Čeprav je moj spomin na otroštvo precej meglen in strgan kot megla, se zelo jasno spomnim tistega poletja, ko se mi je zgodilo malo verjetno naključje, eno tistih neverjetnih naključij, ki se mi dogajajo samo pri knjigah. V knjižnico sem vrnil Hobita, ilustrirano, klasično izdajo Mladinske knjige, ki sem jo leta pozneje, že sredi vrhunca zanimanja za fantazijske pustolovščine, predvsem pa za LOTR, staknil v nekem antikvariatu in kupil za desetino cene, ki jo med nostalgičnimi zbiralci dosega danes.

V dobi, ko se krčijo strani in minute, posvečene kulturi, število izdanih knjig pa ne pada, ko založbe več stavijo na všečke kot literarne kritike, več na influenserje kot na strokovne bralce, bolj kot kadarkoli potrebujemo literarno kritiko kot vrednotenje med »dobrim in slabim«, to je med knjigo, ki je vredna naše pozornosti, in knjigo, ki je morda ni.

Pisavo Andreja Predina lahko umestimo v književno nišo med žanrsko oziroma pop ter literarno oziroma umetniško prozo. To zanjo žal pomeni, da je zaradi nekaterih značilnosti slovenske literarne scene pogosto spregledana. Širša bralska javnost teh knjig ne vzame v roke tako pogosto, kot bi si morda zaslužile, literarni kritiki pa jim očitajo oziroma jim očitamo vse tisto, kar jim taka pozicija prinese. A je znotraj te kategorije Predin vseeno nekako pri vrhu oziroma netipičen –Preberi

Virginia Woolf je menila, da moramo sodobne romane brati zato, ker nas za razliko od branja klasik – ali konec koncev uspešnic, katerih »všečnost« sta potrdila globalno občinstvo in medijski aparat – to prisili, da si o čtivu izdelamo lastno sodbo. In če se kot literarni kritik vrednotenju tako ali tako ne morem izogniti, je v isti sapi res, da se vsake toliko pojavi knjiga, ob kateri bi si želel sapo še vsaj nekaj časaPreberi

Ne maram kritiške vzvišenosti, ki se neizbežno razbira v ozadju floskul, kakršna je »odlična ideja, slabša izvedba«, ker navadno izpade kot poceni pridiganje avtorjem, kako naj pišejo, pri čemer kritik vzpostavlja nekakšno potencialno oziroma alternativno sedanjost, v kateri bi knjiga lahko bila napisana tudi drugače. To je problematično zlasti, ker se pri tem pogosto naslanja bolj na lastno prakso literarnega ustvarjanja ali, morda še huje, na umišljeno zmožnost le-tega kot pa na dejanske lastnosti obravnavanegaPreberi

Že dalj časa potekajo previdne, pa tudi nekoliko bolj nerodne debate o tem, kako se sodobna poezija vse bolj približuje prozi. Da prva izgublja svoj prepoznavni umetelno izoblikovan jezik, to je gosto metaforizacijo in drugo simbolično govorico, opušča ritmu podrejen besedni red in da »prevzema« jezik sodobne proze, ki je stvaren, realističen in ga pogojuje premikanje naprej, zasledovanje zgodbe. Morda to bližino neposredno dokazujejo tudi zadnje čase vse pogostejša prozna dela »zapriseženih« pesnikov. Čeprav soPreberi

Obstaja cel kup razlogov, zakaj boste v mestu težko naleteli na koga, ki je prebral celoten Klečev opus. Prvi je ta, da je človek, ki bi se lotil te avanture, bolj malo v mestu. Svojega stanovanja pač ne more zapustiti, saj je vsakič, ko odloži Klečev zadnji roman, zunaj že njegov nov zadnji roman. Milan Kleč je za slovensko prozo to, kar je Tomaž Šalamun za poezijo. V Sloveniji je preprosto še premalo založb, daPreberi

Aljoša Harlamov (1983) je leta 2016 doktoriral iz slovenskega modernističnega romana na Oddelku za slovenski jezik in književnost FF v Ljubljani. Literarno kritiko, eseje in druge prispevke objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah in časopisih. Od 2016 zaposlen na Cankarjevi založbi kot urednik.  Preberi