Državljanske marginalije

Primož Čučnik

V času gospodarske depresije smo. V času pesimizma. V času volitev. Predsednik vlade nam (v tem mandatu) ne sadi rožic, ampak robidovje, in tako bo vse do takrat, dokler ne bomo dojeli. Smo pač taki, da imamo raje slepilo od krute realnosti. Za kruto realnost so bili nekoč zadolženi pisatelji in intelektualci. Zdaj je njihovo vlogo prevzel prvi minister. Prvi minister je precej bolj izpostavljen kot pisatelji in intelektualci. Prepričan sem, da bo kmalu začel pisati novo knjigo. No, tu ne bo edini. Novo knjigo je pred kratkim izdal tudi najbolj izpostavljeni intelektualec v državi, pisatelj in zdravnik Alojz Ihan. V njej se je lotil simptomov in diagnoz naše dvajsetletne zgodbe o (ne)uspehu, na tisto število let podlage. Postavil nas je na realna tla. Diagnoza je brezkompromisna in poseda nas v kot, tja, kamor sodimo. V srž tranzicijskega kapitalizma, tekmovalnosti, kjer štejemo samo uspehe, vse drugo imamo za banalnosti. Avtor, ne ravno kirurško natančno, pa vendar, secira slovensko lažno dvojnost (ne)moralnosti. Pretirano (samo)molčečnost, ki je simptom namišljenega bolehanja (hipohondrije) in v principu samomorilska gesta. Nekaj o tem, kako grozno se je prepoznati v takšni podobi, so povedali že tisti, ki so knjigo zelo pohvalili. Saj, ubogi Slovenec bo(m) še naprej nesamozavesten, žalosten, zapit in nezainteresiran. Večja težava je v tem, da ta knjiga ne bo dosegla tistih, ki iz povprečja iztopajo po svoji nepoštenosti, samozavesti in »realni nemorali«. Tu bo, se bojim, šla popolnoma mimo. Še tako dobra je lahko diagnoza bolezni, nič ne pomaga, če zanjo ni posluha in zdravila. Nekdo se pač boji, drugega ni prav nič strah preveč človeškega. Včasih so to diagnosticirali za nihilizem.

Krute realnosti stanja skratka ne bomo spremenili niti z rožicami niti s trnjem. Ihanovo stvarno (lahko bi rekli »zdravorazumsko«) analizo, ne me narobe razumeti, je prav kratkočasno brati, kljub temu, da je neizpiljena. Ponavljajo se ji ene in iste težave s slogom (ni prvič, da je vsebinska nuja povozila stil), ki bi ga bilo potrebno, preden bi šla knjiga v tisk, izboljšati. Se izogniti preštevilnim ponavljanjem. In vendar. O hlastnosti in aktualnosti tega pisanja ni dvoma. Humor je mestoma pretiran in sledi slogu. O šokantnosti ni ne duha ne sluha. V glavnem vse to že vemo, čeprav smo potlačili. Seveda se lahko zamislimo. Morali bi se. Nad našimi slabostmi, in teh ni malo. To je verjetno še najbolj pošteno, ta predlog je dober. To moramo narediti. S samopremislekom se moramo spraviti nad diktat samovšečnih karieristov, ki so si za cilj postavili uspeh za vsako ceno. Za vsako ceno nam tega ni treba. V tem smislu sicer razumem tudi Ihanovo neprijazno gesto do pisatelja, ki ni sposoben sprovocirati stotih bralcev, da bi se seznanili s kakšno njegovo pesmijo, zgodbo ali marginalijo. To je lahko problem. Tako razumem tudi njegov intelektualni angažma, ki se ne konča pri zagovarjanju brezizhodnosti bolezni (tega so verjetno sposobni samo »profesionalno« bolni pisatelji, ki niso tudi zdravniki), ampak poudarja pomen osebnega, telesnega zdravja, v luči njegove preslikave na splošno družbeno stanje. Če perspektivo torej obrnemo in začnemo pri »skrbi zase«, ta pa vključuje zdravje kot spoj življenjskega sloga v smislu »telesa in duha«, potem smo na pravi poti, da bomo enkrat mogoče dojeli. Težava je pač ta, vsaj tako se zdi, da še nihče ni postavil realne analize bolezni kapitalizma, ki tiči, tako slutimo, v imaginarnih številih. V dolgu, ki ga nočemo odpisati, ker bi s tem lahko profitirali realni socializem za neljudi, ki je zaenkrat rezerviran samo za bogataše (parafraza; glej intervju Alenke Zupančič Žerdin v dnevnikovem Objektivu).

Če bi torej kot družba hoteli zares nekaj spremeniti, da bi začeli zdraviti svojo bolezen, bi morali začeti, paradoksalno, odpisovati dolg, s to razliko, da odpisovanje ne bi zajelo pregrešno bogatih. To bi zahtevalo določitev praga bogastva, preko katerega ne bi bilo mogoče iti, saj bi se, recimo, kapital na neki točki avtomatično obrnil in vrnil nazaj v družbeno dobro, socialno državo, etc. Utopija? Seveda, ampak saj zato smo tukaj. Takšno razmišljanje nam ne more biti tuje. Če kdo, smo mi (ki živimo tudi zato, da pišemo literaturo) poklicani, da živimo v možnih svetovih vzporednih realnosti, ki so bolj ali manj prilagodljive ali prepoznavne v svetu realnih izbir in zgolj omejenih možnosti. Česa že? Uspeha. Zato ni težko razumeti slovenske morale, ki smo jo podedovali od očetov in mam in jo v glavnem nosimo kot breme. Bojevati se moramo z zavistjo, očitki o nepolitičnosti, z dejansko nezainteresiranostjo velikega števila ljudi in množice tistih, ki vidijo samo levo in/ali desno. Na srečo je nekaj »norcev«, ki znajo današnjo situacijo ubesediti ad absurdum, in lahko smo jim hvaležni. Pa tudi precej takšnih posameznikov, ki se jim zdi, da bo njihovo ignoriranje situacije še najbolj pripomoglo h morebitnemu »zdravilu«. Odkar sem pri Gombrowiczu prebral, in tega je že dolgo, da literatura bolezen spreminja v zdravje, se tega gesla držim kot pijanec plota. V zmerni količini, ampak redno, si predpisujem (samo)ironijo. Predstavljajte si, da bi isti recept predpisali tudi tistim na najbolj izpostavljenih mestih v državi. Bi odtlej imeli v glavnem komedijo ali bi, tako kot je to običajno v prozi, prevladali tragikomični elementi. Morala je obratno sorazmerna s premoženjem. Takšna je naša grenka izkušnje z dramo vsakdanjosti. Vloge so natančno razdeljene in etika, na žalost, ostaja predvsem filozofska disciplina.

Čas volitev je čas bolezni, to je jasno, saj sploh ni povezan z realnim časom politike, to smo počasi že ponotranjili. Pa še tole, neumestno vprašanje. Ste videli kje kakšno novo kravo? Ne, biki prevladujejo. In konji. V družbi kobil v ozadju, z nasmeškom. O tem vam govorim. Ne bo kmalu bolje. Vse skupaj je sistemsko zavoženo. Spoštovani predsednik in ostali sodržavljani, predpišimo si vsaj najmanjšo dozo samokritičnosti, saj to ni trobelika. Vem, da nam ni lahko. Ampak vsi smo na istem. Vsaj kar se tiče ironije, kajne. Stanje se samo še slabša.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Protesti in pečene piške

    Agata Tomažič

    Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

  • Bog nas varvaj demokracije!

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo.

  • Kdo je prost

    Cene Čop

    Dva človeka skratka nimava pojma, za kaj gre, medtem ko je, vsaj tako se zdi, marsikomu popolnoma jasno.

    Zamrznil se bom, vam povem.

    Boste že videli, nič se ne bo zgodilo.

    To bo še tvistov ta teden, nismo še končali.

    Pa to ne morš verjet, nje.

    Ablast, Ablast, Ablast, samu ablast ablast in ablast.

Izdelava: Pika vejica