Zgodba o očesu, pevki in epidemiji

Pia Prezelj

»Ob virusu brez panike. Razkužujte se od zunaj in od znotraj, seksajte pa od zadaj,« je pred dnevi na parlamentarni seji s ponosnim nasmeškom dejal Zmago Jelinčič. Nekaj ur zatem sem na spletu naletela na članek We should all masturbate during Coronavirus lockdown to ›boost our immune systems‹ and ›fight off infections‹, nato pa opazila, da je The New York Times enaindvajsetega marca objavil zapis z naslovom British Sex, Not Bohemian, Please, When Coronavirus Is About. Oprostite mi naivnost in (rekli boste) puritanstvo, toda mar v teh časih res kdo razmišlja še o seksu? Naučite me, prosim, kako odmisliti trenutno stanje, si navleči zapeljiva (in ne razvlečena) oblačila in lagati Kako si čeden, pridi sem, da te poljubim, čeprav oba že mesece nisva sedela pri frizerju in je zunanji videz zadnje, kar naju v teh dneh drži skupaj. Pred spanjem in pred zajtrkom se pogovarjava o krstah, ki jih zmanjkuje v Bergamu, o dedku, ki ga bodo zagotovo izdala pljuča, in o prihodnosti, ki je sedaj –

Ne razmišljaj o tem, Pia. Pomisli na kaj lepega. Preberi kaj, da se zamotiš.

Tudi prav. Pograbim Zgodbo o očesu – napaka, ena od številnih. Obračam strani, na katerih Simone seda v mleko in vase tlači mehko in trdo kuhana jajca, nato pa med orgazmom zadavi mladega duhovnika in mu igrivo izdere oko. Že prav, Simone, že prav, Bataille – razumem, da je prav smrt tista, ki vzbuja čutnost in ekstazo, a morda mi kdo od vaju potemtakem obrazloži, zakaj namesto o razvratu razmišljam o položnicah, namesto o užitku pa o maskah in rokavicah.

Daj, odloži to neumnost. Na, tu imaš, poglej si tole.

Akustična kitara, ploski, vzkliki, španščina. Rosalía, Juro Que. Jadikovanje ženske, ki ji ljubimca odvedejo iz postelje, ga pahnejo v keho za več kot štiristo dni. Rosalía v rožnatem, s kodri in školjkami v laseh, ki prepeva Juro que, juro que, juro que, juro que / El tiempo que tú estés dentro yo te esperaré / El tiempo que tú estés dentro yo te esperaré. Toliko o tej tolažbi.

Včasih si v glavi delam sezname, kaj bom počela, ko bo vsega tega konec – pred oknom pa cveti drevo, mi odvrne Ana, ki je pred norostjo in tesnobo pobegnila na Pohorje. In kako se držiš ti? Pogovarjava se

o poletju

o otokih

figah

tržnicah

o potepuških mačkah

sivki

krajih, ki spominjajo na druge kraje

rakiji

fazanih

Komiži

neredu

Z Ano sva med srečnimi – med tistimi, ki v teh dneh lahko delajo od doma, se v jutra zbujajo pozneje, srebajo kavo in kadijo čez balkon, nato pa v mehkih nogavicah udarjajo po računalniku in hvalijo bogove, da (še) nimajo otrok.

Mehke nogavice si v teh dneh obuva tudi Zala Đurić Ribič, igralka, pevka in pesnica, ki je o svojem pesniškem prvencu dejala Ljubim umetnost, ljubim poezijo, nosim jo in čutim, da bo blagodejno delovala na slovensko ljudstvo, pred dnevi pa na spletni Oni objavila kolumno z naslovom Koronavirus ali čas za ponovno ovrednotenje, v kateri lahko beremo »nimam težav z ostajanjem doma. Nasprotno, zdi se mi rajsko. Pisanje, ples, izumljanje novih receptov, joga, meditacija, zažiganje žajblja, branje, dekoracija doma … Seveda me skrbi […]. Ampak skrbi me ravno toliko, da bom pač pametno razpolagala s časom in denarjem. Ne bom pa zaradi skrbi za prihodnost pozabila uživati danes. Danes mi je zelo všeč.«

Tudi vi v teh dneh najraje zažigate žajbelj in z njim preganjate skrbi? Ne? Morda vam prav zaradi tega danes ni tako povšeči.

Zala pogumno nadaljuje: »Ko so mediji začeli poročati o koroni, sem bila sprva prepričana, da gre za teorijo zarote. Zdaj pa dopuščam možnost, da je to poziv matere narave, poziv k pogovoru in povezovanju.«

Ne vem, kaj je slabše – verjeti v obskurne teorije zarote ali pozive matere narave, zaradi katerih naj bi imel »posameznik priložnost uglasiti sebe, posledično pa bo tudi družba stopila po poti proti harmoniji«. Mnenje, da je pandemija, ki med nas zanaša stisko (ne le socialne in ekonomske, temveč psihološko, zdravstveno, nepremičninsko in še mnoge), pravzaprav dobra za posameznikovo izpopolnitev, je bodisi naivno bodisi brezpametno, poleg tega pa nekoliko brezčutno do vseh tistih, ki jim je epidemija odvzela bližnje, službe, stanovanja in obete lažjih dni. Mar naj bi tudi ti posamezniki svoj čas sedaj koristili za uglaševanje in iskanje sebe? Predlagajmo to delavcem, ki ohranjajo tisto, kar nam je od družbe še ostalo, prekarcem, samozaposlenim, bolnikom in brezposelnim, žrtvam družinskega nasilja, za katere #ostanidoma predstavlja neposredno grožnjo, brezdomcem, ki ta hip ne morejo do pitne vode. Ali pa mojemu ostarelemu dedku, ki si solato občasno po pomoti kisa z vinom, pozablja besede in ponoči ne spi.

Ne razumite me narobe. Ne pravim, da v prihodnjih dneh ne smete meditirati, plesati in dekorirati – izvolite. Počnite vse, kar vas ohranja pri zdravi (in ostri) pameti, a hkrati ne pozabite, da je samoosamitev nenavaden privilegij, ki se nikakor ne ponuja vsem, poleg tega pa za mnoge ne predstavlja olajšanja. Da se številni zbujajo v mrakobna in tesnobna jutra in da jim zapisi, ki za trenutno stanje uporabljajo besedo rajsko, ne predstavljajo tolažbe, opevanje epidemije kot nekaj finega in koristnega pa sol na že tako odprto rano.

Zala v mehkih nogavicah nikakor ni edina, ki je v odzivu na obstoječe stanje posegla po nerodni in nespametni retoriki; podobnih primerov je kakopak na stotine, pomeljivo pa je, da jih v veliki meri prispevajo prav tisti, katerih obstoja trenutni ukrepi (skorajda) ne ogrožajo. Za hip se spomnimo Madonne, ki je pred dnevi gola sedla v kad, polno cvetnih lističev in sveč, ter sledilce podučila, da je COVID-19 veliki izenačevalec ter da smo prav vsi v istem čolnu; gre za miselnost, na las podobno tisti, ki curlja iz por kolumne Koronavirus ali čas za ponovno ovrednotenje in izza jezika mnogih, ki bi ga zavoljo sebe in drugih lahko držali za zobmi. Gre za naivno nezmožnost razumevanja drugega ter naivno nezmožnost razumevanja dejstva, da so navidez vzpodbudne in tople besede ob napačnih trenutkih in v napačnih kontekstih lahko predrzne in žaljive.

Še vedno si v glavi delam sezname, kaj bom počela, ko bo vsega tega konec, pred oknom pa še vedno cveti drevo, mi s Pohorja zakliče Ana. Tudi tokrat govoriva

o poletju

tržnicah

ljubezni

glasbi

strahu

smrti

pljučih

Španiji

Italiji

sprijaznenju

sočutju

dvomu

in tudi tokrat odloživa z mislijo boljši jutri. Da bi se razvedrila, si v ušesa zatlačim neudobne slušalke in predvajam nekaj pesmi, nato pa ponovno naletim na Rosalío. Tokrat v dolgi beli obleki z velikansko rdečo pentljo med ladijskimi zabojniki in moškimi v lateksu, ki nosijo plastične rokavice in maske, prepeva Od dneva, ko sem se rodila / S seboj nosim svojo zvezdo / Ne dolgujem je nikomur / In varuje samo mene. Pesem A Palé se pet mesecev po izidu zdi kakor napoved opustelega sveta, v katerega bomo vstopili, ko nam dovolijo iz skrivališč, besede Desde el día en el que nací / Traigo la estrella que llevo / Sé que a nadie se la debo / Y solo me protege a mí pa kot nekakšna mantra tistih, ki v teh dneh razmišljamo, da bomo takoj po koncu izolacije napisali oporoko, obiskali stare starše in se (čeprav hudo neverni) zahvalili vsem bogovom.

O avtorju. Pia Prezelj (1995) pleza po različnih vejah umetnosti – ukvarja se s pisanjem, prevajanjem, gledališčem in fotografijo – in vsake toliko požaga kakšno, na kateri bi lahko sedela.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Protest – intermedijska instalacija

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih?

  • Prvi april

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen?

  • Prihajajo novi časi

    Olga Tokarczuk

    Ali ni prej tako, da smo se vrnili k normalnemu življenjskemu ritmu? Da odklon od norme ni virus, temveč da je bil – ravno obratno – nenormalen tisti vročični svet izpred virusa?

Izdelava: Pika vejica