Sedla sta si nasproti. Kljub formalnim okoliščinam sta izbrala bolj neformalno okolje kavarne v bližini notarja. Oba sta naročila kavo in takoj prešla k stvari. Ona je iz torbe potegnila mapo in iz nje izvlekla nekaj papirjev.

»Boš prebral?« jih je pomolila proti njemu.Preberi

Prišla je samo s tem kovčkom.

Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila iz vlaka. Bila je ljubka v njih, sploh kadar sem vedel, da pod njimi nima ničesar. Takrat sva se pogosto ljubila. Ko sem v zgodnjih jutranjih urah kuhal kavo, se mi je napol speča prikradla za hrbet. Zunaj je bil še mrak in bilo je mrzlo. Ona pa je bila šePreberi

(Kratka zgodba udeleženke Literaturine delavnice kreativnega pisanja.) Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.

Teja Močnik (1982) je po izobrazbi in srcu etnologinja in kulturna antropologinja. Še posebej jo zanima antropologija otrok in otroštva, iz česar na Filozofski fakulteti v Ljubljani pripravlja doktorat. Vprašanje o poetiki etnografije pogosto razume dobesedno, kadar pa to ni mogoče, piše zgodbe o izmišljenih likih, ki bi bili ali so čisto lahko tudi resnični. Svoje prispevke objavlja v znanstvenih, strokovnih in literarnih medijih (Časopis za kritko znanosti, Kula, Glasnik SED, Muska, Borec, Mladika, Razpotja, Sanjam zgodbo, Spletno pero, Radio Slovenija).Preberi