Zmeraj bo kaj pomembnejše

Jedrt Lapuh Maležič

Oni dan sem se z dokaj privilegiranim belim moškim, ki dobro zasluži, a se vendarle trudi nekako vnašati spremembo v svet in je precej strpen v svojih nazorih, pogovarjala o vprašanjih ženskih kvot in ranljivih družbenih skupin tipa LGBT osebe in begunci. Ves čas sem govorila v prazno in ostajala brez trdnih argumentov, dokler nisem pokapirala taktike, s katero je vodil debato, taktike, na katero sem slepo pristajala. Ne glede na to, katero problematiko sva odprla, se je vselej trudil prikazati, da »oh, to vendar ni nič, zakaj bi se zdaj bavili z zagato izenačevanja pravic istospolnih parov v primeru posvojitev, ko pa je vendar veliko pomembnejši cilj, da bi končno naredili konec svetovni lakoti in revščini«. Ali pa »oh, to vendar ni najhujši problem, da so ženske slabše plačane za isto delo, poglej šele to, kako grozno je, da so največkrat spolno zlorabljene v lastnem družinskem krogu«. Ali denimo »oh, kaj boš zdaj s sistemom ženskih kvot, ko pa je vendar veliko pomembnejše in nujnejše, da se posvetimo razredni neenakosti – poglej vendar, ali ni vseeno, ali te na delovnem mestu izkorišča moški ali ženska?«.

In kakopak sem vsakič nezavedno priznala, da so svrhe, ki bi jim »morali« posvečati več pozornosti, plemenite in vseh prizadevanj vredne. Vsakič sem zaradi hierarhije domnevnih prednostnih nalog nasedla na to dialektično finto in sledila toku pogovora, dokler nama ni zmanjkalo zagat, ki bi jih želela rešiti, saj je bila zmeraj kje katera pomembnejša, ki pa je na žalost nisva znala razvozlati. Nisem prepričana, ali je sogovornik to počel nalašč, v želji imeti prav ali morda v nezavedni težnji, da bi se zavzemal za nespreminjanje perečih žarišč, saj da je zmeraj kje kakšna bolj zagatna tema in je torej naše stališče v zvezi s prvotno temo pogovora tako rekoč zanemarljivo. V smislu: jebeš »tvoje« pravice LGBT oseb, če pa ljudje sestradani bežijo pred vojnimi žarišči. V smislu: kaj ti bo veganstvo, če pa ljudje umirajo zaradi preprodaje orožja. 

Ta slog debatiranja kakopak na prihuljen, podtalen način vzbuja krivdo, saj odmah z roko nad »tvojimi« tako rekoč zanemarljivo pomembnimi pravicami LGBT oseb, ki še zdaleč niso temelj hierarhične piramide svetovnih zagat, implicitno sporoča, da si z zavzemanjem za izenačitev teh pravic na prvo mesto postavil lastno rit, in sram te bílo zaradi tega, ko pa je vendar na svetu toliko gorja, ki bi si resnično zaslužilo aktivizem in takojšnje ukrepanje, ti pa se ukvarjaš s svojimi first world problems. Ti pa furaš veganstvo in se zavzemaš za pravice živali, medtem ko v Jemnu ljudje umirajo v lakoti in vojni. To vzbuja občutke krivde, to ti naprti nekakšno namišljeno odgovornost za zablodo, ker svojih misli ne usmerjaš na pravo mesto. Obenem pa, ko te proglasi za krivega, ta logika vabi k perpetuiranju nenehne nedejavnosti, neangažiranosti, saj je na delu v nedogled in zmeraj najde kakšno družbeno zagato, ki pojasnjuje, zakaj je nekaj drugega pomembnejše od tega, kar te je zmotilo in kjer si mislil kaj ukreniti. 

Dejansko sem za nazaj ugotovila, da se mi je podobna ovržba mojih stremljenj ali prizadevanj pripetila že večkrat, in to v občutno manj taktni obliki. Ko sem pred referendumom o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po spletnih medijih priganjala ljudi, naj vendarle volijo in naj ne pustijo, da zaradi njihove neudeležbe rezultat odseva izključno zaostalost zagrizencev, sem dobila ogorčeno sporočilo znanke lezbijke – torej osebe, na življenje katere bi rezultat referenduma vsekakor ključno vplival –, v katerem mi je očitala, kaj se grem, da agitiram samo za LGBT osebe, ne pa za predstavnike resnično najšibkejših bitij na planetu, torej živali, ki trpijo holokavst v klavnicah in se nikakor ne morejo braniti, pa očitno kljub temu niso deležne mojega aktivističnega vzgiba. Spomnim se, da sem takrat pomislila, kako skrajno neproduktivno je, da se takole spotikamo, in odgovorila sem, da nam, brez skrbi, materiala za aktivistično udejstvovanje nikakor nikoli ne bo zmanjkalo, a vendarle je ostal grenak priokus, da je moja borba, v kar koli jo že usmerim, zmeraj tako neznatno nerelevantna, da bi bilo skorajda bolje, če jo prihranim za »resnično pomembne stvari«.

A ravno za to gre. Ali sploh obstajajo resnično pomembna družbena prizadevanja, v kontrastu z manj pomembnimi ali sploh povsem nepomembnimi? Ne verjamem. Ni enega samcatega vzvišenega problema, ki bi ga lahko kot družba rešili, da bi se vsi ostali takoj zatem poglihali kot hiše v Trsti in se samodejno razvozlali. Hierarhija svetovnih zagat glede na prednostno obravnavo je iluzorna v vsaj tolikšni meri, kakor je neumestno ugotavljanje, ali je drkonja Louis C. K. enako maligen kot Weinstein. Če se lotiš borbe za izenačitev pravic istospolnih parov ali oseb, se s tem še nikakor nisi posral na razredni boj, in veganstvo ne bo prav nič prikrajšano, če se boš odločil pomagati invalidom. Če je bil Weinstein pohotna svinja na položaju moči, to nikakor ne pomeni, da je drkonja nedolžni bacek v boi iz Malega princa – in, oprostite, od kod sploh absurdno tekmovanje v tem, kdo je tukaj hujši degen? Saj če je Mici bolj zabita od Nika, to v nobenem vesolju ne more samo po sebi narediti Nika za ajnštajna. 

Morda se sliši kot za lase privlečena primerjava, a resnično me to spominja na dinamiko slovenske spletne drhali, ki se, skladno z aferami, ki jih mediji po že skoraj ustaljenem redu lansirajo drugo za drugo, zaganja zdaj v eno, zdaj v drugo kost. Od Prešička in njegovega gospodovalnega ravnanja, do plagiatorja Kobala in njegove zlorabe slovesa vsakogar, ki je kdaj resnično doživel depresijo, do Krajčiča in njegovega »družbenega eksperimenta« s krajo sendviča. Pri vsem tem letanju drhali od linča do linča, da ja ne bi zamudili kakšnega senzacionalnega razgleda na obešeno barabo, nobeno linčanje ne prinese poglobljenega pristopa k problematiki, s čimer bi ga bilo eventuelno celo mogoče upravičiti. Obračanje drhali po vetru, ko se ravna glede na smer, v kateri poteka trenutno najbolj hierarhično utemeljeni boj, popolnoma zamegli pristne boje v ozadju vseh teh linčev – zagate tipa mobing na delovnem mestu, pomen intelektualne lastnine in moralni standardi. 

Skratka, želim povedati, da morda ne gre za to, da bi prišli do edinega najbolj perečega družbenega problema, temveč prej za to, da če se ne bomo poglobili v nobenega izmed »postranskih« (in vsak problem je glede na kontekst zmeraj lahko postranski, če ga primerjamo s kakšnim drugim), naposled ne bomo rešili niti trenutne zagate, kaj pa vem, konkretnega lačnega klošarja pred Lidlom, kaj šele obrezovanja deklic v Afriki. Ker predvsem ne gre za to, da bi morali določiti hierarhijo prednostnih nalog in se lotiti najbolj vzvišene, temveč je pri ljudeh težko že sploh vzbuditi angažiranost in pripravljenost na delovanje. Se sploh zavedamo, kako težko je danes zganiti ljudi, ki si za svoja prizadevanja ne obetajo ne zaslužka ne priznanja? In ko se enkrat lotijo ukrepanja v kakršne koli koristne svrhe, moraš biti pa res zakrknjen pasivec, če polivaš vodo na njihov entuziazem.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ker ravno nisi vprašala

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kdor v 21. stoletju daje prostor ne zgolj predsodkov polnim, temveč nezaslišano butastim izjavam tipa »ženske niso enako sposobne moralne presoje« ali »nikakor nismo in ne smemo biti enaki«, se bržčas ne zaveda, da s tem daje prostor in krila vsakemu domačemu tiranu in pocestnemu nadlegovalcu, ki ima »seveda drugačne seksualne potrebe kot ženske«.

  • Kažemo jezik

    Jedrt Lapuh Maležič

    Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

  • Zakaj nihče ne ustavi pošasti?

    Sonja Merljak

    Mar spolnega nadlegovanja pri nas ni oziroma ga je precej manj kot v zahodnih državah? Ga zgolj ne zaznamo? Ali pa se bojimo o njem spregovoriti in ga prijaviti? V luči nedavno razkritih škandalov je toliko bolj pomembno, da njih ne molčimo.

Izdelava: Pika vejica