Vstopita Trump in Pahor v postsatirično družbo …

Arjan Pregl

Med drugo svetovno vojno je Ernest Scribbler napisal tako smešen vic, da je zaradi smeha umrl. Ko je papir, na katerega je vic zapisal, prebrala njegova mama, je umrla še ona. Kasneje je umrl še policaj, ki je poskušal vic odstraniti iz hiše. Ko je za vic izvedela britanska vojska, ga je kmalu začela uporabljati kot učinkovito orožje proti nacistom. Nemci so kasneje napisali kontravic. Zadeva je šla tako daleč, da so po koncu vojne bojevanje z vici prepovedali z ženevsko konvencijo. Seveda ne gre za zgodovinsko dejstvo, niti ne za fake news, ampak za skeč »Ubijalski vic« Monty Pythonov iz leta 1969. Postavil ga bom kot izhodišče razmisleka, če je humor lahko sredstvo za bojevanje političnih bitk. 

Nedavno je znani »alt-right« provokator na ulici pred kamero razlagal svoje rasistične ideje, takoj za tem pa prejel udarec mimoidočega, kar je porodilo serijo člankov in mnenj na temo: »Is it ok to punch a Nazi?« V spletnem časopisu Salon so poleg mnenja objavili tudi odlomek iz filma Manhattan (1979), kjer Woody Allen pove, da se pripravlja shod neonacistov, da bi bilo treba nabrati nekaj opek in bejzbol kijev in jim stvari »res razložiti«. Ko mu sogovornik pove, da je na to temo napisana »uničujoča satirična kritika« v časopisu Times, mu Allen pojasni, da je uničujoča satira sicer v redu, da pa opeke in kiji »pridejo do bistva«. 

Vprašanje je prišlo tudi do Žižka, ki je menil, da ni »ok udariti nacija«. Da je sam, če je že potrebno nasilje, »bolj za gandhijevsko pasivno nasilje«. Povzel je svojo znano tezo, da je bil Gandhi nasilnejši od Hitlerja, ki je, čeprav je pobil milijone, skušal vendarle ohraniti sistem (nemški kapitalizem), medtem ko je bila Gandhijeva ideja uničiti britanski imperij. Žižek meni, da bi bil, ko srečamo človeka, kot je prej omenjeni rasist, »udarec, celo klofuta preveliko priznanje«, zato bi ga morali obravnavati »dobesedno kot neosebo«. Nadaljuje, in se v nekem delu dejansko prekrije z mislijo o satiri iz filma Manhattan, kako je »žalostno, da je najboljša liberalno-levičarska kritika Trumpa politična komedija. Ljudje, kot sta Jon Stewart in John Oliver. Fino se je norčevati iz njega, a ko se mu smejiš, zmaga.« Žižek zaključi z mislijo, da je mogoče Trumpa premagati le tako, da se »radikalno premisli, kaj pomeni levica danes. Drugače bo še naprej dobival glasove navadnih ljudi.«

Preden si preberemo še kakšno nasprotno mnenje, ki bi torej govorilo humorju v prid, ostanimo še malo pri ideologiji nacizma in o lekcijah, ki jih lahko ponudi. O povsem neposredni povezavi med humorejm in nacizmom zelo poučno piše Rudolf Herzog (sin slavnega režiserja, mimogrede) v knjigi Smrtno resno – Humor v Hitlerjevi Nemčiji (2012). Leta 1942, ko se je vojna situacija začela obračati proti Nemčiji, je bila Marianne K, vdova nemškega vojaka, aretirana in kasneje usmrčena (z gilijotino!). Povedala je naslednji vic: »Hitler and Göring stojita na vrhu berlinskega radijskega stolpa. Hitler reče, da bi rad naredil nekaj, kar bi narisalo nasmehe na obraze Berlinčanov. In Göring reče: Zakaj torej ne skočiš?« 

Herzog piše, da je imela Nemčija zakone, s katerimi je bilo prepovedano smešiti režim. Med letoma 1942 in 1944 naj bi bilo zaradi humorja, ki so ga razumeli kot dejanje izdaje, na smrt obsojenih 4933 ljudi. Najbolj problematične naj bi bile prav »defetistične šale«. 

Razjasni pa še celo vrsto stvari. Da so bile denimo šale proti Judom zaželene in jih seveda niso preganjali. Kar pa je še bolj zanimivo, saj se skozi vice razkriva, da so ljudje precej bolj vedeli, kaj se dogaja, kljub temu, da so se kasneje izgovarjali na pomanjkanje informacij in zaslepljenost od bleščeče ideologije (spomnimo se le hipnotično estetskega Triumfa volje – filma Leni Riefenstal iz leta 1935). O tem priča na primer šala o koncentracijskem taborišču: »Moška se srečata na ulici: – Hej, lepo te je videti, sem mislil, da si v taborišču. – Ja, ja, sem že zunaj. – In kako je bilo? – Super, zjutraj so nam postregli kakav ali kavo in obilen zajtrk, za kosilo je bila obara in karkoli si hotel, malo smo se ukvarjali s športom, zvečer pa gledali filme. – Uf, to je pa čudno, ker zadnjič sem srečal Millerja in mi je pripovedoval povsem drugačno zgodbo. – Ja, saj, zato so ga pa poslali nazaj.« Zavedali so se tudi nelogičnosti in očitne absurdnosti nacističnih »vrednot«: »Arijci bi morali biti blond kot Hitler, sloki kot Göring in visoki kot Goebbels«. Iz vicev gre torej sklepati, da so bili Nemci precej dobro obveščeni o tem, kaj se dogaja, da pa humor ni bil sredstvo, ki bi dejansko vplival ali rušil režim, bolj je služil temu, da so si ljudje dajali duška v sistemu, ki jim sicer ni bil najbolj po godu, a ne zadosti, da bi se zares upirali

Takšna razlaga ustreza Freudovi teoriji humorja, da se skozi humor izraža misli, ki jih družba prepoveduje ali potlači. A na način, da humor postane dejavnost, s katerim se človek, čeprav na videz kdaj prestopa mejo družbene sprejemljivosti, tej družbi pravzaprav prilagodi; humor mu pomaga le pri tem, da se z njo sprijazni. 

So bili pa še tretje vrste vici, ki so si jih pravili Judje med seboj. Skozi (dobesedno) obešenjaški humor izražajo upor, trdoživost in kljubovanje. Na primer: »Dva Juda čakata usmrtitev pred strelskim vodom, ko prispe sel z novico, da bosta obešena. Eden se potem zadovoljno obrne proti drugemu in pravi: A vidiš, jim že zmanjkuje streliva.« Kot zapiše avtor, je bil »ob posledicah katastrofe humor očitno edino učinkovito protisredstvo dolgotrajni grozi.«

Podobno idejo zaznamo v eseju Paula Austerja, kjer opisuje pomembnost humorja pri Samuelu Beckettu: »Koristno je vedeti, da je bil roman Watt napisan v Franciji pod nemško okupacijo med drugo svetovno vojno. Na begu pred gestapom, ki je razbil pariško odporniško celico, ki ji je Beckett pripadal – in ki je pripeljal do aretacije in smrti njegovega najtesnejšega prijatelja –, se je Beckett zatekel v malo vas na jugu Francije, kjer je preživel zadnji dve leti vojne in je opravljal kmečka dela v zameno za hrano. Ponoči je delal na nikoli zares dokončanem romanu Watt. Povedal je, da je pisal knjigo zato, da ne bi znorel. Roman mnogokrat meji na norost. Ampak se smeješ. Znova in znova se smeješ.«

Iz knjige Smrtno resno – Humor v Hitlerjevi Nemčiji so torej zelo jasno razvidni različni tipi vicev, ki so imeli različne socialne učinke ali funkcije: vici o Judih stereotipe ponavljajo, poglabljajo in neposredno pomagajo zločinskemu režimu, vici o režimu bolj kot upor kažejo na sprijaznjenje, obešenjaški humor pa predstavlja zadnje zatočišče in moralno zadoščenje trpinčenih. 

O obešenjaškem humorju (angleško gallows humor, nemško Galgenhumor) piše tudi Freud. Po njegovem ego vztraja, da »ga travme zunanjega sveta ne bodo prizadele« in kaže, da »takšne travme niso nič drugega kot priložnost za pridobivanje užitka.« Na drugi strani pa stoji predpostavka o humorju kot bolj subverzivni aktivnosti. Simon Critchley, avtor knjige On Humour (Thinking in Action), 2002, trdi, da »humor ni le komična odrešitev, prehoden telesni afekt kot posledica povečanja in kasneje razrešitve napetosti, ki bi imel tako malo socialnih posledic kot masturbacija«, ampak da je, »kar se dogaja pri humorju, oblika osvoboditve ali povzdignjenja, ki izraža nekaj bistvenega za človeškost človeka.« Kot posledico ima humor to, da ustvarja nove skupnosti ljudi – poslušalcev, ki z nekim novim uvidom, ki jim ga humor daje, stvari začnejo videti v novi luči. Doda pa, da je »treba priznati, da niso vsi tipi humorja take vrste, in večina dobrih šal je precej reakcionarnih ali, bolje rečeno, služijo temu, da utrjujejo socialni konsenz.« Primer tega so vici o neumnih blondinkah in policijah, lenih »južnjakih«, pokvarjenih politikih in, kot smo videli malo prej, vici o Judih.

V knjigi Louis C.K. and Philosophy (uredil Mark Ralkowski, 2016) je citiran odlomek gledališke igre Komiki (1976), ki nadaljuje zgornjo idejo: »Pravi komik je pogumen človek. Drzne si videti tisto, od česar se poslušalci raje skrijejo in česar si ne upajo povedati. In kar vidi, je nekakšna resnica o ljudeh, o njihovi situaciji, kaj jih prizadene ali prestraši, o težkih stvareh, o čemerkoli hočejo. Ampak prava šala, šala komika, mora narediti več kot le sprostiti napetost, mora sprostiti voljo in željo, mora spremeniti situacijo.«

Kot pozitivno in aktivistično sredstvo vidi humor tudi Michael Moore, ki je po nedavnih volitvah sestavil spisek pravil, ki naj se jih ljudje, ki nasprotujejo Trumpovi politiki, držijo. Na deseto mesto je postavil idejo »Pridruži se vojski komedije«. Kot zapiše: »Trumpova Ahilova peta je izjemno tenka koža. Ne prenese posmeha. Prav zato se mu moramo posmehovati. … Kar ta trenutek res potrebujemo, je dober krohot.« Podobno je v romanu Šala (1967) zapisal Milan Kundera: »Nobeno veliko gibanje, ki ima namen spremeniti svet, ne prenese posmeha ali poniževanja, kajti smeh je rja, ki načenja vse.«

Povsem mogoče pa je, da tovrstna interpretacija humorja ni predvidela sodobnih politikov. V skladu s prej omenjeno Žižkovo idejo v članku za LA Times piše Stephen Marche: »Parodiranje Trumpa je v najboljšem primeru distrakcija, v najslabšem pa spreminja celotno politiko v štos. … Preprosto nemogoče se je norčevati iz človeka, ki je zavestna samoparodija in je postal predsednik Združenih držav na osnovi tega nastopa.«

Če je ta samoparodija (frizura, osupljivi seksizem in rasizem, izjave, ki so v očitnem nasprotju s preverljivimi dejstvi) zavestna ali ne, bi se dalo razpravljati, vsekakor pa v tej poziciji ni osamljen. Pa naj omenimo le še njegovo svetovalko Kellyanne Conway, ki očitno laž imenuje za »alternativno dejstvo«, ali Bena Carsona, (temnopoltega) ministra za nastanitev in urbano planiranje, ki je pred dnevi povedal o suženjstvu naslednje: »To je Amerika. Dežela sanj in priložnosti. Bili so drugi imigranti, ki so prišli sem v podpalubjih suženjskih ladij, delali so še dalj, še bolj marljivo, za manj. A tudi oni so imeli sanje, da bodo njihovi sinovi, hčere, vnuki, vnukinje, pravnuki, pravnukinje našli srečo v tej deželi.« 

Če gremo malo bliže k nam, imamo človeka, ki dnevno degradira funkcijo predsednika republike (eden od mnogih primerov: Borut Pahor sam na svojem instagram profilu objavi fotografijo, ko skrajno neuvidevno drži dežnik nad seboj, medtem ko njegova partnerica ostane na dežju, zraven pa sam pripiše: mokra kot miška). Ali denimo kampanja o družinskem zakoniku, kjer so nasprotniki zakona dejansko govorili ljudem, kako jim bo novi zakon vzel njihov spol in otrokom spremenili spolno usmerjenost. Ali ko bivši državni sekretar zapiše, da so med drugo svetovno vojno Italijani obdali Ljubljano z žico, da bi prebivalce zaščitili pred komunisti. Itd. Pojavlja se torej resno vprašanje, kako satirizirati ljudi, ki so že sami po sebi satira. 

En odgovor je denimo ponudila komičarka Tina Fey, ko je pred meseci upodobila podpornico Donalda Trumpa in bivšo kandidatko za podpredsednico ZDA Sarah Palin, ko je v skeču za oddajo Saturday Night Live uporabila kar besede iz nekega predvolilnega govora same političarke in s tem pokazala, da so že same po sebi popolnoma absurdne. Drugi odgovor, ki je bolj kot ne ugotavljanje stanja, je karikatura v New Yorkerju izpred nekaj mesecev, ko žena vstopi v studio karikaturista in mu reče: »Ustavi se – tisti štos, ki si se ga zjutraj spomnil o Trumpu, se je ravnokar zgodil«. Vstopamo torej v postsatirični svet?

Pri naslavljanju tovrstnih »postsatiričnih« politikov pa lahko uberemo povsem drugo pot: da resno, suhoparno in faktično govorimo o realnih posledicah njihove politike.

Če uporabimo primer Boruta Pahorja, ki iz sebe bolj dela norca kot bi lahko to počel kdorkoli drug (in to na veliko navdušenje njegove volilne baze): da se pri naslednji kampanji njegovi kritiki osredotočijo na dejanske politične spodrsljaje in napačne odločitve, ki so imeli in imajo neposreden vpliv na prebivalce. Na primer:

  • leta 2004 kot predsednik parlamenta ni upošteval predpisanega roka za oddajo pošte na ustavno sodišče, zaradi česar smo potem imeli referendum o izbrisanih (kjer je večina odločala o pravicah manjšine)
  • da je njegova vlada (še pred tem pa njegova stranka) v veliki meri kriva za ekonomsko in ekološko katastrofalen projekt TEŠ6, ki je stal 1300 milijonov, ko bo obratoval, pa bo pridelal še vsako leto 40 milijonov minusa
  • da je kot predsednik vlade priznal, da so državo ukradli lobiji, da ve, kdo so, da pa ne bo glede tega ukrenil absolutno ničesar, da ne bo povedal, kdo so ti »strici iz ozadja«, ker da »ni neumen«. Verjetno še vedno ve, kdo so, a se namesto tega raje fotografira s televizijsko zvezdo »gorskim zdravnikom«

A kljub vsemu nad satiro (žal?) ne gre obupati. S tem mislim na internetne »meme«, ki jih širijo predstavniki t.i. alternativne desnice, okrajšano »alt-right« gibanja. Eden največjih satirikov v zgodovini – Jonathan Swift – je poleg Guliverjevih potovanj in ničkoliko pamfletov leta 1729 napisal tudi »Skromen predlog – Za preprečevanje otrokom revežev na Irskem, da postanejo breme svojim staršem ali deželi, in s katerim se jih napravi javno koristne« (v Slovenščino ga je prevedla Tina Mahkota). 

V besedilu kot sredstvo za izboljšavo stanja revščine predlaga, da se otroci revnih družin pri starosti okoli enega leta prodajo na živilski trg! Namreč, menda je »mlad, zdrav, dobro dojen otrok pri enem letu starosti najokusnejša, najbolj nasitna in najbolj zdrava hrana, pa najsi bo dušen, pražen, pečen ali kuhan«. Menda ga »je moč enako okusnega postreči sesekljanega v omaki ali razkosanega v raguju.«

Torej, šokanten predlog, a razlogov, zakaj se je Jonathan Swift odločil za tako ostro satiro, je več. Med drugim zaradi nevzdržnih razmer, ki so takrat vladale na Irskem, a tudi zaradi načina razmišljanja, ki je preproste (ekonomske) ideje ponujal kot celostne družbene rešitve. Pri Swiftu pa je zelo pomembno, kot tudi sam pravi, da namen satire nista zloba in škodoželjnost, temveč želja po izboljšanju, popravku pregreh in ponovni vzpostavitvi vrlin (vices and virtues). Oglejmo si zdaj sodobno (2.0?) satiro, ki je dobila krila v času Trumpove predvolilne kampanje in mu dejansko vsaj delno pomagala priti na oblast, torej »alt-right meme«. Memi imajo korenine v anonimnih spletnih mestih, kot je 4chan (iz katerega je, mimogrede, izšla tudi skupina hekerskih aktivistov Anonymous). V začetku je bila to bolj kot ne zaprta subkultura večinoma mladih moških (mnogokrat najstnikov, ki živijo pri starših in cele noči v svojih sobah igrajo spletne igre, zraven pa ustvarjajo in delijo bolj ali manj žaljive podobe). V času Trumpove predvolilne kampanje in s spodbudo portalov, kot je Breitbart News, so stopili precej v ospredje in začeli uporabljati tudi Twitter. Nasprotovanje jih je še spodbudilo, na primer izjava Hillary Clinton, da so podporniki Trumpa »deplorables« (klavrniki).

Logika njihovih objav deluje na nekakšni dvojni psihologiji, torej da karikirajo podobo, ki naj bi jo o njih samih imeli »liberalci in levičarji«, po njihovo »leftards«. Prikazujejo denimo podobe žabca Pepeta (lik iz neke risanke) in ga postavljajo v skrajno žaljive, seksistične in rasistične kontekste: narisani žabec se veselo smeji kot paznik z nacistično kapo v koncentracijskem taborišču, s pištolo strelja razgaljeno žensko z zavezanimi očmi s prevezo, na kateri piše »slut« (kurba) … 

Če je bilo pri Swiftu kristalno jasno, da je njegov »predlog« do skrajnosti prignana satira, ki ima za cilj vnovično vzpostavitev »vrline«, pa gre pri teh memih za drugačno logiko. Teoretično izjemno zanimiva, praktično pa skrajno neokusna ideja je, da ne vemo povsem, če se hecajo ali ne. In na koncu koncev to postane precej irelevantno, saj dosegajo realen politični učinek. Z množično uporabo dajejo ljudem na internetu zalet, samozavest, premoč v internetnem »kulturnem boju z levičarji« in na koncu vsaj delno pomagajo postaviti »svojega« kandidata Trumpa v Belo hišo in urednika Breitbart News za njegovega glavnega svetovalca.

Ima pa uspešnost tovrstnih memov še en vzrok: danes z vseh koncev tako osovraženo »politično korektnost«. Se pravi ideja, ki je bila v osnovi dobra, mišljena kot sredstvo, ki bo izboljšalo odnos do manjšin, neprivilegiranih, žensk ipd., je dandanes včasih prignana do teh skrajnosti, da na ameriških kampusih študentje stalno protestirajo med nastopi komikov (o čemer pričajo Jerry Seinfeld, Chris Rock, John Cleese …), do tega, da imajo na fakultetah »trigger warnings«, se pravi, da jih morajo med predavanji profesorji posebej opozoriti, preden začnejo govoriti o kakršnikoli kočljivi temi. Do tega, da hočejo iz knjig o Huckleberryju Finnu črtati besedo »nigger«, čeprav jo je Twain, sam protirasist,  uporabil zavestno, da bi natančno opisal takratne odnose med ljudmi. Do tega, da imajo v nekaterih medijskih hišah prepoved izrekanja kletvic (na hodnikih!) in da za kršitve plačajo globo …

Če uporabim primero iz neke druge kolumne, je stanje kot v razredu, kjer imamo pridnega fantka, ki pomaga učiteljici, sam opozarja sošolce na red v razredu in jih opominja, na drugi strani pa razrednega nastopača, ki je sicer kdaj naporen in nesramen, a večkrat precej bolj zanimiv in zabaven. In tako so danes postali v očeh večine »levičarji in liberalci« pridni »špecarji«, na drugi strani pa seksisti in rasisti postanejo »borci za svobodo govora«. Dobijo avro, ki so jo včasih imeli pankerji, in tako tisti, ki širijo skrajno žaljive in sovražne vsebine, postanejo hrabri »uporniki proti sistemu«. Skratka, tovrstni memi so kot sodobna inkarnacija satire izjemno zanimiv in živ pojav. Pričajo namreč o tem, da je s humorjem mogoče bojevati politične bitke, žal pa rasejo na zelniku ljudi, ki so jim razsvetljenske ideje bratstva, enakosti, spoštovanja žensk in človekovih pravic bolj ali manj tuje.

Da pa vendarle ne zaključim popolnoma pesimistično, naj kljub vsemu nanizam nekaj pozitivnih dejstev o humorju. Je učinkovito sredstvo za upiranje politiki načrtnega vzbujanja strahu. Različne raziskave (Pew Research, Annenberg Center for Public Policy …) so potrdile, da so gledalci Jona Stewarta in Johna Oliverja bolje in obširneje obveščeni o političnih vprašanjih kot gledalci prvenstveno »političnega« informativnega programa na ameriških televizijah. Kot je bilo tudi že omenjeno, imajo tovrstne satirične oddaje možnost ustvarjati skupnosti, ki lahko delujejo politično. Tako sta njuni oddaji dosegli z aktiviranjem publike (zasipanje določenih uradov z e-pošto) zelo realne učinke, denimo spremembo zakonodaje na področju nevtralnosti interneta, zaporov … 

Prav tako je jasno, da humor dejansko zelo moti avtoritarne politike: Trump besno tvita ob vsakem predvajanju satirične oddaje Saturday Night Live), Putin je zaradi posmehljivih nastopov zaprl predstavnici skupine Pussy Riot, turški predsednik Erdoğan je želel sodno preganjati nemškega komika zaradi pesmice ipd. 

Ne nazadnje pa, težko bi pričakovali, da bodo satira, komedija in humor zadostno sredstvo za doseganje političnih ciljev. Tudi Michael Moore jih je postavil šele na deseto mesto. Pred tem se je treba tudi aktivirati, delovati politično, se udeleževati zborovanj, argumentirano prepričevati drugače misleče in resno razmišljati o novi politiki, ki bo temeljito izboljšala politične, ekonomske in družbene vzroke ki so nas pripeljali v današnjo napeto situacijo. 

 

(Krajša različica besedila je bila prvič predstavljena na pogovoru Staro za novo: Problemi javnega govora.) 

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Še vedno Dunaj, drugič

    Gregor Podlogar

    Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

  • Protesti in pečene piške

    Agata Tomažič

    Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

  • Naivnost in emocije

    Igor Divjak

    Razmislek o oktobrski revoluciji in punku, čakajoč v vrsti v Lidlu.