Zreli maturanti, nezreli študenti

Sonja Merljak

Minil je maj in z njim še eno leto, ko se mladi niso posvečali ljubezni in drugim dogodivščinam, ki nekako pritičejo temu življenjskemu obdobju v tem letnem času, ampak maturi, esejem, testom, preizkusom znanja.

In kot je zdaj že običajno, je maja zaradi mature obstala tako rekoč vsa država, dijaki in še bolj verjetno starši pa bodo še vse do julija trepetali v pričakovanju rezultatov. 

Le zakaj?

Vsako leto se izkaže, da velika večina kandidatov maturo uspešno opravi. Po izkušnjah iz predavalnic pa bi maturo lahko kar ukinili. Fakultet in programov je toliko, da se za vsakogar najde mesto. Mnogi profesorji zato vsako leto znova s privzdignjenimi obrvmi prebirajo polpismene izdelke nadebudnežev, ki so se še pred nekaj meseci potili ob pisanju eseja iz slovenščine, na katerega so se pripravljali dobro leto.

Letos je bil začetek maturitetnega obdobja še posebej zanimiv. Novinarji, intelektualci, profesorji, starši in vsi, ki so si vzeli pet minut časa za komentiranje na Facebooku ali Twitterju, so razpravljali o umestnosti naslova eseja pri slovenščini.

To pot morda celo z razlogom. Naslov »Samomor kot izhod iz kolesja sistema« je bil verjetno zamišljen provokativno, ustvarjalno, celo morda malo kul. In bi tako ostalo, če se ne bi najprej oglasil Marko Radmilovič, ki se je vprašal, »kako si lahko zelo bolan slavistični um zamisli tak naslov« in dodal, da je razpisana tema morbidna.

Res je malo nenavadno, da se iz tematskega sklopa Človek v kolesju sistema porodi naslov, ki vsebuje besedo samomor. Kako se to lahko zgodi? Pustimo vnemar temno privlačnost srednjeevropske žalosti; popolne žalosti, ki je prav zaradi svoje žalostne popolnosti tako nevarna. Če bi samomor želeli zgolj detabuizirati, če bi z naslovom želeli le odpreti razpravo in spodbuditi razmišljanje, bi lahko izbrali manj sugestibilen naslov.

Nato so se odzvali še suicidologi z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Opozorili so, da tudi v primeru komuniciranja o samomoru obstajajo pravila, tako kot obstajajo v slovenskem jeziku slovnična pravila. »Njihov namen je, da vedenja ne bi posnemal oziroma ga povzel kdo od ogroženih posameznikov,« so zapisali v sporočilu za javnost.

Mnogim se je zdel njihov odziv pretiran, a kot novinarka, ki že od leta 1995 tako ali drugače pokriva vsebine, povezane s samomorom, dobro vem, kako zelo si ves ta čas prizadevajo ozavestiti medije, naj ne opletajo preveč lahkotno s tem pojmom, pa tudi, da imajo za to dobre razloge. 

Pojasnili so še, da četudi se devetdesetim odstotkom maturantov naslov ni zdel slab ali se jim je zdel celo dober, kot je bilo slišati v javnosti, so njihovi »pomisleki usmerjeni v preostali del generacije, med katerimi so glede na statistiko tudi takšni, ki so v času pisanja eseja lahko razmišljali o samomoru. Na takšne posameznike bi lahko omenjeni naslov imel precej neugoden učinek, saj je v njem ponujena možnost rešitve, ki jo pravzaprav poskušamo preprečevati.«

Da teh ni malo, nakazuje vse bolj vseprisotna igra Sinji kit, za katero še ne vemo, ali je res spodobudila najstnike, da si vzamejo življenje. A obstajajo opozorilni signali, ki kažejo, da zadeva ni tako nedolžna, kot bi si morda želeli.

Slovenisti so svoj izbor seveda zagovarjali in zatrjevali, da so četrtošolci dovolj zreli, da razumejo, kaj so avtorji esejskega naslova hoteli povedati.

Suicidologi o tem niso dvomili, so pa poudarili, kako je Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja spodbudil samomore z isto metodo. Interpretacijo in razpravo bi zato po njihovem morali usmerjati v iskanje drugačnih načinov reševanja težav, temo odpreti ob primernem času in dovolj intimnem okolju, končni cilj pa bi moral biti usmerjen v iskanje drugačnih rešitev od samomora. 

Ne nazadnje – tudi dvajseto stoletje je imelo svoja Wertherja. V prvi polovici denimo madžarskega pianista Rezsőja Seressa, avtorja pesmi Žalostna nedelja, ki so jo prevedli v številne jezike. Pri nas jo poznamo kot Bela nedelja predvsem v izvedbi Vlada Kreslina. V drugi pa na primer kitarista in pevca skupine Nirvana Kurta Cobaina

Še bolj zaskrbljujoče je, da je zaradi pregovarjanj o naslovu maturitetnega eseja umanjkala druga razprava – tista, s katero že predolgo odlašamo. Kakšen je smisel vsakoletnega vznemirjenja zaradi maturitetnega eseja, če mnogi dijaki, ko enkrat postanejo študenti, ne znajo uporabljati velike začetnice in postavljati vejic, predvsem pa ne znajo reflektirati podanega znanja in argumentirati raziskovalnih vprašanj v seminarskih nalogah? Kakšen je smisel visokošolskega izobraževanja, če profesorji vse pogosteje obmolknejo pred generacijami mladih, ki že skoraj vsako kritiko njihovega dela jemljejo kot osebni napad?

Maturanti so dovolj zreli za razmišljanje o samomoru, so zatrjevali zagovorniki naslova maturitetnega eseja. So res tako zelo zreli, kot želimo verjeti?

Zrelost pomeni marsikaj, za začetek denimo spoštljiv odnos do starejših.

Da je ta z generacijo milenijcev nekje umanjkal, zaznavajo učitelji in profesorji, pa tudi delodajalci. 

Ti odgovarjajo, da papir pač še ne prinese spoštovanja; da si ga morajo njihovi profesorji prislužiti. Fenomen sploh ni omejen na slovenski prostor. 

»Da jim je nekdo dal kos papirja, ki pravi, da so pametni, še ne pomeni, da lahko potem te ideje prenašajo meni. Sama bom presodila, ali je profesor dober,« je razmišljanje mnogih ubesedila študentka drugega letnika na Univerzi v Rochestru, in sicer v članku Molly Worthen, profesorice  zgodovine na Univerzi v Severni Karolini, U Can’t Talk to Ur Professor Like This.

Worthen je v članku, ki je bil objavljen v New York Timesu, dodala, da predavatelji k učnim načrtom že prilagajo tudi navodila za spoštljivo vedenje in ustrezno naslavljanje. Tega ne počno zato, ker bi se šli akademski elitizem ali zato, ker bi radi ohranjali distanco, ampak zato, ker je to očitno treba narediti. Tudi njo vse preveč elektronskih pisem, ki jih dobiva od študentov, spominja na razglabljanja na družbenih omrežjih v polpijanem stanju.

Z nespoštljivim odnosom do profesorjev in njihovih nazivov, ki so si jih pridobili med študijem, razvrednotijo tudi svoj študij, je še opozorila ameriška profesorica.

Na Norveškem je drugače, je v komentarju pod njenim prispevkom zapisal Rolf Theil. Tam študenti profesorje tikajo že vsaj štirideset let. Spoštovanje izkazujejo na drug način. Pridejo na predavanja, jih ne zapustijo pred koncem in ko želijo zastaviti vprašanje, dvignejo roko. 

V Sloveniji mnogi študenti v predavalnico vstopijo sredi predavanj, tudi če gostuje ugleden profesor iz tujine, odidejo, ko se jim zljubi, in če jim je dolgčas, klepetajo ali brskajo po telefonu. 

Molly Worthen pravi, da je vztrajanje pri tradicionalnih pravilih lepega vedenja (med katera sodi tudi spoštovanje starejših) osnovna naloga učiteljev. Enako velja za popravljanje slabo napisanih besedil, naj bodo to eseji ali elektronska sporočila. »Domnevam, da študenti, ki naslavljajo profesorje po imenu in jim pošiljajo sporočila v slengu, sploh nočejo imeti bolj neformalnega odnosa s profesorji. Le nihče jim ni povedal, da se morajo drugače obnašati. Če jim predstavimo pravila profesionalne komunikacije, ne pomeni, da smo vzvišeni. To je zgolj prvi korak k temu, da jih obravnavamo kot odrasle.«

Zrelost maturantov, na katero so se sklicevali zagovorniki letošnjega naslova maturitetnega eseja, zatorej ni samoumevna. Morda so jo dijaki uspešno izrazili v razpravi o samomoru, prav gotovo pa je številni med njimi ne izkazujejo v odnosu do profesorjev. 

Znamenje zrelosti so – poleg spoštovanja starejših – še obvladovanje profesionalne ustne in pisne komunikacije, ki vključuje obvladovanje pravopisa in slovnice ter stilistično izurjenost, lastna (in ne repeticijska) refleksija zahtevnega besedila in predvsem sprejemanje odgovornosti za svoje delo in ravnanje.

Prihodnje leto bi zato morda veljalo premisliti maturo, maturitetni esej in njegov naslov, predvsem pa to, kako umestiti pravila lepega vedenja, meje (ne)primernega ravnanja in pričakovana znanja – v vzgojo mladih milenijcev, da ti ne bodo razmišljali le o trpljenju mladega Wertherja skozi alamute in krasne nove svetove prihodnosti. 

O avtorju. Novinarka in kolumnistka, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Napisala je romana Dekle kot Tisa (2008) in Njeni tujci (2011).

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Romantiziranje samomora

    Žiga Valetič

    Kako z mladimi sploh govoriti o samomoru? Naslov maturitetnega eseja je namreč vse preveč tendenciozen, da bi omogočal relevantno refleksijo.

  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïjem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.