Peter Svetina (1970) se podpisuje pod desetine pesniških in proznih del za otroke (denimo Kako zorijo ježevci, Molitvice s stopnic, Timbuktu, Timbuktu, Spoznal sem te po rdečih nogavicah, Modrost nilskih konjev, Ropotarna, Debela pekovka, Sosed pod stropom), ki spadajo v sam vrh sodobnega slovenskega literarnega ustvarjanja.

Srečanja v teh kratkih zgodbah se mogoče zdijo naključna, vendar so lahko toliko bolj usodna. Neznanci, ki prihajajo iz bolj ali manj različnih življenj, imajo za kratek čas vsaj skupni cilj. A na vožnji do tja jih čakajo še priložnosti in izzivi, hipna zbliževanja in razhajanja, predvsem pa tišine, ki jih je treba nekako zapolniti, in premolki, ki o njih razkrijejo še največ. Ana Svetel je mojstrska opazovalka, ki v zgodbah z duhovitimi zapleti in zasuki izriše presenetljivo natančen portret sodobne družbe.Preberi

Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

Natančnost včasih ni zares nujna, / včasih pa je predpogoj za vse.

Skozi prizmo antropologije vidim dotikanje v branju kot tisto možnost stika, ki lahko včasih celo premošča geografske, kulturne in časovne razdalje. Dotikanje tistega, kar je sicer nujno izven dosega izkušnje. Dotikanje tistega, kar je v bistvu zmeraj nedosegljivo, a se ga z branjem lahko kljub nedosegljivosti dotaknemo. Zato je branje kot dotikanje oddaljenega polno protislovij.

Ana Svetel že dolgo časa ve, s kakšnim naslovom bo opremljena njena prva pesniška zbirka. Še danes naju vidim: srečava se v baru in Ana pove, kako žalostna postane vsakič, ko ugotovi, da se bo vsak stavek, ki ga kdo začne z »vse lepo in prav«, sklenil s svojim obveznim, prej zahtevanim kot pričakovanim »ampak«. Enkrat, še reče, mora biti res vse lepo in prav. Nobenega ampak.Preberi

Sedem avtorjev, sedem duhovitih zgodbic. Čudak in drugi čudaki je druga v seriji ročno dodelanih knjižic v butični nakladi, s katerimi LUD Literatura raziskuje alternativne oblike založništva in sodeluje v živahnem dogajanju izdajanja zinov in umetniških knjig. Ročno zašite/spete knjižice z ovitkom, natisnjenim z risografom, vsebujejo sedem kratkih proznih tekstov, zgodbic o resničnih pripetljajih iz življenja sedmih avtorjev, ki s svojo fragmentarnostjo odstirajo pogled na neko večjo, neujemljivo celoto. Od babičine zadnje potice do najboljšega bureka; o selitvi klavirja in spominu na pretekla življenja – o avtorjih, njihovih očetih in vseh drugih čudakih.Preberi

Gledano s ptičje perspektive se zdi, da se s pikolovsko natančnostjo trudiva še enkrat narisati črto Vestfjordske obale. Razporeditve lukenj in ostrih kamnov upočasnjujejo potovanje, a k sreči tudi dan ugaša s prilegajočim se tempom. Na prvi pogled se zamolkla modra svetloba skoraj ne spreminja, a ko ošinem uro, ugotovim, da se bo rob neba začel kmalu barvati oranžno. Dnevi se preobračajo v svoje naslednike in samo za najfinejše odtenke svetlobe občutljivo oko bo zaznalo, kdaj se konča včeraj in začne danes. Preberi

… ampak v resnici so jih napisali Blaž Božič, Mitja Drab, Andrej Hočevar,Blaž Iršič, Barbara Jurša, Nada Kavčič, Dejan Koban, Aljaž Koprivnikar,Rok Korošec, Robert Kuret, Klara Otorepec, Katja Perat, Ivo Podojsteršek,Katarina Ana Rakušček, Nejc Rožman Ivančič, Ana Svetel in Juš Škraban. 

To ni nobena generacija. To ni antologija. To je zadnji trenutek literarne zgodovine. In to ni niti knjižica, ker je zine, in ni zine, ker je knjižica. Mogoče je celo knjiga. To bi lahko ugotovil vsak, ampak težko.Preberi

Spomnim se, kako smo se prvič srečali –
mi smo sredi noči prišli v kuhinjo, pili italijansko žganje
in imeli intelektualne pogovore z Abi. Potem si iz sobe pogledal ti,
nosil si tiste značilne ameriške kratke hlače in karirasto srajco,
šel si lulat in lulal si na glas, tega se dobro spomnim,
potem si malo poklepetal in poskusil žganje,
naslanjal si se na podboj vrat in skušal ostati buden,
takoj sem opazila, da imaš neverjetno velike podplate
in pegice po kolenih. Valentino mi je večkrat pripovedoval,
kje vse si bil in kaj vse si počel, že od začetka te je imel rad.
To je dober znak, ker ima Valentino naravno intuicijo za ljudi.Preberi

Kako opozoriti in pokazati na nekaj, kar ne obstaja? Knjige je pregovorno treba vzeti v roke, toda kako prijeti knjigo, ki je ni? 

V tem primeru zadostuje, da jo prebereš. Neotipljivo – berljivo je namreč e-knjiga, ki smo jo skupaj z avtorji Prišlekov pripravili v času tretjega Prepišnega uredništva (20.–24. april 2015), da bi z njo pokazali izbor tistega, kar bo v prihodnjih letih v zbirki Prišleki izšlo tudi v bolj oprijemljivi obliki. Preberi

Včeraj sva z Jernejo dolgo sedeli za klavirjem,
v sobi je bilo nekaj modrih stolov, skozi okna je
prihajal večer, ki se maja tako voljno upogiba,
»predstavljaj si hribe in kako od daleč
slišiš zvonove,« pravi, zapiram oči in začenjam,
čutim premico, ki gre od vrha glave v nebo,
Jerneja se presede stran, posluša od daleč,
zbrano. Konec maja so večeri podaljšani in omehčani,
modri stoli žarijo v pozni svetlobi, klavir je sveže uglašen,
obePreberi

Ana Svetel (Maribor, 1990) je zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študijsko jo zanimajo socialni in kulturni vidiki svetlobe, teme in vremena na Islandiji. Leta 2015 je pri LUD Literatura izšla njena pesniška knjiga Lepo in prav, ki je bila nominirana za najboljši prvenec in ponatisnjena. Jeseni 2019 ji pri isti založbi izide kratkoprozna zbirka o prevozih. Občasno piše tudi za druge medije. Rada ima klasično glasbo, morje in delo.Preberi

Tine igra drobce Glassovih Metamorfoz,
Ines je spodvila noge, išče prenočišča v Rimu,
narahlo se giba naprej in nazaj, skuhamo čaj in
gledamo osvetljeno ohišje nasprotnega bloka.
»Ti imaš res srečo s stanovanji,« reče Tine in poboža tipke,
preden zaspimo, na glas berem Mladinine Alternative.
Žižek, Makarovič, Perat, uspavanke za leve intelektualce,
je zadnjič rekel Blaž. Noč se mi zdi čista in sveža,
nič zapletenega ni v njej, zaspim kot otrok,
voham baby šampon in mamin glas.
Zjutraj me zbudi zatohel, trikrat predihan zrak.Preberi