Ali pa si očitam, da sem premalo žalostna, da sem preveč res srečna

Ana Pepelnik (foto: Wolfgang Kühn)

Ana Pepelnik: Cela večnost

Tvoja poezija deluje živahno in bogato tudi zaradi množice raznolikih detajlov, ki jih posamezne pesmi nepričakovano povezujejo v celoto. Kaj te pri tem vodi, kako jih povezuješ v pesmi? Verjetno si radovedna in natančna opazovalka sveta, saj gre pogosto za detajle ali spoznanja, ki jih ne more opaziti nihče drug.

Cel svet in stvari, ki jih vsebuje, so v dan (tako moj kot tudi kogar koli drugega) nametane povsem spontano, mimogrede, v nekakšen nered, ki pa vendarle ni nujno neurejen. Tako se najbrž prav te stvari uredijo v pesem, ki, bolj ko jo pišem, postaja vedno bolj moja. Usmerjajo me te stvari. Stvari? Dogodek, situacija, spomin na neko zgodbo, pesem, mesto in tako naprej.

Radovednost je zame bolj lepa čednost, ne tako, kot pravi star rek. Natančnost pa. Včasih bi bila lahko bolj natančna, ampak se trudim. Je pa res, da mi je dedi včasih govoril, da bi morala bit detektivka, kot sta Naočnik in Očalnik. Sicer pa te stvari opazi vsak, le da se mogoče z njimi ne ukvarja tako natančno.

In vendar v neki pesmi praviš, da večkrat »brez vsega čepiš sredi celote«; je to celota, ki te izključuje, ki se iz posameznih detajlov – izven poezije, seveda – kar nekako noče sestaviti?

Hm. Težko se vračam k pesmim, izsekom iz njih, takrat ko me nekdo sprašuje, kaj pomenijo, kaj sem s tem hotela povedat. To se je zapisalo. Ne vem (in mogoče niti nočem vedet/razmišljat), kaj je ta celota. Se mi pa majčkeno zdi, da je v tisti pesmi to celota, ki je nisem (z)gradila sama, ampak to, kar me obdaja. Življenje, ljudje, družba.

Ali se je znotraj poezije tvoje dojemanje sveta spremenilo, odkar ga doživljaš hkrati tudi skozi pogled otroka? Zdi se mi, da je bil prav ta, namreč otroški pogled, v tvoji poeziji zmeraj že nekako impliciran.

Imaš prav. Zdaj imam vsaj alibi za otročjost.

Mogoče gre pri tem tudi za nekakšno intuitivnost komunikacije (»zadnje čase veliko govoriš in vse razumeva«, praviš), povezano z otrokovim odkrivanjem novih, še čisto svežih besed. Ali je tudi pisanje pesmi zate nekakšno odkrivanje novih besed in jezika na splošno?

Prav to.

V zbirki je vsaj nekaj pesmi, v katerih se očitno poigravaš s formo, ki se razkriva skozi različne permutacije. Kako pogosto se pisanja lotevaš z jasnim načrtom, kako pogosto izhajaš iz eksperimenta s formo?

Tega se lotim vsakič, ko postanem malo živčna, ker imam slabo vest, da nič ne pišem. Ali pa si očitam, da sem premalo žalostna, da sem preveč res srečna in da zaradi tega ne morem pisat. Potem se spravim k načrtu. Nalogi. Branju. Teorije, esejev in romanov. Potem se najde ideja in kmalu še nekaj točk. Čeprav se vedno med sam proces, ko enkrat svinčnik steče, prikrade nekaj, kar ni bilo v prvem planu. Ampak to je več kot dobrodošlo. In sem vesela.

Za tvojo poetiko bi v splošnem rekel, da je precej unikatna. Kako se počutiš, kadar se tvoja poezija pojavlja v kontekstu različnih »ženskih pisav« (antologije pesnic, Metropoetica)?

Malo napeta sem, ker upam, da ne bi bila pripeta med kake oznake, da ne bi dobila listka in gotovo.

Tvoj pesniški jezik zaznamuje neka posebna živost, nekakšna pogovorna ležernost, ki jo je v literaturi nasploh težko doseči. Kako to uspeva tebi, je prenos spontan? Misliš, da bi za tem moralo stremeti še več slovenskih pesnikov? 

Nisem vedela, da je tako. Se mi ne zdi, da je to težko doseč. No. Sploh pa si nisem mislila, da to uspeva meni. Mi je zdaj kar malo topleje, da si to opazil.

Očitno mi uspeva, in če mi, potem se to najbrž dogaja/sproži popolnoma nenamerno. In res sem vesela, če je to res.

Po mojem »vsi« pesniki »stremijo«. Če pa ne, potem mislim, da bi bilo fino, če bi, ali pa da bi vsaj poskušali.

Si se med pisanjem zadnje zbirke morda resneje ukvarjala tudi s kakšnim prevajalskim projektom? Se ti dejavnosti pri tebi ustvarjalno dopolnjujeta ali pa se trudiš, da bi ju ločila?

Ne resneje. Zelo resno. Pravzaprav z dvema. Bilo je naporno, ampak neznosno prijetno in lepo doživetje/doživljanje dveh pesniških govoric.

Trudim se, ja. Upam, da mi tudi uspeva.

Kakšno vlogo ima v tvoji poeziji mesto? Bi rekla, da si izrazito urbana pesnica? V nekem smislu pravzaprav si, vendar (k sreči), bolj urbana samohodka …

Mesto (moje mesto) nosim s sabo. Zato se v mojo poezijo tudi podpiše. Ne vem, če sem izrazita, niti ne vem, če sem urbana. Mi je pa všeč tvoj izraz.

Si mogoče »ljubljanska« pesnica?

Vse od 14. novembra leta 1979 sem punca, Ana iz Ljubljane.

Ali si evropska pesnica?

Evropa je barka.

Ali si svetovna pesnica?

Svet je nilski konj.

Ali si ameriška pesnica?

Amerika je ventilator.

Ali čutiš kakšno posebno pripadnost ali naklonjenost do katere »generacije«?

Pripadam svojima fantoma. V celoti. Imam pa rada čudovite osebe, ki, tako kot pravi recepcija, pripadajo različnim »pesniškim« generacijam.

 

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Živim svoje življenje in vsake toliko časa imam občutek velike praznine

    Tvoja zadnja zbirka ima tri samostojne in dokaj različne dele, od katerih ima vsak, bolj ali manj formalno zaokrožen, svoj jasen vsebinski lok. Kako so … →

  • Tomaž Šalamun: Dobra poezija širi svet, pomaga dihanju Zemlje, prinaša lepoto, mir

    Petra Koršič

    Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, … →

  • Janice Galloway: Rada sem šefica, rada odločam o tem, kaj mislim

    Igor Divjak

    Pisateljica, ki je gostovala na Fabuli, je goreča zagovornica škotske neodvisnosti. V pogovoru o literaturi rada preskakuje na politične teme. Njena avtobiografija All Made Up je leta 2012 prejela nagrado za najboljšo škotsko knjigo leta. Letos je pri Beletrini po zaslugi Jureta Potokarja izšel njen drugi roman v slovenskem prevodu, Clara. Pred petnajstimi leti smo v prevodu Tine Mahkota brali Dihati moraš, to je vsa skrivnost. Z avtorico smo se pogovarjali po njenem nastopu v Ljubljani.