Zakaj (ne) pišem

Dijana Matković

Nikoli nisem imela težave povedati svojih zgodb ali tujih zgodb, ki so me pretresle, ki so se mi zdele vredne izrekanja. Nikoli zadržkov pri vključevanju v kakršnekoli debate niti pri odpiranju kakršnihkoli tem. Družinska anekdota pravi, da sem že dveletna z okna mansardnega stanovanja pozdravljala sosede, ki so hodile proti vhodu v blok, vračajoče se iz službe po končani izmeni v bližnjem podjetju: »Daaan, soseda!! Kako ste, sosedaaaa??« sem vpila z višinske razdalje kakih desetih metrov. Vključevanje v javnost – že skupnost bloka je navsezadnje javnost – ni nekaj, kar bi mi bilo tuje. Nasprotno, zame je to naravno, govor, pisanje sta moj modus operandi.

Prav tako mi nikoli ni manjkalo tem, idej, navdiha, vsebin. Videla, doživela, premislila, prečutila, prebrala sem več, kot bi lahko, vsaj z mojim tempom pisanja, v besede pretočila v nekaj življenjih. Veliko nepričakovane lepote, veliko miline sredi brezupa, otočkov blaženosti, a tudi »so many heartaches, so many faces, so many dirty things, you couldn’t even believe.« Veliko krivic. Takšnih, ki sem jih, ni kriva ni dužna, kasirala sama, kot tudi krivic, ki so jih doživeli drugi. Če hodiš po svetu sprašujoč ljudi ›kako si‹, boš izvedel čisto vse, tudi tisto, česar raje ne bi vedel. »Kar človeka v življenju upočasni, je količina krivic, ki so se mu zgodile,« mi je med pleskanjem hodnika rekel vidno izčrpan gradbeni delavec iz Bosne. Eden tistih, ki mu je Slovenija hitro pokazala, kje je po njenem njegovo mesto: na obrobju, rezerviranem za smrdljive Bosance, umazane reveže in druge odpadnike, ki jih lahko, ker nimajo zaslombe, molze po mili volji, ponižuje, sistemsko in na individualni ravni, saj vsi potrebujemo ljudi, v odnosu do katerih smo boljši, mar ne? Mar ni Slovenija najboljša prav v kazanju vsem in vsakomur, kje je njihovo mesto? 

Rob je bil že v zgodnjem otroštvu dodeljen tudi meni, toda moja sreča je bila in je še vedno v tem, da sem prav s potisnjenostjo na obrobje prejela blagoslov nepripadanja: varovalko pred vsakršnimi prihodnjimi poskusi vključevanja v interesna združenja, ki so praviloma kotišča vsega, kar je s svetom narobe, saj iz nas potegnejo najslabše, kar smo. Interesna združenja ne nudijo le točke, s katere se je moč povzpeti nad druge, temveč so tudi cone, na katerih je moč otrpniti, oslepeti od strahu pred izločenostjo. Tista fraza, da ni zastonj kosila, je ob vsej svoji zguljenosti zelo resnična. Nepripadanju pravim blagoslov, saj izločenost med drugim pomeni, da mi ni treba skrbeti, kako bo kaj, kar bi lahko izrekla, videti. Nihče mi ne more vzeti ničesar, z ničemer me ni moč potisniti v kot, saj – razen vaškega domovanja in »one pretty song« (Lana del Rey), ki bi jo morda, morda pa tudi ne, objavil kak urednik – ničesar nimam. Nimam družinskega ugleda, ki bi ga lahko zakockala. Nisem v delovnem razmerju, ki bi ga s svojim pisanjem lahko ogrozila. Svobodna sem, da lahko izrečem vse.*

Čemu je potem, ob vsej tej domnevni svobodi in domnevnem bogastvu vsebin in znanj, ki naj bi jih imela, tu hromeč pritisk, ki se vame naseli vsakič, ko se skušam odpraviti v zgornje nadstropje svoje vaške hiše, ko skušam it gor, pisat? 

 

The thing is … ne robna pozicija ne (slabe) izkušnje niso še nikakršno zagotovilo za pisanje, še manj – kot nam pridigata new age in novodobna glorifikacija žrtev – vrednota sama na sebi. Slaba izkušnja in bivanje na robu sta zgolj smola, iz katere, če imaš srečo, prideš nepoškodovan, in, kot je z antologijskim stavkom povedal gradbeni delavec, neupočasnjen. Neupehan od pritiska plezanja ven.

Pritisk. Draga vas domača. Vem, da me zgolj ovira, podobno, kot paničnost ovira utapljajočega, a noče sam stran. In ker mu nimam kam ubežati (mar nisem s selitvijo na vas umaknila vse odvečno, da bi lahko pisala?), sem ga primorana razgrajevati. Nobenega drugega izhoda si nisem pustila. Preostane mi zgolj razreševanje vseh njegovih plasti, ene za drugo, tistih na površju in tistih globoko pod njim. Nekako takole: 

Pritisk je posledica navzkrižja med vlogo, ki ti je bila dana, v katero si bil rojen, in vlogo, ki naj bi jo izvršil. Moji ljudje ne pišejo. Otroci polpismenih priseljencev ne pišejo. V celoti bi uresničila pričakovanja okolja, če bi delala za tekočim trakom – v podjetju ali ob tistem v trgovini. Prav tako bi pričakovanja okolja uresničila, če bi kot ženska molčala. Moje ne pišejo. 

Nisem podedovala družinske knjižnice, na katero bi se lahko v trenutkih dvoma naslonila, v smislu seveda zmorem lucidno misliti in to dobro artikulirati, saj so to počeli že drugi pred mano. Tisti, ki so družinsko knjižnico podedovali, zdaj morda zamahujejo z roko, češ, to sploh ni pomembno, toda to bo rekel samo nekdo, ki svoji omogočenosti veliko dolguje in si tega noče priznati. Nekdo, ki ne ve, da temu, kar jemlje za samoumevno ali kar celo zanika, dolguje svojo suverenost, pri čemer, kot pravim, v mislih nimam zgolj razreda, temveč tudi spol – moški so na simbolni ravni v vsakem primeru knjižnico podedovali: polno velikanov (v kateri je malo, tako malo velikank) svetovne književnosti.

Zato praktično ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja. Pred vsako je vprašanje, kako bo – če se s pisanjem ukvarja resno, kajti biti dvorna luda ni težko – svoj dvom razrešila. Javnost ženskam tradicionalno ni pripadala in še vedno nam ne pripada. Največ, kar lahko menda dosežeš kot ženska, najvišji kompliment (in z njim odobravanje, pomiritev tistega, ki ga izreka), je to, da si pridna. Kar, mimogrede, ne pomeni drugega, kot vestno in uslužno izvrševanje pravil, ki so jih napisali drugi – moški. In me to smo, pridne smo. Teme, ki se jih lotevamo, preučimo do najmanjšega detajla, da bo vse, kot mora biti, da le ne bi kje storile napake. Nekdo mora poskrbeti za red in natančnost, saj moški, na pomembnejših misijah, ne bodo. Me domačo nalogo opravimo za zlato zvezdico dobro, potem pa klecamo v trenutkih, ko naj bi tisto, kar vemo, kar smo prebrale, doživele in premislile, ubesedile. Klecamo, ko vstopamo na tuj teritorij. Bom zmogla? Sem dovolj usposobljena? Ali pa bi zadevo raje prepustila nekomu, ki zna bolje od mene? Ki je bolj upravičen do izrekanja?

Že v času študija sem videla, kako stvar deluje. Fantje so oder zasedli lahkotno, neobvezno, mimogrede, pri čemer nemalokrat iz njih ni prihajalo nič drugega kot gora neumnosti, a bili so samozavestni (podedovali so knjižnico!), skupaj z njihovo samozavestjo pa je njihove neumnosti kupila tudi publika. Ta je navadno brez premisleka o videnem in slišanem nemudoma skočila pokonci: bodoči genij! Z nami puncami je bilo drugače. Tako smo se trudile, tako pridne smo bile, da nas – po zakonu želje – nihče ni razglašal za genialke, četudi smo s svojimi vsebinami, s svojim pisanjem nemalokrat presegale vse tiste domnevne genije. Če nam je kljub pritisku, ki smo si ga menda naložile same, seveda uspelo kaj napisati. Če nismo bile potisnjene ali pa menda same pristale na samoumevno vlogo tajnic, asistentk bodočim genijem. 

Je mar čudno, da sem razdeljena na dva dela? En del mene verjame (ali pa bolj čuti), da je ni osebe, kateregakoli spola, ki bi lahko bolje od mene napisala, kar je treba napisati. Kar mora biti napisano. Besedila o tukaj in zdaj, o nenehnem neznosnem zdaj, o atemporalnem času brez prihodnosti. Ta del mene ve, da zmorem in da to najbrž zmorem celo bolj vehemetno in z več talenta kot moji moški kolegi instant geniji. Toda drugi del mene … drugi del preveč ve. Ne vidi le truda, ki je potreben, da se re-programiram v nekoga, ki zares ve, da zmore, temveč ta del vidi tudi, pred kako zahtevno nalogo sem. 

Vem, kaj je dobra literatura in kaj vse od osebe zahteva. 

Vem, da če bi bil moj cilj pisati malo po površju, saj veste, pisanje-eskapizem, malo duhovičenja, malo klišejev, malo utrjevanja že znanega, malo čustvovanja, malo tople domačnosti, malo preigravanja stereotipov, malo srednjeevropskosti, malo čefurstva (kar v danem trenutku pač bolje prolazi) – bi taka besedila lahko pisala. 

Vem, da sem morda res svobodna izreči karkoli (če po povedanem še lahko govorimo o svobodi), toda to ne pomeni, da zapisujem vse, kar mi pade na pamet. Prav tako se na vsako neumnost ne odzovem. Biti svoboden te ne odreši odgovornosti do pisanja, do literature. Pisec je imel (in ima še danes) skozi vse dobe obstoja pisane besede moralno odgovornost: do teme, ki jo obravnava, odgovornost najti ustrezen način in obliko, s katerima se bo vključil v izmenjavo z drugimi živimi in dodal svoj del resnice bivanja. Če je bila moralna odgovornost pisca v preteklosti precej jasna – opredelitev v odnosu do fašizma, totalitarnega režima, taborišč itd. – se zdi, da je v času poznega kapitalizma, v času onesnaženosti z balastom, moralna odgovornost pisca še v tem, da z reprodukcijo občih mest, ponavljanjem že davno znanega, utrjevanjem splošno sprejetih naracij in tako dalje, k balastu ne doprinaša. Če je resnico o taboriščih prej zatiral totalitarni režim, je zavest o (smrtnih) žrtvah danes zadušena pod tonami sranja (besedo ›sranje‹ prevzemam po Harryju G. Frankfurtu). Zato je bistveno, ali k temu doprinašaš ali pa si prizadevaš (obupno in, zdi se, zaman) resnico potegniti izpod ton nesnage. Stvar je relativno preprosta: ko si dovolj izkušen in umen, je tvoja naloga, da z znanjem, ki ga je človeštvo nabralo do tvojega trenutka, ter z intuicijo preučiš ne le svoje notranje pokrajine, ne le svojo zgodovino, temveč sežeš tudi onkraj sebe, kjerkoli in kadarkoli se le da, ter preučuješ procese, ki se odvijajo v tvojem okolju ter onkraj njega. Tvoja naloga, naloga pisca, je ozavestiti ›stanje sveta‹ in ga v pisanju posredovati dalje takšnega, kot je, ne pa nadomestkov, ki pogled zgolj zamegljujejo. Na točki ›izkušenosti in umnosti‹ se ne moreš zgovarjati, da nekaj počneš ali ne počneš zato, ker nečesa ne veš. Banalnost je nedopustna, ob tem pa, kot skušam tukaj nakazati, tudi nemoralna. 

Preveč vem. Celo to, da je v Sloveniji (kot navsezadnje drugod po svetu) moč najti predvsem veliko balasta in presneto malo, skoraj nič zgledov vrhunskosti. Vem, kako visoko je postavljena letev.

Vem, da svet ne potrebuje še ene povprečne knjige. Na njem je že dovolj literature-laži. 

 

Stvar je relativno preprosta. Le da sploh ni.

Pritisk se razpase na telo, ki mu nenadoma noben položaj, nobena drža ne ustreza, naenkrat je vse moteče, iritira, boli. Rob prenosnika, ki pritiska na spodnji del trebuha. Boleč hrbet, zaradi katerega ob pisanju ne moreš ne sedeti ne ležati ne stati. Konice nohtov, ki nemirno potujejo po blazincah palcev. Odkritje napokanega nohta, ki ga, to je jasno, ne moreš pustiti pri miru ali pa noht ne tebe, moraš vstati od prenosnika, iti v kopalnico, vzeti pilico – ni bolj neznosne senzacije, kot potovanje pilice po roževini – in noht spraviti v red. Ampak s tem ni konec opravkov, ki jih imaš s telesom. Kožica, ki se lušči z roba nohtov, gumica za lase, ki cuka pretesno zvezano figo, žulj na peti, ki peče, med britjem spregledane dlačice na nogah. Vse je v neravnovesju, vse moti in ničesar ni moč odmisliti. Vsaka najmanjša reč vsiljuje svojo prisotnost in kliče, naj se ji posvetiš, naj jo popraviš. Vse te hoče, vse te ovira in nič ne moreš proti temu.

 

Neko noč, budna ob štirih zjutraj, v enem izmed redkih trenutkov jasnosti uvidim, kaj od mene zahteva nastajajoč roman. V kakšno grozo bivanja bom morala vstopiti, da bi ga napisala, potem pa v njej zdržati do končanja knjige. Vse v meni se temu upira. Praviloma bi vsak dan raje gledala kak film, serijo, komunicirala z glavo, šla bi spat, karkoli od tega, samo pisala ne bi. Kot vsak ›razumen‹ človek svojega časa se tudi jaz želim predvsem izklapljati. Želim si zadostne količine smeti, da se izklopim od zaznavanja stanja sveta. Iz zavesti o vseh možnih bližnjih koncih. Hočem kratke videe o ljudeh, ki me niti najmanj ne zanimajo, gife z mačkami in risanimi junaki, memete, oddaje, ki smešijo (in omogočajo, ampak koga to briga) uničevalne politike, kratka sms sporočila, FB notifikacije, binge-worthy serije, 240 znakov za čivkanje, CNN omizje s štirimi na dva tabora razdeljenimi idioti, dostop do Netflixa, zalogo sladoleda, zalogo pic in pomfrija, zalogo piv, cigaret, zalogo vsega junk fooda, ki ga svet premore. Hočem rahle sunke dopamina in endorfina, ki jih te smeti sprožajo, da me držijo v napol budnem dremežu. 

Nočem (po)doživljati. Nočem prihajati v stik. Samo tega ne. 

Potem pomislim na njo – na junakinjo romana, ki v nasprotju z mano nima luksuza hiše na vasi, ki se nima kam umakniti. Na njo, ki je družba in stanje sveta nista potisnila zgolj na rob, temveč tudi čez njega. Na njo, ki ve, kaj sledi in se zato odpravi proti ultimativnemu izhodu. Na njo, ki medtem – preden se vse konča in začne teči znova – biva v mraku. 

Kje zaboga naj najdem moč, da zdržim z njo in ob tem ne zblaznim?

Zmoreš, si rečem. Ne smeš je pustiti same. 

 

V kleti najdem staro sliko. Če je nespretno izvezenemu gobelinu sploh moč reči slika. Nihče je ne bo pogrešal, si rečem (Kill your darlings!). Hitro, kot bi me pri dejanju lahko kdo zalotil, jo vzamem iz okvirja, da bi prišla do edine reči, ki me v zvezi z njo zanima – sam okvir. Z njim se odpravim v zgornje nadstropje, v nesrečno delovno sobo, kjer zaženem star kompjuter, ki mi ga je podarilo dobro bitje, počakam, da ob prižiganju odropota svoje, potem pa na internetu poiščem: Bogdan Borčić, Tokrat malo več o školjki II. Grafiko, ki sem jo prvič videla v Dolenjskem muzeju, kjer sem kot najstnica krajše obdobje delala na recepciji (in se, kadar se je le dalo, izmuznila v galerijo sodobne umetnosti). Že tedaj me je Borčić fasciniral s svojo posvečenostjo pri preučevanju življenja, četudi marsikatere grafike nisem razumela. »Kaj sta pa ti dve črti,« sem rekla vodički po razstavi in pokazala na eno izmed grafik, ki prikazuje zgolj dve ravni, vzporedni črti, ki potujeta vertikalno po platnu. »Nekam brez veze, ni?« sem rekla. »Morda pa sta ti dve črti na zelo veliko razmerje povečan del školjke,« je rekla vodička. Vrglo me je. Kakšna svetovja se odprejo z vednostjo. Leta pozneje Borčića znova poiščem, ne dveh črt, temveč precizno študijo školjke, narisano v različnih perspektivah, vse z namenom zasledovanja zlatega reza. Natisnem jo na navaden A4 papir, uokvirim in odnesem v spalnico, kjer jo obesim na steno pred posteljo, da bi bila že zjutraj priča Borčićevi posvečenosti, predanosti, natančnosti, osredotočenosti. Da bi iz njegove školjke črpala moč za lastno delo, si mislim.

Nekaj tednov kasneje školjka dobi družbo – k njej na steno nalepim še pohvalo osebe, katere mnenje cenim. Da se lahko takoj zjutraj, ob prebujanju, spomnim, kako odlično pišem in kaj vse se od mene zato pričakuje, si mislim.

Ob vseh prizadevanjih misliti dobro, misliti jasno, nemalokrat telebnem na osnovah. Neki dan – ko je pilica, ki potuje po roževini najhujša senzacija na svetu – se nenadoma zdrznem in se jezna odpravim gor po stopnicah. S stene najprej strgam hvalo cenjene osebe, potem umaknem še školjko in jo položim na tla – z obrazom proti steni.

Mene ne bo noben jebu, rečejo v mojih koncih, ko hočejo izraziti kljubovalnost in nakazati menda evidentno moč, ki je za kljubovalnost potrebna.

Zraven mene ni nikogar, zato si rečem: Ti ne boš same sebe.

 

Toda še nekaj je. Vedno je še nekaj (čeprav je v resnici vedno še veliko več kot zgolj nekaj).

Na trenutke se mi je zdelo, predvsem prve mesece po selitvi na vas, da ni nikogar, ki bi mu hotela kaj povedati. Zdelo se mi je, da ni več ljudi, s katerimi bi si delila zanimanja. Občutek izločenosti je bil prevelik, z njim pa je občutje tujosti samo raslo. Z izjemo ene, dveh, v dobrih tednih morda treh oseb, sem se pogovarjala samo še s tistim, kar so zapisali literati, literatinje. Nisem pisala, zgolj naseljevala sem se v tuje stavke. Kje je spravljen duh umrlih, če ne v stavkih, ki so jih pustili za sabo, sem si rekla. Ko berem, sem z njimi, sem z najboljšim, kar je človeštvo dalo, sem si mislila. Včasih me je branje, pogovarjanje z mojimi, izpolnilo do te mere, da se je vse, kar je bilo prej zakrčeno, kar je sedelo v kotu temne in vlažne sobe, naenkrat nastežaj odprlo, naenkrat sem bila ljubljena med ljubljenimi, svoja med svojimi. Ni bilo važno, kaj je tam zunaj. Ni bilo hudega, če si z nikomur nisem imela kaj povedati. Tu, v moji sobi, je bilo daleč več vsebine, kot bi je lahko dal svet, če bi se vključevala vanj. 

Toda postopno sem pričela prihajati in še prihajam nazaj. Sicer ne predaleč nazaj, dislociranost je vendarle majka intelektualne stimulativnosti. Vem tudi to. A povedati hočem naslednje: ko pišem, ko uspem kaj od pisanja pripeljati h koncu, to pomeni, da vendarle verjamem, da spet verjamem, da obstajajo ljudje, s katerimi si še imam kaj dati. Ljudje, s katerimi sem povezana v edini skupnosti, ki ji želim pripadati. V skupnosti budnih, skupnosti ranjenih. (Ni mogoče biti buden in nepoškodovan hkrati.)

Ko pišem, imam pred očmi, da sem morda res samo ena, »vendar nas je tisoče«. (Faruk Šehić, Knjiga o Uni). Da je izhod, torej nasprotje črnim scenarijem konca, morda res praktično nezamisljiv (Mark Fisher: »Laže si je zamisliti konec sveta kot konec kapitalizma.«), toda če obstaja, ga bomo našli zgolj budni in zgolj skupaj. 

Ob tem je treba storiti vse, kar je v naši moči, da ozavestimo in odstranimo, kar nas pri tem ovira. In si dovoliti tudi dni, morda tedne, mesece, ko v naši moči ni nič drugega, kot klikanje med Netflixom, Youtubom in družbenimi omrežji. Tudi to bo minilo. Samo začeti polagoma, začeti kjerkoli, zakaj ne z razgradnjo pritiska. 

* Svobodna sem izreči vse, v kolikor ne drži – a to je tema za drug esej – strokovna ocena prof. Toneta Smoleja, ki mi je že v prvem letniku študija dal do znanja, da mi »bodo uredniki že hitro porezali krila«.

O avtorju. Dijana Matković (1984), pisateljica, novinarka, prevajalka.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Srečanja s podjetnostjo

    Jedrt Lapuh Maležič

    Problem imam z doumevanjem, kaj je današnji “podjetnik”, z doumevanjem, da je to novo idealizirano stanje duha.

  • O težavah s spolom, o težavah z mano

    Martin Gramc

    Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega.

  • Gastarbajterji

    Agata Tomažič

    Izseljenstvo je danes le še geografski pojem, ni pa več stanje duha.