Kdo govori? Od kod govori? S čigavim glasom? Trije glasovi prihajajo od daleč, zelo daleč, a vendar od neizmerno blizu, kot da govorijo z našim glasom in mi govorimo z glasovi drugih, z glasovi v skrajnih legah, onkraj komuniciranja in sporočil, med dvema smrtima, glasovi, ki niso več živi, a ne še mrtvi – ali pač obratno? Maurice Scève leta 1533 odkrije domnevni Laurin grob z domnevnim Petrarcovim sonetom, glas pesnika, ki ga naseljuje drug glas, »mrtev v svojem lastnem telesu in živeč v tujem«. StaraPreberi

Samo nesmrtnost se lahko resnično sooči s smrtjo.

Živimo, ampak ne življenja. Nihče si ga ne lasti, ne pusti se instrumentalizirati. Zato Komeljev govorec v svoji značilni gesti ne zgolj poetičnega upora vzpostavlja razliko med življenjsko zgodbo in življenjem samim, pri čemer je človeškost tisto, kar predstavlja skrivnostni presežek vsote vseh delov. Komelj tudi v izrazito elegični pesniški knjigi 11 – enajst spevov, v vsakem enajst enajstvrstičnic – udejanja značilno dialektiko upora, ki plast za plastjo vztrajno razkriva in razkrinkava svet kot niz zmotnih polarizacij, do katerih čuti krvavo odgovornost, da sePreberi

Na presenetljivo podcenjujoče in nespoštljivo pisanje Roka Plavčaka o knjigi Anje Radaljac Puščava, klet, katakombe ne bi reagiral, če bi pri njem res šlo za kritiko knjige in ne za to, da izzveni kritika predvsem kot pretveza za pompozno apologijo statusa quo v nevzdržnem in monstruznem človeškem odnosu do živali, nad katerim je avtorica v svoji knjigi zgrožena. To je primer kritike, ki je napisana zato, da bi prevpila sporočilo knjige, o kateri piše. To sporočilo pa je – celo ne glede na to, s kako posrečeno ali neposrečenoPreberi

Zbirka Minima impossibillia je ambiciozen in obsežen pesniški projekt, katerega bogastvo formalnih rešitev presega samo še edinstvenost avtorjeve poetike. Njena forma je povsem samosvoja, pri čemer je tudi prav tako neulovljiva in spremenljiva; Komelj se z njo navidez lahkotno poigrava, tako da sopostavlja dolge, razvejane pesmi in drobne, fragmentarne izreke kot zapise nekih zgodovinskih trenutkov, svojo lastno formo pa vedno sproti tudi reflektira in mojstrstko dekonstruira. Minima impossibillia se pogosto naslanja na posamezne besede ali fraze in jih osvetli s takšno lučjo, da poudari potujitveni proces. Radikalnost KomeljevePreberi

Zbirka Roke v dežju – po formi verjetno Komeljeva najbolj heterogena doslej – se z izjemno erudicijo in pesniško nujo loteva mnogih situacij, najsi izkušenih, najsi zgodovinskih, najsi umišljenih. V njej je zbranih veliko glasov in registrov, ki med sabo korespondirajo na nepričakovane načine. Bolj kot kadarkoli prej je prisotna tudi Komeljeva skrb za pravilno sprejemanje Drugega, saj se v zbirki jaz zave svoje najgloblje razdvojenosti, v kateri je soočen s svojo lastno tujostjo.Preberi

Miklavž Komelj je že od prve zbirke naprej priznan pesnik, še posebej pa to drži v zadnjem času, torej vse od Rose, zanj zagotovo prelomne zbirke, v kateri je kot pesnik našel svoj pravi izraz. Njegova nova zbirka, Nenaslovljiva imena, spada seveda v to isto paradigmo, ki jo je razvijal v Hipodromu, zdaj pa jo je še dodatno zaostril in zjedril. Ali tudi: postavil pod vprašaj. Toda ta vprašaj je seveda pesniški vprašaj, saj KomeljevPreberi

Miklavž Komelj (1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, Mladinska knjiga, 2007) in  Pier Paola Pasolinija (Svinjak – Manifest za novo gledališče, LUD Šerpa, 2005, Realnost, LUD Šerpa, 2007) ter Césarja Valleja (Trilce, LUD Šerpa, 2011). LetaPreberi