Razpon obravnavanih tem v novi Vovkovi esejistični knjigi sega od interpretativno-analitičnih predstavitev opusov oziroma izbranih besedil del različnih avtorjev (Aleš Debeljak, Goran Vojnović, Marjan Rožanc, Feri Lainšček, Irena Svetek, Emil Filipčič, Samo Rugelj) pa do dveh mikroštudij, posvečenih romanoma Stoner Johna Williamsa in Zadnja beseda Hanifa Kureishija. Zadnji del knjige prinaša eseje, ki so po večini kritična refleksija današnjega stanja literarnih stvari in sprememb na književnem polju. To so, med drugim, zapisi o dilemah literarnega kritištva v novomedijskih časih in o vprašanju avtorske identitete in reprezentacijePreberi

Iz zgodbe, ki naj bi bila spodbujena z mojimi strahovi in bi govorila o z njimi povezanih doživetjih, se na koncu ni izcimilo nič. To nikakor ne pomeni, da se ni nikoli zgodila ali da vam je ne bi hotel zaupati. Preprosto povedano: povozila jo je predzgodba.Preberi

Res so bili pasji dnevi. Ni bilo za zdržat. 35 stopinj v senci že dopoldan. Najmanj.

Sedimo pri Počasnem. Za spuščenimi žaluzijami. Klime nima. Kdo bi pa njemu sploh še kaj dal, ker itak nobene stvari nikdar v življenju ni plačal. Vsaj ne v celoti.Preberi

Moj prvoaprilski odhod na rezidenčno štipendijo v Käsmu, Estonija, že dolgo ni bil več šala. Saj pravzaprav tudi nikoli ni bil, le tako je naneslo, da sem se na pot podal prav na ta dan. Ko sem izpolnjeval prijavne obrazce, sem bil popolnoma priseben, še več, skrbno sem jih izpolnjeval že drugič, saj prejšnje leto pri tem nisem bil uspešen. Ko je moje literarno udejstvovanje postalo polnoletno, je bil čas, da doživim tudi ta, nemaraPreberi

Prvo številko sedemindvajsetega letnika revije posvečamo sodobni slovenski esejistiki. Razlogov ni malo in niso nepomembni. Morda je najpomembnejši prav ta, da novejša domača esejistika, nastala po letu 2000, še ni doživela temeljitejše obravnave, v antologiji slovenske esejistike po drugi svetovni vojni, ki jo je sestavil Miran Štuhec, pa najdemo le dva avtorja, ki sta danes mlajša od petdeset let. Si predstavljate podobno situacijo na področju pesništva ali pripovedništva?Preberi

Namesto da bi vsi nekaj prispevali in profitirali, vsak misli, da ravno brez njega, kakopak daleč najpomembnejšega člena v verigi, ni scene.

Marko Godnjavec – Jizah, »Scena sama sebe ne spoštuje«, OdzvenPreberi

No, saj tako hudo spet ni bilo.

Na prvi Pelinkovec sem prišel točno ob uri, ker pa je bila mala dvoranica na sedežu IRIU – kjer se človek kljub stanju na eni nogi že prvi hip počuti neznansko udobno in domače, kar je za človeka s prepoznano panično motnjo vsaj nenavadno – že takrat skoraj polna, sem bil med zadnjimi srečneži, ki so se uspeli preriniti do improviziranih sedišč tik za izložbeno šipo. Stolov najbrž žePreberi

Bilo je še precej na začetku moje literarnokritiške kariere, ko sem bil po prvih opaženih revijalnih objavah povabljen k sodelovanju pri enem še danes živečih slovenskih dnevnih časopisov. Kmalu po potešitvi začetnega vznemirjenja, ki je spremljalo mojo debitantsko visokonakladno pojavitev, me je zalil hladen tuš. Kaj tuš, bilo je kar vedro hladne vode, le da z vrvico, ki ga je sprožila, nisem upravljal sam, ampak tehnična redakcija štajerskega medijskega ponosa. V mojem tekstu so namrečPreberi

Po prvencu V teku časa (2002) in Kruhu zgodnjih let (2006) je Res neznosna resnobnost!? tretja knjiga literarnega kritika, esejista in občasnega prozaista Urbana Vovka. To je obenem prva slovenska monografija, posvečena opusu nobelovca J. M. Coetzeeja, avtorja, ki je na Slovenskem vse bolj bran, zdaj pa nemara prvič resneje tudi prebran. Knjiga je napisana esejistično, ob tem pa ne skriva svoje presojevalne in interpretativne analitičnosti.Preberi

Urban Vovk (1971) se je v zadnjem desetletju preizkusil na različnih (pod)področjih literarnega delovanja in ustvarjanja. Od leta 1997 piše literarne kritike, malo pozneje je začel objavljati tudi eseje in razprave, največ o delih in opusih domačih in tujih avtorjev. Vmes se mu je zapisal tudi kakšen nekoliko bolj polemično naravnan prispevek o nekaterih perečih vprašanjih sodobne literarure in njene recepcije pri nas, pa tudi širše. V teku zadnjega časa je prijel tudi za marsikateroPreberi

Urban Vovk (1971) piše literarne kritike in eseje za različne časopise in revije, največ pa za “matični medij”, Literaturo, kjer je v zadnjih letih dejaven kot glavni in odgovorni urednik revije. Študiral je filozofijo in opravljal najrazličnejša dela, zadnja leta pa je samozaposlen v kulturi. V teku časa je njegova prva knjiga, ki se osredotoča na refleksijo nove slovenske poezije in pomeni enega redkih kritiških pogledov na sodobno pesniško sceno pri nas. Za svoje kritiško pisanje je bil avtor nagrajen s Stritarjevo nagrado.Preberi

Urban Vovk se je rodil leta 1971 v Kranju. Končal je študij filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nekaj časa je bil zaposlen kot gimnazijski profesor, od leta 2000 pa je svobodnjak. Leta 2002 je izšel njegov kritiško-esejistični knjižni prvenec V teku časa, za katerega je isto leto prejel Stritarjevo nagrado Društva slovenskih pisateljev za najperspektivnejšega kritika. Ob koncu leta 2006 je izšla njegova druga knjiga, izbor esejev z naslovom Kruh zgodnjih let, za katero je bil leto kasneje nominiran za Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko.Preberi

Vse pozne obiskovalce ponedeljkovega pogovora z nominiranci za nagrado fabula – tokrat so jo podelili že sedmič, drugič zapored pa je ostala “doma”, v rokah avtorja Študentske založbe, ki je tudi organizatorka festivala – je prijetno presenetil odličen obisk, saj smo Klub CD na tovrstnih dogodkih le redko videli tako poln.Preberi