Avtorji ne sprejmejo niti konstruktivne kritike, kritiki pa svojega mnenja ne izpovedo iskreno

Domen Slovinič, Aljaž Krivec, Anja Radaljac in Nina Sivec

Prvi del kritiške korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem

Andrej Hočevar

Andrej: Nina, ko smo se zadnjič bolj v šali kot zares pogovarjali o izboru najslabših knjig leta, si omenila, da bi verjetno nominirala knjigo, ki si jo celo recenzirala. Kolikor se spomnim, je bila tvoja kritika sicer odklonilna, vendar pa v njej nisi bila tako eksplicitna. Se ti zdi, da takšne sodbe v bistvu presegajo kritikovo nalogo? Koliko mora, po tvojem, kritik takšne zaključke prepustiti bralcu?

Nina: Ja, zadnjič smo se kar v večini strinjali, kot že marsikdo pred nami, da bi bila nagrada za najslabšo knjigo leta precej dobrodošla stvar. Po mojem mnenju pa bi se bilo tega treba lotiti sistematično in odgovorno. Kresnikova žirija na primer mesece in tedne predeluje letno romaneskno bero (mislim, da je bilo letos 130 romanov) in če bi želeli razglasiti najslabši roman leta in pri tem ne izgubiti verodostojnosti, bi se morali tega lotiti na podoben način. Jaz na primer nisem prebrala niti tretjine lanske romaneskne produkcije, tako da se mi ne zdi etično, da bi javno razglašala, katera knjiga si zasluži naslov najslabša. Takšne sodbe seveda spadajo pod naloge kritika, vendar mislim, da bi morali biti tovrstni projekti konceptualno jasno zastavljeni in ne nazadnje finančno podprti, kar pa je bržkone utopija. Kot kritičarki se mi zdi nujno, da pri obravnavi posamezne knjige svoje misli o njej jasno in uspešno skozi vsebino kritike prenesem na bralca, naslovi v smislu »najboljša/najslabša knjiga leta« pa se mi zdijo, da bolj kot čemu drugemu, v kolikor seveda niso konceptualno podprti in zamejeni, služijo zgolj neupravičenemu zbujanju pozornosti.

Andrej: Domen, med vami štirimi si edini, ki vsaj zaenkrat pišeš izključno o poeziji. Kako je do tega prišlo? Se ti zdi, da je takšna specializacija za kritika dobrodošla?

Domen: Do moje specializacije v pisanju recenzij na področju poezije je prišlo bolj po naključju – ko sem začenjal, sem se v zasebnih branjih že kakšno leto ali dve poeziji posvečal bolj kot prozi, zato je bilo nekako logično, bolj »domače«, da sem z njo tudi začel (kar pa ne pomeni, da bi se branil tudi kakšne recenzije prozne knjige). Takšna specializacija je lahko dobrodošla, če je recimo manj ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Vsekakor pa podpiram širjenje kritiških obzorij tudi na druge oblike, saj mora dober literarni kritik po mojem znati kaj relevantnega povedati tudi o zvrsteh, ki niso njegova prva kritiška domena (seveda z ustrezno poglobljenim poznavanjem literature v drugih žanrih).

Andrej: Aljaž, spomnim se, da si se nekajkrat vključil v spletne debate pri objavah kritik, ne nujno svojih, in se trudil zagovarjati vrednote, ki bi morale vsem predstavljati skupno izhodišče, ampak v resnici nimajo več pravega pomena, saj se žal vedno znova ustavi že pri razlikovanju avtorja od subjekta. Mar to pomeni, da sicer verjameš v poslanstvo in funkcijo kritike, ki se jo še da rešiti? In v kultiviran dialog? Ali pa smo pluralizem stališč in vrednot nemara pripeljali že do absurda?

Aljaž: Ne samo, da v poslanstvo in funkcijo kritike ter kultiviran dialog verjamem, temveč na vse troje tudi kdaj pa kdaj naletim, je pa res, da mora biti zadoščeno veliko pogojem, da se to zgodi. Ampak je najbrž vredno počakati.

Pluralizma stališč in vrednot po mojem nismo pripeljali do absurda – čimvečje število le-teh je pozitivno. Absurdno v tej situaciji pa je, da se tega ne zavedamo. Z vsako kritiko, komentarjem ipd. bi se naj vzpostavila nova pravila igre, ki jih določa kopica dejavnikov. Preprosto povedano: če imam pred seboj tekst, ki nikakor ne skriva vpeljave denimo Foucaultove misli, potem lahko predvidevam, da je bil tekst z zavedanjem o njegovi filozofiji(?) tudi spisan in urejan in kot takšen je nato lahko tudi bran in kritiziran (v najbolj grobem: ocenjevanje ujemanja ideje in izpeljave dela in seveda nekaterih mnogo bolj splošnih: tehničnih, jezikovnih, zgodbenih, slogovnih ali ne nazadnje inovatorskih razsežnosti). V tem smislu je po mojem kritika kot taka mogoča, če pristopajo vsi vpleteni do dela na »istem nivoju« in lahko upravičeno rečejo »razumem in delo ni/je dobro«. Težava se pojavi, ko se isti vidik aplicira na ontološko različna dela, s čimer pride do (pretirane? škodljive?) ideološke obremenjenosti in svojevrstne dogme. S tem nikakor ne trdim, da bi naj kritiška recepcija pihala v isti rog kot vsi drugi v komunikacijskem krogu knjige z avtorico/avtorjem na čelu, le to, da bi ga naj dobro poznala in ga tako ali drugače upoštevala oz. reflektirala – če se to ne zgodi, potem lahko sprejmem tudi (sicer odbijajočo) instanco užaljene/-ga avtorice/avtorja. Mogoče je bilo kritiško delo v kakšnem času, v katerega pluralizem stališč in vrednot ni bil tako globoko vtisnjen, lažje, saj je morala kritiška recepcija operirati z manjšim številom orodij. Optimalna rešitev so torej lahko predvsem številni teksti kritičark in kritikov različnih nazorov.

Andrej: Anja, v zelo kratkem času ti je uspelo, da si začela svoje kritiške tekste objavljati v različnih medijih, sicer pa ob literaturi recenziraš tudi gledališče, če pustim tukaj ob strani še druga področja tvojega udejstvovanja na polju literature v širšem smislu. Imam občutek, da te žene močna ambicija. Kaj oz. kaj še lahko kritik dandanes sploh doseže?

Anja: Kritike pišem že ca. pet let, kar se mi, iskreno, niti ne zdi tako zelo kratka doba. Se pravi: ne zdi se mi nič posebnega, če po petih letih »uspeš« pisati za različne medije. Hkrati so se nove priložnosti za pisanje odpirale nekako iz sezone v sezono – meni se torej zdi, da se vendarle ni zgodilo čez noč, posebej če upoštevam, da sem v tem času (v zadnjih dveh letih) tu in tam tudi urednikovala mlajšim kritikom (študentom) in da se je nekaj kritičark, s katerimi sem delala, že uspelo dogovoriti za objave v resnih medijih. (Takšne so denimo Lara Paukovič, Veronika Šoster in Zarja Vršič, ki pišejo za Poglede, Literaturo, Ars … (ne vse za vse medije, kakopak)). Do objav (zlasti posameznih) po moji oceni ni zelo težko priti, teže je obdržati redne kritiške termine, ko se – recimo – menjajo uredniki … Sama sem začela pisati predvsem zato, ker sem si zelo močno želela ekonomske osamosvojitve. (Jasno pa je, da sem si želela živeti od tega, kar me je relativno strastno zanimalo od otroštva; se pravi od literature. Smiselno se mi je zdelo, da začnem čim prej, četudi z dojenčkastimi koraki.)

Danes mi to – po eni strani – zveni nekoliko naivno. (Čeprav je res, da sem skozi objave kritiških tekstov začela delati tudi druge reči.) Od kritike se v Sloveniji ne da živeti in iskreno menim, da je to preprosto sramotno. (To »večživkarstvo« na literarni sceni, ko je ista oseba prisiljena biti kritik, avtor, urednik, moderator dogodkov, organizator in žirant, se mi zdi skrajno nezdrava pozicija.) Morda je to nekoliko profano – ta takojšnja navezava na finančno nepodprtost ter nenehno nižanje honorarjev v kritiškem »poklicu« (nujnost narekovajev), ampak preprosto dejstvo je, da je nemogoče zasledovati višji etično-moralni-spoznavni-akademski-raziskovalni (etc., relativno poljubno) cilj, če ti delo, ki ga vlagaš v kritištvo, ne more zagotoviti vsaj minimalnega zaslužka. Če temu pridodamo še (bolj ali manj jasne) politike posameznih medijev, je – se bojim – kritik res zgolj nekakšen Don Kihot; plačilo je nezaslišano nizko, avtorska svoboda (govora) pa pogosto precej omejena. Če k temu dodamo še prej omenjeno »večživkarstvo« ter (na to ne smemo pozabiti) nenehno krčenje prostora, ki je kritiku (in kritiki) na voljo, je situacija že precej … neugodna.

Ampak (!) nismo še pri koncu; nazadnje pridejo na vrsto še nekakšna zaigrana kritikova vljudnost, nezmožnost izražanja lastnega mnenja, strah pred odzivom tega ali onega (»večživkarstvo« se javlja povsod) ipd. in kritika se počasi sprevrača v nekakšen opisni Cobiss; kritiki podajajo opise knjig ter meglene analize, vse prevečkrat pa se izkaže tudi, da literature preprosto ne razumejo, v kolikor je kompleksnejša od (denimo) TV serije The Game Of Thrones. Hm. Sem zašla, a ne? Kritik lahko (zapleten v čudaška razmerja, navedena zgoraj), po mojem doseže predvsem to, da skozi pazljivo branje počasi vzpostavlja vzajemno plodovit odnos z avtorji, ki so mu blizu, ter iskreno, argumentirano okrca dela, ki si to po njegovem mnenju zaslužijo. Žal je prepogosto tako, da avtorji ne sprejmejo niti konstruktivne, poglobljene kritike, kritiki pa svojega mnenja naposled ne izpovedo prav posebej iskreno. V takih okoliščinah kritik (po mojem) »dosega« zgolj status podplačanega piarovca.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica