tam svet preteklosti, tu zgoraj balkon, dom in svet nenavadno prekinjena

Pridi in odgrni zavese – naredi iz njih kaj, česar nisi še nikoli videla. Naj ne ostane nič, razen njihove niti: njihove dolge in tanke niti.

V jedru poezije Marcella Potocca iz zbirke Poznam te črne stvari utripata skrb in sočutje, s katerima se njen govorec sprašuje o temeljni človeški odgovornosti do sveta, ki jo prevzema že s tem, ko je v njem udeležen z motrenjem. Zato je njegova naloga kljub nezadostnosti besed prav izrekanje obnemoglosti sveta, pri čemer se govorec popolnoma zaveda, da je prav ta, negova pozicija, obsojena na prevpraševanje, še najbolj obnemogla od vseh. Zaznamuje jo namreč nikoli zaključen trud, da bi v videno in zapisano verjel, čeprav soPreberi

Obstajajo mesta, v katerih se celo moja misel
zvije in postane podobna znamenju za vprašaj.
Pot se v odsotnosti besed pretaka čez čelo.
Pogrešam te. In se kljub temu bojim vrnitve

v brezperspektivnost kraja, od koder
sem odšel. Zavedam se te nujnosti, najbolj,
kadar se sam sebi zdim kot pločevinka
na polici; iztisnjeno pivo, iztrošeno telo,Preberi

 rojena si bila pred petindvajsetimi dnevi.
Noči utrujenosti so uravnovešene s tvojo prisotnostjo.
In da se ne bi mučila z rušenjem sten pri sosedih,
smo šli od doma. Čeprav naš dom stoji, pohištvo je na
mestu in vse ohranja svojo ceno … Jutri pridem k tebi.
Morda mimo beguncev, s katerimi Evropa ne ve, kaj bi.
In da zdaj pišem o njih, je pilatovsko umivanje rok, nePreberi

Pridi in odgrni zavese – naredi iz njih kaj,
česar nisi še nikoli videla. Naj ne ostane nič,
razen njihove niti: njihove dolge in tanke niti.
Še življenja se ne ustavijo sama od sebe,
če jih ne pretvoriš v lepoto odtekajočega snega.
Da so presojna kakor oblaki v kitajskih
pesmih, da vidiš skoznje. Sveča je prižgana.
Les se premika v drugo atmosfero. Nalagam
trsko za trsko. In sonce se prikaže šele
po dolgih ogljenjih. NePreberi

Mogoče je nemoč naš zadnji up (– da mine jalov strah).

Nemoč obdržati se skupaj je nemoč komunikacije. Po Popravkih pesniške zbirke stopa Marcello Potocco na romarsko pot zgolj zapisovanja opazovanja. Glas se je stišal, uho je nezanesljivo, sliš(a)nost se je umaknila zapisu/branju. Govorec je postal predvsem zapisovalec, opazovalec nemega, izpraznjenega sveta. Človeško krhko ugotavlja: Ne morem se pretvarjati, da se svet ne spremeni, ko se spremeni ljubezen. In tukaj sem zato, da beležim drobne spremembe sveta.Preberi

V Pripovedih o ovcah, ljudeh in drugih živalih že naslov opozarja: pozor, sestop iz poezije v pripoved! Toda daljšanje verza, zdrs v pripovedni ton in bralčev občutek, da poezija tu nenadoma pristaja na goloto in ubožnost, je samo polovica tega zdrsa.Preberi

Popravki so nadaljevanje Pripovedi, menjava med fikcijo in življenjem je še bolj podrta. Lirski govorec je tekst-človek. Popravki postanejo potrebni, ko v polju teksta nastane kratek stik, ki ruši in para teksturo. Vrzel, ki spremlja paranje, je seveda bolečina, a ta se izreka z veselo besedo, z živahno barvo, s komičnim trzljajem. Kratek stik nastane ob prekrižanju realnega in predstave: takrat v pesem z vulkansko izpovedno močjo bruhne imaginarno; vanjo vdirajo mit, citati literarne tradicijePreberi

Marcello Potocco je bil rojen leta 1974 v Ljubljani, v letu 2000 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter l. 2006 doktoriral s tezo “Kulturna identiteta in estetskost v angleški kanadski in slovenski poeziji.” Doslej je izdal štiri pesniške zbirke: Lila (Mondena, 2002), Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih (LUD Literatura , 2005), Popravki pesniške zbirke (LUD Literatura, 2007) in Via Francigena (LUD Literatura, 2011). Za zbirko Popravki pesniške zbirke je bilPreberi