ali površni, pa lahko dolgi izgubijo svojo kritično ost. Kako manevriraš med obojimi, kateri so ti bliže?

Pravzaprav srednji. Oziroma takšne dolžine, da lahko knjigo spotoma neobremenjena s številom znakov “obdelam” s čim več zornih kotov in zapišem to, kar imam povedati, jasno in bralcu prijazno, brez trikratnga obračanja in variiranja enih in istih stavkov, kar je večkrat zelo očitno (in moteče!) v službi doseganja predpisanega števila znakov.

Pri literaturi za odrasle se bralci izvirnih in kritiških tekstov gotovo bolj prekrivajo kot pri mladinski književnosti. Katere skupine bralcev mora kritika mladinske književnosti še dodatno ali celo bolj upoštevati?

Kritika otroških knjig nagovarja odraslega bralca, torej avtorje, ilustratorje, prevajalce, urednike, vzgojitelje, učitelje in seveda starše. Kritiško nagovarjati najmlajše seveda nima smisla, obrniti se je treba na odrasle, ki so običajno posredniki med knjigo in otroki. Kakšno zahtevnostno stopnjo bomo pri tem ubrali, naj zavisi od mesta objave, eno je specializirana literarna revija in drugo npr. brezplačnik o malčkih. Drugače je s kritiko mladinskih oz. najstniških knjig. Če odštejem že prej naštete avtorje, urednike ipd., bi bilo smotrno, da bi nagovorila tudi same najstnike, čemur pa bi morala biti spet prilagojena tako kritiški tekst kot tudi prostor objave; slednjega manjka.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica