Zdravljica

Primož Čučnik

Kultura je v paradoksalnem položaju. In naj takoj rečem: To je dobro, to je dinamično, tako mora biti. Tudi kultura javnega govora, to je tisto, saj veste, kar se govori pred reflektorji, ali pa kultura vsakršnega dialoga – sta padli že kdaj tako nizko? Pomislimo samo na to, kaj govorijo, in za trenutek pozabimo na to, kaj delajo. Lahko bi bilo drugače, ampak kdo bo dopovedal. Gluhim. Morda tisti cinik, ki se na ironijo, satiro ali kinizem (tako je »razsvetljeni cinizem« nekoč poimenoval Sloterdijk) odziva s pozicije moči in žali plebs, prikimava partijskim agitkam in anonimkam, v resnici pa bi se lahko na vse to požvižgal. Ali nismo o tem že nekje brali? Verjetno smo bili v zadnjih dvajsetih letih zares preveč naivni, ko smo mislili, da se stvari uredijo kar same od sebe, samo čas jim je treba dati. Ali pa se prebolijo, tako kot ošpice. Kje pa, opraviti imamo s potlačitvami, ki bruhajo na plan kot lava. To je tista ena in ista rdeče-bela juha, ki jo ves čas pogrevamo v enakem loncu, ampak nikoli zares ne postrežemo. Juha, ki je.

Brez dvoma je naivno misliti, da se lahko ukvarjaš samo s svojimi malimi, zasebnimi rečmi in jih včasih, tako za priboljšek, kot hrustljave žemljice, prineseš v javnost, za tisto juho pa ti je lahko vseeno. Ne, juha je. A dokler se ukvarjaš s svojim, kajne, tudi politiki radi vidijo, saj to pomeni, da so ljudje lahko tudi drugačni in jih lahko zanima še kaj drugega kot nakupovalni voziček ali vrednostni papir. Če pa se je v hiši kulture v zadnjih letih kdaj vnel prepir – bog ne daj, ampak tudi to smo imeli –, je bilo zaradi denarja. Kdo ga je dobil preveč, kdo premalo; kdo je žrl pri koritu in kdo cmokal pri ostankih. Manj pa se je govorilo o »ločenosti« (ponavadi rabimo: avtonomnost) kulturno-umetniške sfere od države in njenega interesa (podobno kot so ločeno-avtonomne in svobodne univerze). Država kulturo sicer podpira (saj to je v njenem interesu), ampak ne steguje prstov v vsebino in formo, ne posega v njeno »svobodo«. Kar jo zanima, preden razdeli denar, ji pojasnijo strokovne komisije, ki jih najame. (V resnici je splohe ne zanima, saj gre za fičnike.) Posledica sodelovanja države in kulture je, da sta druga drugi vedno nekaj dolžni. In kaj se je zgodilo: Problem avtonomnosti se je pokazal kmalu po tem, ko so samostojno MZK pridružili ideološkemu aparatu države (šolstvo), vse skupaj pa zavili v čudovit celofan absurdne ideologije varčevanja (sredi kapitalizma, ki ga poganja potrošniška družba etc.). Ni dvoma, ne živimo v najboljši vseh možnih družb. Še je upanje.

In spet smo marsikaj prespali. Nekateri se še spomnimo, kako so v zadnjih, globokih vzdihljajih bivše države civilno-družbena gibanja vstala iz duha antimilitarizma, ki se je v malo blažji različici spet pojavil pred devetimi leti in nam, kljub demagogiji državne politike, skoraj uspel preprečiti vstop v Nato. Veseli smo lahko, da se je nekaj občutkov iz civilnih gibanj konca osemdesetih spet vrnilo. Ampak ne, ne slepimo se. Ni več tako, kot je bilo. Kapitalizem nas je razvadil, omehčal in naredil apatične. Tega se ne da kar tako prečrtati. Zato se vrnimo k prejšnji niti. Samostojno ministrstvo sploh ni edini pogoj za obstoj kulture. Tudi zadosten ne. Vendar je lahko v pomoč. Zna biti, da se komu kolca po časih, ko se je včasih pretepalo, včasih prosjačilo in včasih veseljačilo v kabinetu kulturnega ministra, ki je lahko, če je bil tako razpoložen, kdaj komu tudi kaj »uredil«. Kdo drug pa bo z grdim prstom kazal lepo, če ne umetnost. In zdaj je tega konec. Pa ne samo zato, ker minister nima časa, ne more vsega vedeti in bi kulturo tržil. Tudi zato, ker smo v ločitvenem postopku. Vsakomur se lahko zdijo kake stvari nekulturne in zakaj bi bili oni izjema. Zabavni in igrivi elementi umetnosti jim niso všeč, ne prepirajmo se o okusih. Nekaj pa je jasno. Če še včaraj nisem bil prepričan, zakaj bi moral npr. JAK vztrajati pod nemogočimi pogoji in pritiski ukrepov – na račun zamud, ustvarjanja panike, novih pravil, hude krvi in jeze –, mi je zdaj jasno. Zaradi vsaj enostopenjske »ločenosti« literarne umetnosti od države. Tukaj je pika.

Glede na to, da se kultura in znotraj nje umetnost ne valjata v denarju, pa je tudi ironija bolj trpka, včasih jeclja s samega stališča roba, boja za preživetje. Saj. V takšnem svetu živimo, kjer ni nič za zmeraj – stalna je samo sprememba. (Ne pritožujem se, takšnega imamo radi, demokratičnega, sprejeli in ponotranjili smo ga, pripravljeni smo ga celo braniti.) Paradoks zahtevne umetnosti je pač v tem, da je dvojna posvojenka (kulture in države), ki krušni mami prosjači, da bi sploh lahko preživljala tisto, kar nam – različnim različno pač – daje občutek vrednosti in smisla. In za nameček: Polje vrednot in smisla, ki ga pokriva kultura in znotraj nje umetnost, tako se vsaj zdi in vse bolj potrjuje, ne pozna skupne presečne množice s poljem, ki ga pokriva dejavna politična realnost goljufij, petolizništva in karierizma. Tudi v kulturi se najdejo primeri – na srečo redki – ki znajo zabičati s stališča cinizma moči. Ampak to ni naša prižnica. Pojdimo iz te hiše. To ni naša cerkev.

Naša cerkev je medčloveška (s tem mislim moja in tvoja in tvoja …, ampak ne bi bilo dobro tako zapisati). Pa če smo še tako veliki individualisti, štejmo vsaj do dve. In še nekaj je ključno. Počutiti se moramo prosti (v sebi; neodvisni; tega se ne da naučiti v šoli), tj. posamični nasproti tistim, ki živijo v drugem polju, brez obžalovanja ali grenkosti jim moramo pridigati svoje »estetske« resnice (ali vsaj svoj prav), čeprav ga ignorirajo. To pa zato in samo za to, ker je etično. (Pustimo zdaj filozofsko debato o etiki.) Skratka, prav ste prebrali, to je bolj etično od njihovega etosa, ta naša posamična in sočutna etika je boljša od njihove skupinske, strankarske in partijske, enoumne, preračunljive, grabežjive, elitistične, ignorantske, žaljive, populistične in kar je še podobnih pridevnikov. Včasih je treba poklekniti, saj to od nas zahteva Umetnost.

Na tem mestu pa prisotni tudi vstanemo – če še nismo pokonci – in zapojemo himno.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dnevnik uživalca literarnih prireditev

    Urban Vovk

    Namesto da bi vsi nekaj prispevali in profitirali, vsak misli, da ravno brez njega, kakopak daleč najpomembnejšega člena v verigi, ni scene. Marko Godnjavec – … →

  • Bodo knjižnice skladišča slabih knjig ali točke kvalitetnih dialogov med knjigami in bralci?

    Tina Bilban

    Slovenski literarni trg že nekaj časa obvladuje specifična anomalija, ki jo je težko najti drugje po svetu: števili založb in izdanih knjig strmo naraščata (po … →

  • Na drugi strani

    Ana Geršak

    Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo … →