Vse, kar vem o pornografiji, čeprav me niste vprašali

 … pa o kolumnah tudi 

Arjan Pregl

Satirično oddajo »Yes, Prime Minister« so v Angliji predvajali konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prikazovala je humorne zaplete političnega zakulisja v kabinetu britanskega premiera. V eni od epizod premeteni svetovalec malo manj premetenemu svetovalcu demonstrira, kako je mogoče z različnimi izhodišči v anketah priti pri istih ljudeh in istem vprašanju do drugačnega odgovora.

Dialog gre nekako takole: 

 

Gospod Wolley, vas skrbi naraščanje kriminala med mladostniki? 

Da. 

Se vam zdi, da je v šolah dandanes premalo discipline? 

Da. 

Menite, da bi mladi potrebovali več organiziranosti in vodstva? 

Da. 

Menite, da bi se odzvali na nov izziv? 

Da.

Torej bi podprli idejo, da se znova vpelje obvezno služenje vojaškega roka? 

Emm, mogoče … 

Da ali ne? 

Da.

Seveda, saj po vseh odgovorih zdaj ne morete reči ne. 

Po drugi strani anketa lahko prinese drugačen sklep. … Gospod Wolley, vas skrbi možnost vojne?

Da. 

Ste nesrečni zaradi vse večjega oboroževanja?

Da.

Mislite, da je nevarno dajati orožje v roke mladostnikom in jih naučiti ubijati?

Da.

Menite, da je narobe siliti ljudi, da proti svoji volji vzamejo orožje v roke?

Da.

Torej nasprotujete ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka? 

Da.

 

Kljub temu, da je tudi vsebina relevantna za današnji razmislek, se vseeno osredotočimo na idejo, kako pridemo do enoznačnega odgovora – v tem primeru želenega odgovora za anketo. A na podoben način si pravzaprav ne samo ustvarjamo mnenje pri različnih, sploh bolj kontroverznih vprašanjih, temveč tudi, resnici na ljubo, prihajamo do poant na koncu kolumn. 

Pomembno pa seveda je, da imamo čim več informacij, čeprav nasprotujočih si, da si ustvarimo lastno mnenje. In seveda tu ne mislim popularnega (a odvratnega) koncepta »uravnoteževanja«, ki ga promovirajo tako predsednik republike kot nešteto internetnih komentatorjev, ki širijo idejo, da je »resnica vedno nekje vmes«. Ni. Zemlja ni malo okrogla in malo ravna, evolucija ni malo resnična in malo izmišljena, holokavst ni do neke mere »zarota židovskega lobija« in cepiva ne povzročajo avtizma. 

A osredotočimo se na neko drugo kontroverzno temo. Do nje so si stališča precej nasprotna, tako da si pri pridobivanju glasov v anketi povsem lahko predstavljamo podoben dialog:

 

Veliko deklet pristane v pornografski industriji zaradi slabih socialnih razmer, se vam to zdi dobro?

Ne.

V »industriji« je veliko droge, kar dekleta še bolj pahne v vrtinec, iz katerega ne morejo, se vam to zdi dobro?

Ne.

Ženske so v pornografiji običajno prikazane kot objekt, ki tam ni zaradi lastnega užitka, tudi pozicija kamere in način snemanja se tega držita, važno je le, da moški gledalec uživa. Se vam to zdi prav?

Ne.

Mnogo deklet po koncu tovrstne kariere nosi stigmo in se težko znajde v družbi. Se vam zdi to dobro?

Ne.

Obstajajo internetni portali »Revenge Porn«, kjer večinoma moški objavljajo seksualne podobe bivših partneric, da bi s tem očrnili njihov ogled. Se vam zdi to sprejemljivo?

Ne.

Torej menite, da je prav, da je pornografija široko dostopna?

Ne.

 

Pa še z druge strani:

 

Pornografija je bolj ali manj edina »zabavna industrija«, kjer ženske igralke zaslužijo več kot moški igralci. Se vam to zdi okej?

Da.

Mislite, da pornografija podira določene tabuje in najeda utesnjujoče moralne zapovedi s strani institucij, kot so cerkev in politične stranke?

Da.

Menite, da lahko, kot denimo Sasha Grey, igralka pornografijo dojame celo kot osebno osvobajajočo, saj ji je omogočila nebrzdano izživljanje lastnih seksualnih fantazij in je v svet »industrije« vstopila in iz njega izstopila zadovoljna in pod lastnimi pogoji?

Da.

Se vam zdi, da lahko tudi na pornografijo gledamo le kot na poklic, kjer delavke in delavci prodajajo svojo telesno dejavnost v zameno za denar, ne povsem drugače kot fizični delavci v drugih poklicih, s čimer si lahko celo plačajo študij in se izognejo revščini, sploh v današnjih časih, ko tehnologija omogoča, da se ljudje snemajo doma z lastnim partnerjem in to prodajajo internetni publiki?

Da.

Torej se strinjate, da se pod pogoji, ko so vpleteni igralci in gledalci polnoletni, v dostopnost ne posega?

Da.

 

In še nekaj naključnih podatkov. Po nekaterih ocenah pornografija zaseda do 30 % celotnega interneta. Po statistiki ene največjih pornografskih strani na svetu, Pornhub, naj bi bila četrtina gledalcev njihovih vsebin ženskega spola, gledanost pornografskih vsebin v ZDA naj bi bila večja v konservativnih zveznih državah, kjer so med drugim nadpovprečno iskane tudi homoseksualne vsebine. V Bin Ladnovem stanovanju v Pakistanu so, potem ko so ga ustrelili, ameriški specialci našli poleg knjižnice angleških knjig o pravu, ekonomiji in teorijah zarote tudi obsežno pornografsko videozbirko. Primerjalna analiza o posledicah gledanja pornografije, ki so jo leta 2009 hoteli narediti znanstveniki na montrealski univerzi, je propadla, saj niso našli »neokužene skupine«, torej moških, ki v življenju ne bi videli tovrstnih materialov. Marksistični filozof in kulturni teoretik Frederic Jameson vizualnost na splošno razume kot »pornografsko, saj je njen namen očaranost in nesmiselna fascinacija. … Pornografski filmi pa so le potenciranje filmov na splošno, ki od nas zahtevajo, da gledamo v svet, kot bi bil golo telo.«

Torej, o vsem naštetem sem razmišljal, ko sem šel prejšnji petek v kino Šiška, kjer so v organizaciji Zavoda Aksioma predvajali film uPORNiki (Porn To Be Free, 2016), režiserja in scenarista Carmina Amorosa. Kot pove napovednik, je dokumentarni film »priložnost za razmislek o zgodovinskem obdobju velikih sprememb in preobrazb, v katerem je pornografija s svojo desakralizacijsko močjo postala sredstvo boja in osvoboditve ter prerasla v pravi jezik: od književnosti do filma, od stripa do vizualnih umetnosti.«

Film poudarja tisto drugo linijo zgornjega argumenta, torej linijo, ki govori o pornografiji kot dejavnosti za borbo proti cenzuri, proti okostenelim moralnim in državnim zapovedim (v filmu je večkrat omenjeno, da so imeli proti sebi tako verske institucije kot tudi levičarske »čistune«). Omenjene pa so tudi stranpoti, kjer so vsako žensko, ki se ni »dajala dol« z vsakim, ki je prišel mimo, označili za nazadnjaško in nerazumevajočo do »osvobajajoče revolucionarne politike«.

Film je prepričljiv, zagovarja eno linijo razmisleka o pornografiji in vsebuje tudi precej humorja. Med drugim dejstvo, da različne osebe, ki jih prikazuje, same sebe štejejo za začetnika pornografije (nehote sem se spomnil na različne slovenske osamosvojitelje in njihove skorajda lastnoročne zasluge za samostojno državo). Film izpostavlja idejo, da ni mogoče imeti revolucije, ki ni obenem tudi seksualna. Zaključi se s po eni strani nostalgičnim spominom na čase »boja«, po drugi strani pa z resignirano ugotovitvijo, da je danes, v času ko je vsa pornografija lepo dostopna, sortirana, popredalčkana po različnih jasno ločenih panogah, izgubila ves emancipatorni naboj. 

Glede slednjega se je mogoče do neke mere strinjati, a vseeno imamo dandanes res kaotično situacijo. Na eni strani neskončno število brezplačnih in enostavno dostopnih spletnih strani s pornografsko vsebino, na drugi strani Facebookova prepoved objave znamenite fotografije »Grozote vojne« (za katero je fotograf Nick Ut leta 1973 prejel Pulitzerjevo nagrado), ki med drugim prikazuje tudi golo vietnamsko deklico, bežečo pred bombami z napalmom. Na eni strani cel kup televizijskih oglasov namiguje na spolnost, na drugi FOX NEWS zabriše skorajda abstraktno Picassovo sliko ženskega akta. Na eni strani spletne reklame za erotično perilo, ki se prikazujejo ob časovnicah družabnih medijev, na drugi prepoved prikazovanja bradavic (ženskih, ne moških!) na Twitterju in Facebooku. Na eni strani moralistični pritiski in želja po zakonski ukinitvi že pridobljene reproduktivne svobode žensk, na drugi investiranje premoženja v distributerje erotičnih in pornografskih vsebin (spomnimo se ponudnika T2, ki je bil v lasti Rimokatoliške cerkve) …

Pornografsko je torej še vedno problematično (razen ko gre za profit, očitno, tam je dovoljeno vse) in ima torej v pravih okoliščinah še vedno potencial, da vznemirja dominantne družbene strukture. 

Mogoče je eno od področij, kjer se to lahko dogaja, prav tanka meja med pornografijo in »visoko« umetnostjo (v filmu uPORNiki je omenjeno tudi sodelovanje ameriškega umetnika Jeffa Koonsa z italijansko pornozvedo in poslanko madžarskih korenin Ilono Staller – Cicciolino)? Skozi zgodovino so dela, ki so jih sodobniki označevali za pornografska, vendarle prinesla marsikateri umetniški ali družbeni premik. 

Najprej nekaj bolj znanih primerov. Roman Ljubimec lady Chatterley je bil v Angliji v necenzurirani obliki izdan šele leta 1960, čeprav ga je D. H. Lawrence napisal že leta 1928. Takoj po izidu je javni tožilec roman pripeljal na sodišče zaradi »obscenosti«. Proces je bil neuspešen, roman se je v naslednjih mesecih prodal v treh milijonih izvodov in po mnenju nekaterih »odigral svojo vlogo« v seksualni revoluciji šestdesetih let.

Sliki Edouarda Maneta »Olimpija« (1863) in »Avignonske gospodične« (1907) Pabla Picassa so sodobniki označevali tudi z oznako pornografsko. Pri obeh slikah so upodobljene prostitutke, ki za razliko od sočasnih aktov niso nosile nevidne preobleke mitologije. Torej, niso bile Afrodite, Lede, Evrope ipd. In, seveda, pogled so imele jasno, ponosno, pri Picassu pa še groteskno grozeče usmerjen proti gledalcu. Obe deli sta bili zelo učinkoviti ogledali za lažno moralo, obenem pa sta razkrivali in problematizirali »moški dominantni pogled«. Upodobitev samozavestne ženske seksualnosti je načenjala tako okostenele družbene kot zastarele umetniške konvencije. 

Ampak! Povsem drugačne zaključke lahko izpeljemo iz druge umetnine s precej mračnejšim zasukom. Nemški slikar Gerhard Richter že od leta 1963 v projektu Atlas zbira najrazličnejši fotografski material. Na začetku v knjigi, kasneje pa na večje papirje sopostavlja in razvršča različne podobe, kar lahko razumemo kot dialog z njegovimi slikami in kot material za njegove slike, po drugi strani pa kot samostojen dokument časa. Na eno od takšnih strani je postavil skupaj pornografsko fotografijo in fotografijo golih teles v koncentracijskem taborišču. Pri tako poglobljenem in kompleksnem umetniku, kot je Richter, nikoli ne gre za neko preprosto provokacijo, ustvarjanje šoka, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled. V intervjuju iz leta 1989 mu je izpraševalec Jan Thorn-Prikker povedal, kako globoke občutke je imel ob gledanju te jukstapozicije, a tudi: »to me je šokiralo – a na grozovit način sem ugotovil, da razumem. Ko sem bil mlad, so bile slike iz koncentracijskih taborišč prve fotografije golih ljudi, ki sem jih videl.« Kar neverjetno si je v času vseprisotnosti podob golote predstavljati, da bi golo telo prvič videl v takšnem kontekstu. A to kaže na določen vidik, posebno analogijo. Če si torej razgaljena telesa v taborišču lahko razlagamo kot skrajno konsekvenco politične logike nacizma, si mogoče lahko gola telesa v pornografiji razlagamo le kot skrajno konsekvenco ekonomske logike kapitalizma.

Tako. A da vendarle zaključim z nekoliko lažjo noto. Mogoče se čutite malo opeharjene, da besedila nisem pripeljal do jasne enoznačne poante, ki bi jo od kolumne pričakovali. Ampak kaj pa, če je prav tak jasen odgovor, razrešujoč konec (khm, »happy end«), ki ga kolumne večkrat ponujajo tudi ob kompleksnih vprašanjih, tako rekoč »brezumna fascinacija«, torej … čista pornografija?

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

  • Gorki šlagerji za zimski kres

    Jedrt Lapuh Maležič

    Novoletna zaobljuba: družabna omrežja ne bodo več ventil za frustracije.

  • Protesti in pečene piške

    Agata Tomažič

    Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.