Zdravilo zoper zagovednost

Agata Tomažič

Vse se začne na ljubljanskem kolodvoru. Nekega dne, poletje je že, se odpraviš v poslovalnico Waastelsa. Agencije, kjer prodajajo objekt tvojega poželenja zadnjih nekaj mesecev. V nahrbtniku imaš ovojnico s šopom šuštečih bankovcev in nekaj drobiža – v bistvu je vse skupaj bolj drobiž, ampak si nanj ponosen kot še nikoli na nobeno privarčevano vsoto doslej. Kajti v bistvu … v bistvu se je vse skupaj začelo že dosti prej. S poletnim delom, ki se je podaljšalo v študijsko leto, z obiski na študentskem servisu in čakanjem na napotnice pa potem na nakazila. S kupčkanjem zaslužka in potem čakanjem. Ampak ne, to je predzgodba, ki ta hip ni pomembna.

Zdaj sloniš na pultu agencije na peronu ljubljanskega kolodvora in očaran zreš v plakate s fotografijami iz dežel, ki jih še ne poznaš, a si jih obetaš obiskati. S šopom tolarjev v nahrbtniku. Gospod, ki uraduje za okencem, je videti svetovljanski. Kot nekdo, ki je vse te dežele prepotoval, se pomenkoval z domorodci, pokusil njihovo hrano in pil z njimi ne le zdravice, temveč tudi bratovščine. Toda avra svetovnega popotnika ga ne dela niti malo pokroviteljskega, prijazen in očetovsko blagohoten je, ko čakajoč na stranke počasi reže kos za kosom od koluta francoskega sira in delikateso poplakuje z buteljko vina. Ker smo v časih, ko so tako rekoč še pisarniško pohištvo izdelovali z vgrajenimi pepelniki, je dokaj samoumevno, da se izza pulta suklja cigaretni dim in da je nekje v gnezdu papirjev, map, svinčnikov in žepnih računalnikov tudi zvrhano poln pepelnik. 

Gospod je nekakšen Kerber, ki odpira vrata v svet popotništva, to ti je takoj jasno. Samo še korak in si notri. Prisloniš se k pultu in zarotniško, češ, saj veste, za kaj gre, rečeš: »Eno karto za Interrail, prosim.« Roka ti že sega v nahrbtnik, ko se njegove ustnice, v kotičkih zamazane od rdečega vina, raztegnejo v zmagoslaven nasmešek. Poznavalsko zacmoka, vznemirjeno zaploska in v kaosu pisarniškega materiala že hiti iskat primerno pisalo in pravi blagajniški blok. Ter vozovnico za en mesec neomejenega popotovanja po evropskem železniškem omrežju. Od Obana do Patrasa, od Neaplja do Stockholma – samo odločiti se je treba. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo. Občutje popolne svobode.

Ko je Evropska komisija v začetku marca letos naznanila, da namerava poleti med mlade, ki so pravkar dopolnili 18 let, razdeliti 15 tisoč brezplačnih železniških vozovnic, sem se sprva nekoliko začudila, saj nisem vedela, da nekoč tako priljubljeni Interrail še obstaja. Le kdo od milenijcev, ki so zrasli z družbenimi omrežji in nizkocenovnimi letalskimi prevozi, bi se še hotel odpraviti odkrivat bližnjo in daljno okolico s sopihajočimi vlaki? Ko pa so sredi junija letos ta načrt začeli udenjanjati in je bilo za brezplačne vozovnice (ki so resnici na ljubo vključevale tudi prevoze z avtobusi, ladjami in celo letali) kar nekaj zanimanja – bilo je več kot 100.000 prijavljenih – sem se v resnici zelo razveselila. Še je upanja! Prav ganljivo je bilo spremljati, kako so se posamezniki ali cele skupine (prijavil se je lahko vsak sam ali po pet skupaj) na družbenih omrežjih pod ključnikom #DiscoverEU iskreno radovali nagrade – o rezultatih žrebanja so jih obvestili 28. junija. 

Interrail je za mladega človeka najboljša možna popotnica v svet odgovorne, strpne in zvedave odraslosti. Za generacijo, ki je zadnjikrat ponavljala pionirsko zaobljubo in potem v novi državi spet po dolgem času opravljala zrelostni izpit, imenovan matura, je bil Interrail iniciacija, podobno kot za generacije pred nami JLA. S to razliko, da je bil Interrail seveda še boljši, ker nikogar ni izključeval – žensk, na primer. Blodenje po evropskem železniškem omrežju je še danes snov pogovora, ki se zavleče vsaj toliko kot obujanje spominov na služenje vojaškega roka. Rojeni kakšno desetletje pred mano so mi sicer dali vedeti, da je bil Interrail bolj za pridne punčke in fantke iz malomeščanskih družin, saj so se pravi pustolovci odpravljali odkrivat svet na štop in jih je pot vodila po Bližnjem vzhodu do Indije ali vsaj Afganistana. Te teze ne priznavam; geopolitične okoliščine v naših časih preprosto niso dovoljevale potikanja po teh sicer čudovitih koncih sveta. Pa tudi mi smo imeli svojo kategorijo pridnih punčk in fantov, na katere smo gledali zviška, ker so se voljno pustili oviti v malomeščanske spone svojih družin in so se dali poslati – na jezikovne tečaje k francoskim ali angleškim družinam. To je bilo v primerjavi z Interrailom res vsega prezira vredno.

On n’est pas sérieux, quand on a dix-sept ans / Et qu’on a des tilleuils verts sur la promenade, so verzi iz pesmi Arthurja Rimbauda, ki smo se je učili v gimnaziji. V približnem slovenskem prevodu bi se glasili nekako takole: Nisi resen, ko si star sedemnajst let in ko na promenadi zelenijo lipe. Nič bolj resen nisi niti, ko jih imaš osemnajst in se z velikanskim nahrbtnikom sredi noči vkrcaš na prvi vlak, ki te popelje na prvo postojanko tvojega romanja z Interrailom. In jih do konca meseca zamenjaš še nekaj deset, zibanje na tirih in drdranje vagonov pa ti preide v kri, tako da se prve dni po vrnitvi in ko padeš v domačo posteljo čudiš, zakaj se nič ne guga. Nisi resen, ko se voziš čez Rokavski preliv z najcenejšimi nočnimi trajekti za tovornjakarje in skupaj z njimi utoneš v blodnjav spanec, med katerim ti teče slina iz ust. Nisi resen, ko se v Amsterdamu zaradi pomanjkanje denarja po obveznem obisku coffee-shopa (za to si po dogovoru s sopotniki že prej rezerviraš postavko v proračunu) zavlečeš spat na Schiphol, kjer se nato celo noč v polsnu premetavaš po trdih plastičnih sedežih z držali za roke (držala za roke bi prepovedala na vseh letališčih), ker okoli tebe ljudje ven in ven brbljajo in klepetajo v toliko različnih jezikih, da se ti zdi, da boš ob zori spregovoril v evlaliji. Nisi resen, ko v supermarketu v Cannesu (kjer ti prav tako primanjkuje denarja, pa si po vsej sili hočeš ogledat to opevano Azurno obalo) zadnje franke nameniš za uborne sendviče iz baget in narezanih krhljev paradižnika, ki ti jih z lažno obtežitvijo tehtnice uspe kupiti nekoliko več. Nisi resen, ko na italijanskih vlakih kadiš skupaj s sprevodniki, in to pod izveskom »Vietato fumare«. Nisi resen, ko v čisto vsakem večjem mestu kljub skrajnemu varčevanju z denarjem (in prostorom v nahrbtniku) kupiš kakšno knjigo, tako da ob koncu potovanja na hrbtu tovoriš dvajsetkilogramsko breme. 

Takšne prigode so seveda le vrhnja plast, tista sedmina ledene gore, ki se ziblje nad gladino – Interrail je mnogo več kot to. Je edinstvena priložnost odkrivati Evropo v vsej njeni razsežnosti in slikovitosti. Je možnost za preverjanje, koliko praktične vrednosti ima znanje, ki so ti ga gimnazijski profesorji bolj ali manj nasilno vbijali v glavo – pri čemer ne mislim samo znanja tujih jezikov. To lahko navsezadnje preverjaš tudi v navezovanju stikov z drugimi mladimi Evropejci, kar je prav tako ena od pozitivnih posledic Interraila. Edino, kar bi nas moralo pri tej akciji Evropske komisije čuditi, je, da se tega niso domislili že prej. Komentarji prevejanih nergačev na družbenih omrežjih pod to vestjo niso bili nepričakovani. »Gre za poceni politični PR. Raje enega migranta na dan stran, pa bodo mladi res lahko poceni prepotovali EU,« »Zakaj bi odkrivali Arabijo v EU?« sta med drugim zapisala dva izmed teh kroničnih nezadovoljnežev.

Zanimivo bi bilo poizvedeti, koliko držav EU so obiskali in si na lastne oči ogledali avtorji takšnih in podobnih tvitov. Upam si trditi, da ne prav veliko, zagotovo pa skoraj nič v zadnjem času – svoje ugotovitve po vsej verjetnosti opirajo pretežno na hujskaško poročanje lažnivih medijev. Za krinko sovraštva so najbrž le del tiste žalostne brezimne gmote 40 odstotkov državljanov, ki po neki raziskavi še niso obiskali niti ene druge države EU. Prav zanje je akcija Discover EU! Povezovalne in izobraževalne lastnosti imajo tudi programi študijskih izmenjav, kakršen je Erasmus, a Discover EU je namenjen vsem mladim, ne le tistim, ki študirajo. 

Potovanja, še zlasti tista, ki jih načrtuješ sam in pri katerih nisi le pasivni opazovalec, so najbolj učinkovito zdravilo zoper nestrpnost, populizem in zagovednost. Sovraštvo je vedno povezano s strahom in nepoznavanjem. Zato je ta akcija Evropske komisije res vsega občudovanja in podpore vredna. Upajmo le, da je prišla še pravočasno.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V senci orjaškega čolna

    Agata Tomažič

    Ritem življenja med plovbo je upočasnjen. Dogodki, ki so v vsakdanjem življenju, kot ga živimo na kopnem, malone banalni in sami po sebi umevni, tu mimogrede postanejo glavna atrakcija dneva.

  • Prostori, ljudje, ki jim (ne) pripadamo

    Jana Putrle Srdić

    Amerika. Namestitve so ločene po spolih in alkohol strogo prepovedan. Razen v stavbi, kjer si je bivši ameriški predsednik ob obisku zaželel spiti svoje pivo – od takrat hiša ne spada več na ozemlje kampusa, kar pomeni, da lahko v njej spijejo kozarec virginijskega vina tudi pesniki. Pravila so od nekdaj ekskluzivno raztegljiv koncept.

  • Kažemo jezik

    Jedrt Lapuh Maležič

    Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?