Resničnost v Lepem poletju iz kriznih tridesetih let prejšnjega stoletja je sodobnemu bralcu videti kot dolge počitnice. Le deloma gre razlog za to pripisati dejstvu, da gre za roman o odraščanju. V miljeju, kjer se začnejo izpolnjevati dekletova pričakovanja, se kljub socialni stiski pred njenimi očmi razblinja lepota.

Na vrh se prihaja sam.

Točka, kjer se začnejo selitve, je v verzih: Sprva smo plačevali najemnino, preverjali arhive in menjavali založbe, potem smo začeli trgovati z zrakom in s steklenicami svetlobe, s katerimi smo zdravili hrbte, ki so bili privezani k železnim stolom. Takrat so tudi zrak razdelili med tiste, ki niso, in tiste, ki so. Dovolj smo videli, da lahko zapustimo umetne soseske. […] Razmišljamo o tem, da bi naselili opuščene vrtove, kjer ni ne starih ne novih prerokov. Iščemo tiste, ki nePreberi

Zdaj, ko smo prispeli na vrh,
nas motijo mravlje.
Beli fotelji lahko ponudijo več
in naši imeniki poznajo zaporedja,
ki stresejo pločnike.

Zabrisati sledi, ustaviti šušljanje papirja
in dati navodila stražarjem.
Kajti če bi sli prenesli sporočila čez reko,
bi se nadstropje zamajalo
in bencin v rezervoarjih bi se vnel.Preberi

Če bi kolonade, vse okrasje
in zvonove pretopili v možnosti,
jih zaupali možem v ozadju,
bi bila mesta drugačna
in življenje bi se odvrtelo
nekam drugam.

Če bi nad bronasta vrata
v začetku poslali nekaj takega,
kot je Carravagiov demon,
bi zasijalo nekaj svetlejšega.
Zloščilo bi sivino s pročelij
in odprlo okno sleherne hiše,
od koder bi se razlegalo
novo nebo.Preberi

Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, je tvegano vsaj v tem smislu, da se ne izrečeno ne bi ponovilo. Ker tukaj ne gre obnavljati elementarnih značilnosti sloga in fabule, ki so jih interpreti bolj ali manj zadeli in jih medtem večinoma že postavili v kontekst prejšnjih Jančarjevih romanov, se mi zdi smiselno spregovoriti o nečem, karPreberi

Besedilo na zavihu napisal Goran Dekleva Robi Simonišek je pesnik lačnega, hlastajočega, vseskoz budnega pogleda. Zdi se, da je njegova želja potopiti se v vsako barvo, v vsako senco, pokukati za vsako okno ali pod vsak kamen, uganiti najmanjšo misel ljubljene osebe, ustvariti bližino iz besed, ki se ne meni ne za čas ne za prostor. Njegovo poezijo je v zadnjih letih objavljalo več slovenskih literarnih revij, Potopljeni katalog pa je avtorjev knjižni prevenec.Preberi

Robert Simonišek (1977) se je sprva uveljavljal kot pesnik in kritik, kasneje tudi kot pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, kjer trenutno živi. Študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Med študijem je opravljal dela na kulturnem področju ter se začel intenzivneje ukvarjati z leposlovjem. Poezijo, kritike, prozo, strokovne in znanstvene tekste je objavljal v osrednjih slovenskih in tujih revijah ter časopisih. Pri Literaturi je izdal pesniškiPreberi