Letošnji letnik smo v reviji Literatura začeli z Dostojevskim, ki bi sicer šele proti koncu leta »praznoval« dvestoletnico rojstva, zato se njegovo leto nadaljuje in seveda s tem letom ne končuje. Dostojevski je »večni« mojster psihološkega realizma. Ponovno ga beremo in o njem vnovič premišljujemo, ker ga ne moremo izčrpati, tako globok vodnjak likov, filozofskih in religioznih tem je ustvaril.

Netflix je lansko leto predvajal nadvse gledano, pri kritikih odlično sprejeto in pozneje tudi večkrat nagrajeno dramsko miniserijo v sedmih delih The Queen’s Gambit. Serija je bila ustvarjena po knjigi z istoimenskim naslovom ameriškega pisatelja Walterja Tevisa (1928–1984). Seveda je v paketu ponovno izšla tudi knjiga, ki je od tedaj vezana na uspešno serijo. Naša predstava o glavni junakinji je zdaj neločljivo povezana s prepričljivo upodobitvijo glavne vloge, ki jo je ustvarila Anya Taylor-Joy. ŠahovnicaPreberi

Karantena je za mano, tvoj norec se jutri vrača v Ljubljano.

Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Po eni strani dosti jamramo in bredemo po statistikah vedno slabšega stanja bralne kulture, ki je v upadu, manj pa nas zanimajo dejstva, ki povejo, da na tehle portalih beremo površno, po diagonalah, da ne rečem, da ne pridemo dlje od poudarjenega tiska pod naslovom.

O čem sploh govorimo, ko govorimo o posmrtnem življenju literarne revije? O tem, da nekdaj osrednje revije počasi, a vztrajno izginjajo, novih pa ni na vidiku. O tem, da revije več ne nosijo tistega družbenega naboja kot nekoč. Spremenile so se v nekakšne časnike za specialiste, ki jih zanimajo v glavnem notranji problemi besedila in manj, kako naj bi z njim preoblikovali zunanji svet.

Govorec teh pesmi gradi privid prvoosebnega subjekta na podlagi razpršenosti, skuša subvertirati predsodke glede totalitete in najti svoje novo, razsrediščeno jedro. Ko govori o sebi in se pušča za sabo, govori predvsem o neki osebi, ki se izmika žarišču sodobnosti družbenih omrežij in naseljuje mnoštvo drugih bitij, oseb in časov, ki se vzajemno oplajajo. A ›jaz je naelektreni drugi‹ zato, ker je določen z napako: tudi kadar zdrsi iz svoje kože, ne more skriti želje, da bi mu bila ta koža še vedno prav.Preberi

Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

umazanija ni pojav ampak blago

Ali se v senci blažjega vnetja sečil ne moreš potuhniti, ker kaj je ta senčica, ki jo mečejo pravi gozd ali lažne aplikacije.

Primož Čučnik, eden osrednjih slovenskih sodobnih pesnikov, se po prelomni knjigi Mikado in po antologijskem izboru Trilogija vrača z novo knjigo, ki tako globoko zaorje v bivanje, da dospe do njegove nasprotne strani. Nad pesmimi knjige Ti na S je namreč napet horizont smrti, s katero Čučnik prvič stopa v tako neposreden dialog: ko govorec v svojem svetu začuti njeno bližino, jo povabi še bliže, da bi s to izzivalno gesto toliko bolj odločno poudaril čudežnost življenja. Zato je zbirka Ti na S prav toliko tudi knjiga o otroškem odkrivanju sveta, o ljubezni in o približevanju življenju, ki se daje videti skozi drobne razpoke v času, skozi domnevne nepopolnosti v jeziku, ki jih Čučnik izrablja s kar največjim slogovnim mojstrstvom.Preberi

Promet s knjigo je izbor iz avtorjevih kolumen in drugih obliterarnih zapisov. V zadnjih letih jih je objavljal v Delovih Književnih listih, v elektronskem mediju www.ludliteratura.si in v reviji Literatura. Ali kot je v uvodnem odstavku zapisal avtor: »Ta zbirka zapisov poleg idejnega in navdušenjskega elementa upošteva tudi ekonomske, proizvodne in angažmajske vidike tistega, kar sem v naslovu – in po analogiji – poimenoval ›promet s knjigo‹. To sta teorija in praksa, intelektualna (npr. branje knjig) in praktična (npr. prenašanje knjig) dejavnost, ki sta neločljivo povezani. Kdor ni nikdar prebral knjige in hkrati sodeloval pri domala banalnem, ›fizičnemPreberi

za Jamesa Tata

Butico sem si prvič razbil
kot zajec, ki se je počutil kot maček
z devetimi življenji.
Domač sem si tudi z opico,
ki mi eno primaže, če goljufam.
Zelo je bistra. Nič ji ne uide.

A pametna opica ni edina
žival, ki me vzgaja.
V hiši sta vsaj še lev in osel.
Prvi me ne raztrga, če skrenem.
Drugi se ne premakne z mesta,
če nekaj ve.Preberi

Sledil sem svojemu nosu,
dokler ni zapadel sneg in sem ostal
brez vonja in orientcije. Sosed mi je šepetal
koordinate, vendar skozi prenosni telefon
nisem slišal drugega kot prestope. Glas
je razrezalo na čudne zloge. Ponavljal sem,
ne slišim te, ponovi, ne slišim te, ponovi.
A ni bilo odgovora, zato mi ni
preostalo drugega kot slediti intuiciji
in še naprej hoditi v neznano. Kajti le tam,
to sem vedel, se pojavijo nenavadna bitja –
lahko ljudje, lahko čudaki, lahko bogovi.
Izguba razuma niPreberi

Trilogija je avtorski izbor pesmi iz treh zbirk Primoža Čučnika, tokrat združenih pod enoten in samosvoj razvojni lok. Trilogija, ki z variacijami in popravki zajema pesmi iz zbirk Nova okna (2005), Delo in dom (2007) in Kot dar (2010), prestavlja avtorski prerez pomembnega pesniškega obdobja enega izmed naših najbolj izvirnih sodobnih pesnikov. Trilogija je soočenje s pesmimi tik pred obratom v zbirki Mikado in tako predstavlja najboljši prikaz poetike, s katero je Čučnik dosegel svoj prvi umetniški vrhunec. Pesmi Trilogije so zaznamovane s prostorom, ki se razpira med polji dela in doma, kar lahko pomeni tudi presekPreberi

Kako opozoriti in pokazati na nekaj, kar ne obstaja? Knjige je pregovorno treba vzeti v roke, toda kako prijeti knjigo, ki je ni? 

V tem primeru zadostuje, da jo prebereš. Neotipljivo – berljivo je namreč e-knjiga, ki smo jo skupaj z avtorji Prišlekov pripravili v času tretjega Prepišnega uredništva (20.–24. april 2015), da bi z njo pokazali izbor tistega, kar bo v prihodnjih letih v zbirki Prišleki izšlo tudi v bolj oprijemljivi obliki. Preberi

But it is a characteristic of wisdom not to do desperate things.

H. D. Thoreau, Walden

Te stavke pišem na severnem delu otoka, v drugi državi, dobrih šeststo petdeset kilometrov vožnje proti jugu. Tukaj živim, s svojo trenutno punco in najinima dvema otrokoma, v manjši vasi, pri ljudeh, ki sem jih našel s pomočjo sosede iz mesta, ko sem se zanimal za kraj ob morju, kamor bi se lahko umaknil … na žalost le za prgišče časa (tri četrtine meseca), ki pa je, to poznam iz preteklih izkušenj, dovolj dolgo obdobje, da spremeni ritem običajnega življenja. Preberi

Skušam se spomniti »najpomembnejše« knjige v svojem življenju – ali vsaj najljubše –, ampak pri vragu mi ne pade na pamet. Vsekakor ne ena sama, prej večje število. Cela polica. Prav nič ne zavidam tistim, ki morajo nekaj povedati … in če nimajo vnaprej pripravljenega odgovora (ja, dobro ga je imeti), pridejo v zadrego, iz katere jih običajno rešuje zatikanje: hmm, kje naj začnem, veliko jih je. Problem z vnaprej pripravljenim je seveda dokončnost oz.Preberi

Enkrat po tem, ko sva pred cca petnajstimi leti s Tonetom Škrjancem prevajala in pri Branetu Mozetiču izdajala knjigo izbranih pesmi Franka O’Hare, sem Tomaža Šalamuna podražil, zakaj ni nikoli prevajal (ali vsaj omenil) tega pesnika t.i. newyorške šole, ki je v Ameriki, trideset let prej, ko je bil on v Iowi, doživljal svojo prvo širšo uveljavitev, saj je močno vplival na številne mlade ameriške pesnike (v času svojega življenja je izšlo le nekaj njegovihPreberi