Zgodovinski plevel province

Pankrt pri ruski tašči (7)

Andrej Hočevar

Straža na robu revolucije

V Uljanovsku sem takoj prvi dan dobil lekcijo iz pomembne veščine prečkanja ceste: pogledaš levo, pogledaš desno, nato tečeš! Ceste in pločniki v Uljanovsku utegnejo namreč predstavljati kulturni izziv, če prideš sem s pričakovanjem, da se v prometu srečuje več različnih, a enakovrednih skupin udeležencev, ki se gibljejo po vnaprej določenih trasah. In ravno v tem je težava; udeleženci prometa se med sabo čisto dobro razumejo, le površine, po katerih se premikajo, niso vedno najbolje razdeljene oz. vzdrževane.

Od prijateljev sem si takoj izposodil kolo, da sem se lahko z lastno izkušnjo prepričal, da obstaja več dobrih razlogov, zakaj v Uljanovsku praktično ni kolesarjev. Ob neprometni cesti v bližini parka je potekala tako rekoč edina kolesarska steza, zelo primerna predvsem za tek in sprehajanje psov. Mimo tega imaš kot kolesar izbiro: pločnik ali cesta. Na cesti, polni lukenj, imaš občutek, da si vsem v oviro, saj v križiščih še dodano stopnjuješ slabo voljo šoferjev. Dodatna ovira so tračnice tramvaja, za katere je težko verjeti, da lahko čeznje zapelje še kaj drugega kot terensko vozilo. Torej je bolje, da se pelješ po pločnikih.

Toda prav pločniki so v Uljanovsku nekaj najbolj posebnega. Ponekod so videti povsem običajno, le da pravokotno nanje potekajo nekakšni odtočni žlebovi, ki so kot ugreznjene hitrostne ovire za kolesarje. Robniki so visoki in včasih ne ločijo ceste od dvignjenega pločnika, temveč cesto od ugreznjene poti, ki pločnik nadomešča. Včasih pločnik (ali cesta) kar izgine in se spremeni v peščene bankine, potko iz škrbinastih betonskih plošč ali v prašno brezpotje z lužami in kuclji, spet drugič, pri premožnejših hišah, postane del dovoza, pri drugih pa cvetlične grede ali otroškega igrišča. Zaradi številnih gradbenih del so deli pločnika spremenjeni v nekakšne lesene ganke, zasuti z gramozom, zaparkirani ali, junija, prekriti z belim puhom topolov, ki čudovito poplesuje v vetru in se poseda na tla kot sneg. 

Semaforji so tako redki, da so vrisani na zemljevid.

Pred skoraj stotimi leti je Walter Benjamin v svojem moskovskem dnevniku pisal o ozkih pločnikih, neločljivih od cestišč (v Moskvi je bil pozimi), približno istočasno (1926) pa je tudi avstrijski pisatelj Joseph Roth – ki je šel Benjaminu v Moskvi nemalo na živce – v svojem popotovanju po Rusiji, ki ga je vodilo tudi k Volgi, zapisal, da bi se raje sprehajal po lepih strehah kot po grbastem cestnem tlaku. Tako kot ulice z naborom hiš in njihovimi škrbinami pričajo o zgodovini mesta, tudi cesta, razpokan označevalec – kot Malevičev ne več povsem črn kvadrat, načet od časa –, pripoveduje vzporedno zgodbo svoje preteklosti, ki po desni prehiteva sedanjost.

Simbirsk (oz. Sinbirsk) je bil namreč ustanovljen v 17. stoletju za utrditev meje Ruskega imperija, ki so jo vztrajno napadala različna plemena z vzhoda. Med napadalci je bil tudi slavni Stenka Razin, predmet številnih legend, ki je s svojimi razbojniškimi tolpami Kozakov ropal bogate barže, živel v votlinah in sejal razdejanje po vaseh. Ko sva se s Serjožo povzpela na razgledni hribček v Samarski luki, naravnem rezervatu ob Volgi blizu Samare, mi je pokazal kratek skalni greben. »Kdor je hotel postati Razinov pajdaš, je moral najprej popiti vodko in nato z zavezanimi očmi splezati na drugo stran,« je rekel. 

Stenka Razin, ki je postal simbol tlačanskega nezadovoljstva s centraliziranim avtokratskim režimom, ki za kmete ni imel posluha, je pri ljudstvu zbudil družbeno zavest, pri plemstvu pa sprožil strah. Razin je bil s svojo dvajsettisočglavo četo po svojem relativno uspešnem pohodu poražen prav v Simbirsku, ki je s tem torej obvaroval izkoriščevalske interese državne oblasti in pomagal pri zatiranju revolucije, ki bo dobila epilog prav z Leninom. Ve se, zakaj ni mogel zavzeti ravno simbirskega kremlja – obvarovala ga je ikona s podobo Jezusa, a te podobe ni naslikala človeška roka. 

Drugi razbojniški upornik, povezan s Simbirskom, je bil Jemeljan Pugačov, ki se je izdajal za carja Petra III. in najprej zavzel tatarski Kazan, vendar je bil poražen in v kletki pridržan v Simbirsku, preden je bil premeščen v Moskvo. V Uljanovsku je menda imel spomenik, vendar so ga odstranili, češ da ne podpirajo upornikov.

Lani je v Uljanovsku prišlo do nesoglasij, ko so mestne oblasti odobrile postavitev neke spominske plošče ob stoletnici zmage Bele garde, ki je za kratek čas zavzela mesto, dokler je ni nekaj mesecev kasneje dokončno porazila Rdeča armada. Po mnenju levih liberalcev je bil to, tako pravijo lokalni časopisi, samo eden izmed številnih poskusov, kako sodobno Rusijo spet čim bolj razdeliti in nadaljevati s tradicijo izkoriščanja delavskega razreda, obenem pa čim bolj izničiti spomin na Sovjetsko zvezo. Sledovi vseh teh spopadov so seveda krvavi: Stenka Razin je bil brutalno razčetverjen, pripadniki Bele garde so menda obesili več sto ljudi. A najpomembnejše je, da so bili uporniki zatrti, čas za spremembo prestavljen v prihodnost.

Mogoče je vse to pustilo svoj pečat tudi na današnji podobi mesta in življenja v njem. Uljanovsk v marsičem namreč deluje kot svoja lastna provinca. V tem smislu ceste dejansko še najbolj spominjajo na blatne ceste s starih fotografij Simbirska, ko cesta pravzaprav ni bila nič drugega kot prazen prostor med hišami, odprta rana divje pokrajine, ki se še ni povsem predala. Cesta je bila neprostor odsotnosti kulture, če kultura pomeni številne plasti uveljavljanja človeških idej – blatna praznina med hišami bo nekoč asfaltirana cesta, na njej bodo vrisane prometne oznake, na križiščih bodo semaforji, pločniki bodo prilagojeni za kolesarje, otroške vozičke in pse na povodcih. Kulturni dosežek bo, da bomo lahko po njih namesto v škornjih hodili v čevljih s peto. 

Semaforji in kolesarji so v Uljanovsku redki.

Od divjakov do genijev

To reakcionarno izročilo – torej provinca, ki je, paradoksalno, vsaj dvakrat ubranila avtokratske interese centra, čeprav to v resnici niso mogli biti njeni lastni interesi – ni opazno samo v urbanističnih škrbinah, temveč je občutno tudi v postopnem in nekoliko sramežljivem vzpostavljanju javne sfere. Ob že omenjenem pomanjkanju kulturne infrastrukture – konkretno boljših možnosti za objavljanje, povezovanje, izobraževanje in kritiko – mi je več sogovornikov omenilo, da mogoče res ni neke scene, da pa obstajajo različni bralni krožki. 

Kot mi je povedal Sergej, ki sam vodi dva takšna krožka, bi temu lahko rekli tudi kružok, kar je izraz, ki se lahko nanaša med drugim na intelektualne krožke s sredine 19. stoletja in kasneje, specifično tiste, ki so se vzpostavili, ko še ni bilo uradnejše oblike za druženje – tudi Iskra (Leninov podtalni časopis) je bila sprva tak krožek, nastavek za kasnejšo partijo. Ko je bilo v Rusiji v 19. stoletju odpravljeno tlačanstvo – z vsemi zapleti, ki so služili krepitvi avtokracije in obenem dajanju videza civilne družbe –, je bilo treba naenkrat najti način, kako kultivirati ogromno število neizobraženega kmetstva. Kot način lokalne samouprave so bila ustanovljena zemstva, ki so skrbela tudi za izboljšanje infrastrukture, med drugim za ureditev cest in šol. Ampak vloga, ki so jo imela zemstva za šolanje, je menda precenjena, saj so bili kmetje sami tisti, ki so že vzpostavili mrežo (improviziranega) izobraževanja, sprva zadržano zemstvo in družbena elita pa so se vmešali šele naknadno, med drugim iz strahu pred »divjo pismenostjo«, torej izobraževanjem brez primerne omike (doktrine). Izobraževanje je bilo v Rusiji v času avtokracije obenem torej nujno za zagotavljanje večje državne moči (oz. manjše zaostalosti) in nevarno (zaradi čedalje večje možnosti nestrinjanja z uradno doktrino).

Kružke v svojem predgovoru k slovenski antologiji sodobne ruske poezije omenja tudi Dimitrij Kuzmin, in sicer kot centre neodvisne, torej vzporedne kulture v prejšnjem režimu, ki se je namesto v meščanskih salonih odvijala v tesnih kuhinjah ali kurilnicah. Kot pravi Kuzmin, so dela te umetniške alternative, ko so po več desetletjih končno postala dostopna splošni javnosti – in ne samo posvečenemu krogu preko izdaj v samizdatu –, kot da so tako rekoč nova, povzročila, da ruski avtorji kot sodobnost občutijo obdobje, ki obsega skoraj pol stoletja. Toda odprava cenzure je po drugi strani povzročila tudi, da so dela teh nekoč utišanih avtorjev ustvarila poplavo, v kateri so glasovi mlajših, v ožjem smislu sodobnih avtorjev, tako rekoč potonili, kot denimo za Prago po padcu prejšnjega režima poročata Louis Armand in Bruce Sterling. 

Toda kružki so imeli še eno posebnost, ki je bržkone zaznamovala razvoj ruske literature. Po besedah Natalije Rubinštejn je bil namreč vsak, ki se jim je pridružil, »nemudoma okronan za genija,« kar nedvomno odmeva tudi v že večkrat omenjenem pomanjkanju tako kritike kot tudi samokritike med sodobnimi ustvarjalci. Razlika je bržkone v tem, da sodobnih avtorjev ne povezuje več občutek prepovedanega upora zoper zapovedano ideologijo, zaradi česar so bile tudi stilistične razlike med posameznimi glasovi manj pomembne. 

Od kružkov do vzpostavitve javne sfere, torej prostora za soočanje različnih pogledov, ne diseminacijo doktrine, je sicer še zelo daleč, a kulturno izobraževanje, kar omenjeni bralni krožki nedvomno so, je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko. Strokovnjaki se v zadnjih desetletjih namreč intenzivno ukvarjajo prav s specifično dinamiko ruskega srednjega razreda in vprašanjem, ali sploh obstaja. Neka lokalna pesnica, ki noče biti imenovana, mi je odločno odgovorila, da srednjega razreda v Rusiji ni, medtem ko je bil Sergej mnenja, da sicer obstaja, ampak je omejen na zelo tanko plast, Dima pa je samo odločno zmajal z glavo in prekrižal roke.

Stanislavski opisuje, kako je bilo njihovo gledališče v nekem trenutku po uradnih navodilih tako rekoč zaprto za inteligenco – v letih tik po revoluciji –, tako da so pod odrom sedeli ljudje, ki še nikoli niso bili v gledališču. »Bili smo prisiljeni začeti na začetku, naučiti novega obiskovalca, naj sedi pri miru, naj ne govori, naj pride v gledališče pravočasno, naj ne kadi, naj v javnosti ne jé oreščkov, naj v gledališče ne prinaša hrane,« pravi in nadaljuje, da je moral občasno sredi predstave stopiti pred zastor in občinstvo ponovno neposredno nagovoriti, po možnosti bolj grobo, kar je končno vendarle zaleglo in ljudi izučilo. 

Eden izmed ciljev oktobrske revolucije 1917 je bila tudi odprava obstoječe razredne strukture, zaradi česar v sovjetskem času ni moglo biti srednjega razreda oz. vsaj ne s tem imenom, pri čemer pa se je po mnenju nekaterih (Rudova) delno ohranila mentaliteta meščanstva iz časa pred revolucijo. Po mnenju strokovnjakov tako obstajata vsaj dva nasprotujoča si pogleda na razvoj ruskega srednjega razreda. Po eni strani, da ga v sovjetskih časih ni bilo, saj je šlo za brezrazredno ureditev oz. vsaj takšno brez razrednih antagonizmov, torej bi se moral vzpostaviti na novo. Po drugi strani pa, da je, nasprotno, obstajal ne samo pred revolucijo, temveč tudi v sovjetskem času, zaradi česar je današnji srednji razred podedoval vsaj nekatere njegove lastnosti. Sicer je bil prav nastanek srednjega razreda na splošno razumljen kot eden izmed kazalcev tranzicije iz socializma v kapitalizem; v 90. letih dvajsetega stoletja srednjega razreda v Rusiji praktično ni bilo, zdaj pa po ekonomskih merilih predstavlja pod 20 % prebivalstva, po subjektivnih pa 40 %. (Hayashi) Po mnenju nekaterih (Shankina) pa je ruski srednji razred celo prikazen kot pošast Nessie. 

Kar je vsem razpravam skupno, je, da se ruski srednji razred omenja kot (socio-politični ali antropološki) problem, povezan predvsem z razlogi, ki ovirajo njegovo rast. Toda kljub temu je konsolidacija srednjega razreda, zdi se, ne samo cilj aktualnih politik, temveč tudi sicer obremenjena z ideološko odgovornostjo za dobrobit prihodnosti (kot nekoč delavski razred), čeprav je bil prav ta razred obenem prikrajšan za uresničitev lastnih upov. Napredek, katerega nosilec bi torej moral biti srednji razred, je šel tako rekoč mimo njega, ko so se posttranzicijske socialne razlike stopnjevale predvsem v korist maloštevilnih bogatašev, spričo katerih so bile temeljne vrednote srednjega razreda omajane, saj je bil njihov uspeh v očeh mnogih povezan z goljufijo, posebej če pomislimo na bogastvo, pridobljeno ne v času razvoja, temveč krize.

Stare lesene hiše, od katerih so mnoge prepuščene propadu, so stlačene med novogradnje. Leta 1864 jih je vsaj dve tretjini zgorelo v enem večjih požarov.

Za nekaj centimetrov bliže Zahodu

Tako so polzasebna druženja, kot so denimo omenjeni knjižni krožki, bržkone torej izraz prizadevanja, ki izhaja iz napetosti med hotenjem in frustracijo, izdaja pa predvsem to, da nekaj manjka. V tem smislu so tudi korak h konsolidaciji – in kulturnemu izobraževanju – srednjega sloja, na katerem bosta lahko temeljili javna sfera in kulturna infrastruktura, potrebni za profesionalizacijo literarnega polja. Paša, ki se te problematike očitno zaveda in še največ pripomore k aktivnemu iskanju rešitev, mi je nekoč razlagal o težavah, ki so jih imeli pri vzpostavljanju Uljanovska kot »kreativnega mesta«, saj je bilo prebivalce treba najprej izobraziti o pomenu »kulturne industrije« – povezane z entuziazmom mladih in ignoranco starih –, kar je nemara tipičen problem emancipacije srednjega razreda v okolju, ki ga še ni zares zmožen razumeti. In če se nekateri, denimo Paša, Sergej ali Aljona po svoje trudijo, da bi z izobraževanjem in opolnomočenjem ustvarili pogoje za boljšo prihodnost, se drugi, denimo Dimitrij Potapov, sicer strinjajo, da je trenutno stanje slabo, vendar pa nimajo iniciative, energije ali sposobnosti, da bi sploh poskušali karkoli spremeniti.

»Nič ni v redu, a je že vse tako, da je nekako prav,« mi je razlagal Dima.

Mesta, ki se spopadajo z razkolom med svojo preteklostjo in prihodnostjo, na vsakem koraku razkrivajo sledove tega boja. V Uljanovsku, ki ima težave že z dvojnim imenom, to pomeni trk identitet od obnovljene predrevolucijske četrti do sovjetskih urbanističnih utopij, ki zaenkrat sobivajo brez jasnejšega načrta, zaradi česar so nepopolni nanosi in sedimenti sprememb toliko bolj očitni. Kajti kultura je v nekem smislu skupek plasti, ki, sledeč željam in potrebam prebivalcev, prilagajajo oz. izboljšujejo sicer surovo ogrodje. Tako iz blatnega neprostora, iz traku nekolonizirane – torej neurbanizirane, neukročene – narave nastane cesta, ob cesti pločnik, ob pločniku kolesarska steza, v križiščih se pojavijo semaforji. 

Buhanka je beseda za štruco kruha, a tudi ljubkovalno ime za tip avtomobila zelo podobne oblike, ki ga izdelujejo prav v Uljanovsku in so ga, tudi kot »avto v škatli«, prodajali vojakom v Egipt in Iran. Uljanovsk ima sicer tudi tovarno letal, v kateri so nekoč izdelovali največje tovorno letalo, vendar ga zaradi slabih političnih odnosov z Ukrajino, ki bi morala pri tem sodelovati, ne morejo več vzdrževati. Prijateljica, ki je bila kot prevajalka zaposlena v tovarni avtomobilov, je rekla, da Rusi niso naredili nobenega zares svojega avtomobila, samo uporabili so obstoječe modele in jih po svoje prilagajali.

Uspeh je v tem primeru odvisen od vizije, pri čemer se tako rekoč za celotno Povolžje zdi, da se ne more prav odločiti, kaj sploh hoče – so denimo stare lesene hiše lažna vaba za turistični socporno, del izročila, ki ga je treba ohraniti, vaba za požare ali nekaj, kar bi radi odstranili, pa za to pač ni drugega načina, kot da ostane prepuščeno propadu? Buhanka, tisti kombi v obliki pravokotne štruce kruha, ki ga izdelujejo prav v Uljanovsku, je vozilo, tako rekoč narejeno za slabe ceste, mi je povedal Serjoža, ko sva se vozila po eni tistih, ki so še najbolj podobne rezini luknjičastega sira. Menda so jo zgradili nemški vojni ujetniki, kar je eden izmed številnih dosežkov (sovjetskega) gradbeništva, temelječega na prisilnem delu, vendar pa že dolgo ni več interesa ali denarja za njeno vzdrževanje …

Pridobitev stalnega naziva Unescovega mesta literature ima za Uljanovsk vsekakor emancipatorni potencial. Da je prvo rusko mesto, ki je pridobilo ta naziv, priča o progresivnosti izbrane ekipe, pri čemer je v ideji, da je pa Uljanovsk s tem prehitel Moskvo ali Peterburg, zgolj ena izmed razpok, ki priča o njegovem provincialnem ozadju. Mesto, tako kot literatura, se postopoma osamosvaja in išče svojo negotovo identiteto. Za mesto to pomeni, da identiteto vzpostavlja onkraj svoje zgodovinske pomembnosti, ki je samo še oddaljen spomin, za literaturo pa, da jo gradi brez opore zapovedanega državnega ugleda, naj je bil še tako dvoličen. Mogoče je v načinih spopadanja s tem izzivom tudi kaj specifično ruskega, ampak obzorje negotovosti, ki uspešnost teh bojev vnaprej obsoja zgolj na različne stopnje spodletelosti, je nedvomno značilnost Zahoda, ki se mu, tako pravijo, vsako leto za nekaj centimetrov približa tudi Volga.

Da prideš do plaže ob menda znameniti obali gromozanskega Kujbiševega akumulacijskega jezera v bližini Undorija, moraš iz maršrutke izstopiti sredi ničesar in potem najti komaj označeno pot mimo zdravilišča. Brez avta (in sedežnice) je težko dostopna tudi plaža v Uljanovsku, ki pa vsaj za kopanje v reki ni nič kaj zanimiva.

Na vrhu hotela Venec, enega bolj znamenitih primerkov socialistične arhitekture, je kavarna z razgledno teraso. Pot z dvigalom navzgor je najprej nostalgična, potem te pričaka tranzicijsko stopnišče, na vrhu pa prihodnost, kot si jo pač želiš.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pilav za pisatelje

    Andrej Hočevar

    Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

  • Tujec je ogledalo

    Andrej Hočevar

    Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.

Izdelava: Pika vejica