Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

Življenje ni pot: nikamor ne gremo, k ničemur ne napredujemo (razen k smrti). Napredek je logika trga, ne človeškega življenja: ljudje zgolj smo.

Nastavki za občutje, ki je sledilo, so prišli tisti večer, ko sem si prvič nadela pustno masko. Verjetno se je začelo tako. Z mojo prvo pustno masko v življenju. Zame je pust vsak dan, sem govorila dotlej, ne potrebujem pustne maske, da bi spreminjala svojo identiteto. Leta dolgo sem nad tem ritualnim odganjanjem zime in pripadajočim šemljenjem zamahovala z roko kot kaka najstnica, ki ne ve, da sta upiranje in cinizem kvečjemu načina utrjevanja obstoječega – njegov sestavni del in zagotovilo, da se ne bo nič spremenilo, še najmanj mi sami. Preberi

Ideja za Antologijo tesnobe je prihajala na dva načina: postopno, potem iznenada. Več let sem čutila nujo storiti nekaj družbeno koristnega na področju, ki mi sami predstavlja enega največjih življenjskih izzivov. Po prvem spoznavanju tesnobe, ki me je doletelo ob koncu študentskih let, po tistem, ko me je tesnoba prvič pribila na parket in me hromila s svojo nenehno prisotnostjo, sem skozi pogovore s prijatelji in znanci pričela opažati, da je tesnoba spremljevalka slehernika. Vsak izmed nas ima bodisi svoje »po koži ukrojene« strahove, ki jihPreberi

Nedavno me je na telefonu pričakal sms epskih razsežnosti in že po tem, že po pridevniku epski vam je lahko jasno, da obstaja natanko ena oseba v življenju slehernika, ki lahko tak sms pošlje: mama, kajpa. Mama s skrbmi, ki mamam pritičejo. Mama, ki je lahko ›globoko prizadeta‹ ob dejstvu, da še nimaš otroka in družine, kljub temu, da si ›že dovolj stara‹. Najprej sem se začela na glas krohotati (uboga mama!). Takoj zatem sem pomislila, da bi lahko zgolj okoli tega sms-a napletla najmanj poglavje romana (glej prejšnji oklepaj).Preberi

»Največjih svetovnih zločinov ne povzročijo tisti, ki kršijo pravila, 
pač pa tisti, ki pravila upoštevajo.«
Banksy, Wall and Piece

Da me jebeš, jih ne razumem. Vseh teh pridnih državljanov in pridnih uslužbencev, ki se najbolje počutijo, če jim nekdo natanko pove, kaj smejo in česa ne, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj se od njih pričakuje (čim manj, tem bolje), ne razumem vseh teh pasivnih posameznikov, ki dneve preživljajo v vegetaciji pred TV-ekrani, ki poleti s svojim vegetiranjem nadaljujejo ob hrvaški obali,Preberi

Ob opazovanju družbe  –  opravilu, ki ga ves čas izvajamo, saj je gre za enega izmed osnovnih načinov preživetja  –  obstajata dve vrsti neumnosti. Prva se dosledno pokaže ob malodane vsakem poskusu javnega govorenja o tem, kar se ti je pokazalo kot resnica. Vsakič, kadar zaznaš vzorec delovanja in o njem spregovoriš, natanko veš (ali pa bi vsaj lahko vedel), da boš moral za suvereno ubeseditev svojih dognanj zanemariti vidike, ki štrlijo iz tega vzorca. Se spomnite Borgesovega Funesa z dobrim spominom in razloga, zakaj kljubPreberi

Poslušam oni dan do polovice oddajo Studio ob 17h (danes do konca – there’s only so much a person can take at a time), ki je bila namenjena pogovoru o bridkem koncu štirinajstdnevnika Pogledi. Ta bo, kot kaže, aprila nastopil po malo manj kot šestih letih izhajanja časopisa. Omizje so zasedali urednik in založnik Mitja Čander, nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc, nekdanja urednica Pogledov Ženja Leiler, drugi nekdanji urednik Pogledov Boštjan Tadel ter Irena Ostrouška z Direktorata za medije. Nenavadna sestava omizja – številniPreberi

To besedilo se je začelo drugače, z nekim drugim stavkom. Ne spomniš se, s katerim. Tvoj spomin, oziroma tvoj delovni spomin, je odšel s tistim, ki je pred dobrim mesecem dni vdrl v tvoje stanovanje in iz njega odšel s prenosnikom, ki nikoli ni doživel bekapa. Kopije, zaledje, rešilno mrežo in kar je še tega si delajo ljudje, ki znajo svojo prihodnost racionalno dobroPreberi

Nimaš pojma, kako se je začelo. Morda z mamo. Morda z njeno idejo (povzročeno zaradi njenih lastnih omejitev in strahov), da te mora stalno spraševati o tvojem telesnem počutju. Sploh ti ni bilo treba reči, da te kaj boli, da kaj ni v redu – sama ti je (»ničim izazvana«) govorila: »Te boli trebuh? Bova kakali v lavor, da bova videli, če bodo ven prišle gliste. Me poslušaš? Dobro slišiš?«Preberi

S predstavo Jugoslavija, moja dežela sem imela, glede na tesnobo, ki mi jo povzroča gledališče, svojevrstno srečo. Na moji vstopnici je pisalo: trinajsta vrsta, prvi sedež. Bližina vrat. Rada imam prvi sedež in bližino vrat. Če bo hudo, lahko pobegnem. Še nikoli nisem zares pobegnila iz teatra, za uravnavanje nelagodja potrebujem zgolj vednost, da bi, če bi morala, lahko pobegnila.Preberi

mama. stalno se ti vriva. ko pomivaš posodo, si češeš ravno oprane lase, ko neseš ven smeti. pride, se za hip pokaže – kot glas na tvojem desnem ušesu, »ti nisi normalna«, mravljinci dol do intimnih predelov, kot sram, kot sopenje za vrati kopalnice, kot takrat, ko si jo zasačila pri masturbiranju.

Tisto leto, imela sem jih osemnajst ali devetnajst, sem delala v eni izmed mestnih beznic, kjer sem v popoldanskih urah in med vikendi stregla pijancem s pivom, dopoldne pa sem hodila na novomeško gimnazijo in se pripravljala na maturo. Ta zadeva s pripravo na maturo, ki je kasneje vodila k univerzitetnemu študiju, ni bila posebej samoumevna: pred tem sem zamenjala že tri srednje šole. Povečini se je moje spoznavanje s posamezno šolo končalo ob zadostnemPreberi

S črnogorskim pisateljem Andrejem Nikolaidisom sva se srečala v torek ob njegovem prihodu na festival Vilenica. To ni bilo najino prvo srečanje. Vse od objave romana Mimesis, ki je leta 2007 izšel pri Beletrini, in sva opravila prvi intervju (do tega pogovora mu je sledil še en), sem pozorno sledila njegovemu delu, objavljala in prevajala njegove kolumne, z nadvušenjem pričakovala nove romane. Razlog za mojo povečano pozornost v odnosu do tega pisatelja jePreberi

»almost blue, it’s almost touching, it will almost do.«
chet baker, almost blue

ne vem več, koliko sem spila. nekaj kozarcev belega vina in nekaj jackov? alkohol me prijetno omamlja, zavija v vato in ustvarja vtis, da so ljudje, ki hodijo mimo, ko pred vrati kluba kadim cigareto, malo zabrisani, kot bi bili iz nekega paralelnega sveta, ki se me ne tiče. celotno dogajanje pred klubom lahko odložim na stran, tako kot odložiš kozarec s pijačo, ko začutiš, da ti je od vsega popitega alkohola že malo slabo. no, skoraj tako.Preberi

»dej kej povej. avto, reci avto,« prigovarjam svojemu leto in nekaj mesecev staremu nečaku, ko peljem majhen avtomobilček levo-desno. »aaavto, reci aaavtooo.«

nekoliko neumno se počutim ob tem, morda zato, ker me nečak gleda, kot da sem neumna, pri čemer vztrajno ne reče nobene.Preberi

Dijana Matković (1984), pisateljica, novinarka, prevajalka. Preberi