Zakaj bi država morala imeti smisel za humor 

Agata Tomažič

Situacija bi bila za počit smešna, če ne bi imela tudi pridiha tragičnosti … Takole je bilo: v roki sem držala telefonsko slušalko in poskušala sogovornico, zaposleno na upravni enoti, poučiti o razliki med ročnimi deli in slovenskim frazemom. Vem, sliši se še bolj prismuknjeno, kot je v resnici bilo. A je bilo v resnici zelo pomembno, kajti od mojih sposobnosti razlaganja in prepričevanja je bilo odvisno, ali mi bo uspelo registrirati društvo z imenom, kakršno mu pristoji in kakršno bi si zaslužilo imeti. Kar trd oreh, torej, če iz zlobe spet posežem po enem od kosov orožja iz jezikovnega arzenala, ki bi se morda spet komu utegnil zatakniti v grlu. 

Ime društva se je namreč glasilo takole: Društvo za dolgovezenje. Prvotno naj bi se glasilo celo Društvo za dolgovezenje in kratkočasenje, a smo se tej sicer še imenitnejši zamisli odpovedali. Iz objektivnih razlogov: ime je predolgo in bo ljudi samo begalo, je dejala ena od soustanoviteljic. Katere beseda je obveljala.

Kako bi šele potekal moj pogovor z uslužbenko na upravni enoti, če bi obdržali prvotno poimenovanje … Gospe se je tudi novo, okleščeno ime od vsega začetka zdelo kratkočasno, bruhnila je v droben smeh že, ko sem ji zaupala, o usodi katerega društva poizvedujem. »Ja, ja, saj vem,« me je prekinila, kot bi se cel dan (ali mogoče kar teden) ukvarjala s tem primerom in bi bilo naše pravkar ustanovljeno, a še ne registrirano društvo, tudi predmet pomenkovanja s sodelavkami. Če ne morda posmeha …?

»Kako se to sploh izgovori?« je naposled vprašala uslužbenka.

»Kako izgovori … kaj izgovori?« sem malo bebavo zazevala, in to kar po telefonu. Potem se mi je posvetilo: »Aja, na e je naglas, izgovori se dolgovézenje.« 

Hkrati me je preblisnilo, da to skoraj zagotovo pomeni težave. Da se to, da uslužbenko upravne enote po telefonu učim izgovarjati slovenske besede, preprosto ne more končati dobro … Z drugimi, še bolj brezobzirnimi besedami: prešinilo me je, da to, da uslužbenka, ki tak pouk potrebuje, odloča o čemerkoli, ne more biti dobro. In slutnje, ki te spreletijo med telefonskimi pogovori z uslužbenkami na upravnih enotah, se praviloma izkažejo za jasnovidne …

»Aha, zdaj sem našla. Ne, to ne bo šlo,« je nadaljevala uslužbenka. 

»Kako prosim, kaj pa ni v redu?«

Kar kri mi je zledenela v žilah. Kako ne bo šlo?! Le kaj bi lahko šlo narobe pri tako preprostem, abotnem postopku, kot je registracija društva? Ki bi ga zaradi mene lahko opravili v manj kot eni uri brez naročanja, kot striženje frufruja ali polnjenje kolesarskih zračnic ali luknjanje ušesnih mečic. Vse to so za moje pojme primerljive storitve. Toda sogovornica, ki sem jo po treh tednih od vložitve prošnje za registracijo poprosila, naj preveri, ali se postopek registracije našega društva bliža koncu, več kot očitno ni bila tega mnenja. 

»Ime ni v redu!«

»Društvo za dolgovezenje? Kaj pri tem imenu ni v redu? Krasno ime je! In, z vsem spoštovanjem, kako lahko, ne da bi sploh vedeli, kaj dolgovézenje pomeni, razsojate o tem, ali je to primerno ime za društvo ali ne?!«

Ko sem to izgovorila, me je spreletela še ena zoprna slutnja: da se prepiranje z uslužbenkami na upravnih enotah, četudi po telefonu, ne more dobro končati … 

»Ne, ni res, da ne bi vedela, kaj pomeni ime društva!«

Glas je v defenzivi, brani se.

»Ampak gospa, vi ste spraševali, kako se dolgovezenje naglasi, se pravi, da ste posumili, da se naglasi kot dolgo vezenje, kar bi sicer res bilo bolj primerno za kakšno društvo, v okviru katerega se časti ročna dela …«

Z roko pokrijem mikrofon slušalke, da se ne bi razlegali moji kriki. Grizem se namreč v jezik in se tolčem po prstih, ker preveč jezikam. Tako rekoč dolgovezim. Uslužbenke na upravnih enotah imajo vedno prav, to je prvi aksiom rokovanja z zaposlenimi v državni upravi, ki bi ga že davno morala usvojiti … 

»Če bo osnovna dejavnost vašega društva na področju kulture, potem iz tega poimenovanja to ni razvidno in ga morate spremeniti!« sporoči glas, ki se je zdaj okrepil in daje vedeti, da ne trpi ugovarjanja. Bolje rečeno: še vedno gre za isti glas, ki mu ne bi mogli pripisati ne samozavesti ne odločnosti, a v svoji omlednosti in premočrtnosti nosi neko klico avtoritativnosti. Kot otrok, ki ni ne iznajdljiv ne pameten ne nasilen, ampak se nadeja, da bo zmagal, ker se brezsramno drži materinega krila ali ima zaslombo starejšega brata (ki trenira boks) ali očka (z dobrim avtomobilom). Skrajnega pomilovanja vredna kreatura, torej.

»Dobro gospa, prav imate. Ali bi vas lahko prosila, da torej vi predlagate, kako naj preoblikujemo ime našega društva, da bo na prvi pogled razvidna njegova kulturna usmeritev?«

Glas malo utihne. Razmišlja in godi mu, da kdo od njega to zahteva. Mogoče ga je ganilo zaupanje; zaupala sem mu odgovorno in dalekosežno nalogo izmisliti si ime društva. To ni kar tako! 

»Prav! Naj bo: Kulturno društvo za dolgovezenje!«

Glas je ponosen in vesel. Uspelo mu je razrešiti težko nalogo, malone uganko, kakršno bi zastavila Sfinga. Rešitev ustreza vsem parametrom, je tako rekoč popolna. Tako razmišlja birokratski um. Kaj pa jaz? Jaz spet pokrijem mikrofon slušalke, ker se davim od krohota. Niti toliko se ne morem zbrati, da bi se zahvalila za imenitno zamisel. Po kake pol minute mi le uspe. Poslovim se z radostnim zavedanjem, da smo morda le še kakšen dan ali dva od registracije društva in končne rešitve problema. 

No, tisti dan ali dva se je raztegnil v teden. Kdo ve, morda je bil kriv ta zamik – ali pa neznosni poletna vročina in sparina –, da sem se potopila v razglabljanje za nazaj in postala res hudobna. Sprožilec za mojo hudobo pa je bil zagotovo nenapovedani odhod uslužbenke z upravne enote na dvotedenski dopust. Ustanovitev društva je bila ogrožena, tako pa tudi nadaljnje s tem povezane dejavnosti, ki so zadevale predprodajo in izid neke knjige. 

Tako sem se po sili razmer začela spraševati, ali bi delo te uslužbenke, s katerim sem sicer vzpostavila dokaj pristen stik, lahko opravil kdo drug. In kmalu prišla do zaključka, da bi njeno delo pravzaprav zlahko opravilo tudi nekaj drugega: dobro zasnovan in izpeljan računalniški algoritem. Le čemu bi z duhamornim pregledovanjem društvenih statutov in iskanjem napak v besedilih tratil čas živ človek? Mar ni za to zaposliti živega človeka kar malo poniževalno? Mar ne bi bilo ceneje razviti programa, ki bi bil enako temeljit, ne bi hodil na dopust, delal bi neprekinjeno … rahlo pa bi se zapletel in cepnil prav na istih spolzkih tleh kot uslužbenka z upravne enote: pri razumevanju metafor, cinizma in smisla za humor. Vsega, kar (še) ne gre od rok umetni inteligenci. 

Vse to je – za zdaj še menda – privilegij in veščina živih ljudi. Živi ljudje premorejo tisto gibkost duha, ki v nekem trenutku, ko nekdo izreče ali zapiše nekaj, kar bi v nekem drugem kontekstu delovalo čisto normalno, tu pa ne, zaukaže, da človek preklopi na drugačne dojemanje. Takšno, ki ne vključuje resnobnega odziva, temveč od človeka zahteva samo nasmešek. In kakšen odziv, s katerim bo dal vedeti, da je doumel, da ne gre vedno tako krvavo zares.

Zdaj se morda lahko povrnem k začetku, oziroma kar k naslovu. Taka strukturiranost teksta je najbrž nekoliko nenavadna, ampak saj nisem kakšen tekstovni bot, da bi morala slediti predpisani členitvi po aktualnosti; lahko si to privoščim. Naslov je, če ga – tako kot umetna inteligenca – jemljete dobesedno, seveda trapast. In neprimeren: »Computer says no 

Ne, seveda ga ne gre jemati dobesedno. Država smo ljudje. Državljani, državni uslužbenci, davkoplačevalci, zakonodajalci, vsi. Državni uslužbenci pa so obraz države; predstavljajo jo s svojimi odločitvami in dejanji. Po tem, kako se vedejo, ostali presojamo državo, njen aparat in njeno delo. Po tem, ali uradniki presojajo ne le po črki zakona, temveč (tudi) po zdravi pameti. Ali zapisanega oziroma povedanega ne jemljejo zgolj dobesedno, kot umetna inteligenca …

»Ne sprašuj se, kaj lahko država stori zate, vprašaj se, kaj lahko ti storiš za državo,« se glasi danes že skoraj ponarodeli citat Johna F. Kennedyja. Po mojem skromnem prepričanju je največ, kar lahko storiš za državo, da se ji tu pa tam nalahno posmehneš. Da ne bo pozabila, kaj je to smisel za humor. In da bo vedela, da se je treba v tem, če hoče biti dobra, tudi uriti! Predvsem pa, da bo znala presojati, kdaj zaposliti živega človeka (in kateri so primernejši) ter kdaj raje vložiti denar v računalniški program … 

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kraja

    Urša Zabukovec

    Od nedolžne otroške kraje sladoleda, ki nikomur ne škodi, do prikrite in legalizirane birokratske kraje na ravni države, ki nikomur ne koristi.

  • Najbolj ponižujoče je ›biti koristen‹

    Jedrt Lapuh Maležič

    Majhni smo kot miške, ko se spoprijemamo z mogočno mašinerijo, in ta mašinerija, pomislite – samo naj ji umanjka kak pildek, pa smo pečeni! Od Fursa do bančnega okenca do vložišča, kjer oddajamo prijave, ima mašinerija moč ne zgolj, da se izneveri svojemu poslanstvu koristnosti (če domnevamo, da se še ni), temveč nas vzeti za talca, ko bi presodila, da smo družbi škodljivi.

  • Literarna kritika v dobi človekovih pravic

    Ivan Tomašić

    Če se literarna kritika ukvarja izključno s tistim, kar naj bi bilo v besedilu na tematsko-motivni ravni ideološkega, potem preneha biti literarna kritika in postane nekaj drugega.

Izdelava: Pika vejica