Vloge

Dijana Matković

Nastavki za občutje, ki je sledilo, so prišli tisti večer, ko sem si prvič nadela pustno masko. Verjetno se je začelo tako. Z mojo prvo pustno masko v življenju. Zame je pust vsak dan, sem govorila dotlej, ne potrebujem pustne maske, da bi spreminjala svojo identiteto. Leta dolgo sem nad tem ritualnim odganjanjem zime in pripadajočim šemljenjem zamahovala z roko kot kaka najstnica, ki ne ve, da sta upiranje in cinizem kvečjemu načina utrjevanja obstoječega – njegov sestavni del in zagotovilo, da se ne bo nič spremenilo, še najmanj mi sami. 

V redu, tudi po pustnem karnevalu, po razpustu, se vse vrne na prvotno mesto, ampak tja še pridemo.

Verjetno so zimska megla in pogoji pod ničlo na prehodu iz minulega leta, na prehodu iz enega bolj pasjih let v zadnjem času, delovali že tako dolgo, da je moj cinizem naposled crknil sam od sebe. Kak dan pred pustom sem se nenadoma prebudila iz teme in pomislila: čakaj malo. Saj življenje je lahko tudi zabava, ne? Navsezadnje je večina dobro situiranih zahodnjakov (pustimo ob strani malenkost, da ne sodim mednje) obsedena zgolj s tem: z iskanjem virov zabave. Gremo v Kolosej, gremo na vodno aerobiko, gremo v šoping! Zakaj? Ker je zabavno! Nobene preobteženosti z ›globljim osmišljevanjem‹. Sicer pa: kam me je iskanje ›globljega osmišljevanja‹ skozi zimo sploh pripeljalo? Po toboganu naravnost v zatohlo klet mučnih duševnih stanj. Dobro, ni se mi šlo ne v Kolosej, ne na aerobiko, ne v šoping, ampak, vendarle: prišel je pust in z njim priložnost, da se tokrat, za spremembo, našemim. Fakit.

Imela sem masko, ki to najbrž sploh ni bila, in sem bila zato po svoje smešna. Zgolj variacija na temo. Kar maske navsezadnje tudi so – udejanjanje tega, kar že smo. Toda to je bilo dovolj, da sem po dolgem času zadihala. Ko sem si s črtalom po vekah narisala ekstra debelo črto in si natupirala lase, je večina tistega, kar me je tesnilo, nenadoma odpadlo.

Dejstvo je naslednje: ker sem bila Amy, sem lahko izstopila iz lastne naracije in postala pripoved nekoga drugega, bila sem njena zgodba. V nasprotju z nejasnim potekom mojega življenja sem pri Amy z zanesljivostjo vedela, kako in kam gre. Prejšnji, kot tudi zadnji dogodki njenega življenja so mi bili jasni – nefiltrirana vrtinčenja in izgubljanja pred očmi javnosti, poskus streznitve, več poskusov streznitve, polom v Beogradu, nov zdrs in, na koncu: smrt 23. julija 2011 v stanovanju v Camdnu. 

Vedela sem, da se je v tej naraciji vse, kar se ima zgoditi, že zgodilo. Strašno osvobojajoče. Moja dolžnost je bila tako samo v tem, da sebi, pardon, da Amy enostavno podarim še en večer, poln življenja. Navsezadnje si je to zaslužila. Jaz, tisti jaz, ki se je razblinjal in izginjal pod masko, pa je tudi potreboval sunek energije. Po dolgem hiberniranju na mrazu sva si obe zaslužili priklic v življenje.

 

* * *

 

 

Nedelja. Ura je bila osem zjutraj in zdelo se mi je, da sem najbolj svoboden človek v Ljubljani. Hodila sem peš proti domu, z očali, ki so prekrivala razmazan mejkap, v plašču, ki je prekrival strgano zadrgo na obleki. V črnih podrajsanih balerinkah na minus stopinjah Celzija.

S soncem ožarjeno jutro. In v njem nekdo, ki stoji zunaj, navdušen nad občutjem nepripadanja, nad dejstvom, da mu ni treba z nikomer na tržnico, nikogar loviti po otroškem igrišču, nikamor v službo, ni bilo sestanka, na katerega bi morala teči, nikjer mi ni bilo treba pokimati, nikjer odkimati, nikomur ustreči, skratka: nič. Nikakršne naloge in s tem ne vloge, ki bi jo morala odigrati. Nisem bila ne žena, ne mati, ne hči, ne kolegica, ne sodelavka, ne nadrejena, ne podrejena, preprosto – nisem bila nihče. Bila sem izven. Ali pa sem tako vsaj hotela verjeti.

Od trebuha proti prsim sem vibrirala z jutrom in mrzel, svež veter me je poganjal v dan.

Na Prešercu sem se spomnila pesmi Matije Bečkovića, ki gre, v prevodu, nekako takole: »Vse življenje sem hrepenel po tem / da bi postal nekdo in nekaj / toda biti nihče je najvišja pozicija / ki jo je moč doseči / ne poznam nikogar / ki bi si zaslužil / bolj kot jaz / da je nihče / in se tako reši / in izgine«.

To občutje nepripetosti, v katerem za hip stojiš zunaj družbenih vlog in za tabo ne rožlja nobena veriga, seveda ne more trajati prav dolgo. Moje notranje rajanje je zamrlo na skoraj prazni troli, na katero sem vstopila pri Nami. Na sedežih diagonalno za mano je sedel moški svetlih las in okroglega obraza, malce čez štirideset, ki je kar naprej pogledoval proti meni. Buljil je v moje noge, v stopala, v balerinke, v moj obraz pod očali, in spet v noge. S pogledom, ki je vztrajal, me je privezoval na spol, starost, videz, na njegovo predstavo o tem, kdo sem – ukalupljal me je v vse, iz česar sem uspela za hip pobegniti.  Z vsakim pogledom je brisal mojo identitetno razlitost in me usmerjal ne samo nazaj k mojim siceršnim vlogam, temveč me je reduciral na zgolj-objekt.

»A v noge te nič ne zebe,« se je kakor da spogledljivo zarežal, ko je nabral pogum – ko sem stopila s trole.

 

* * *

 

 

Pripoved o tem, kako sem bila za hip neujeta, sem kasneje ob kavi nespametno skušala razrgrniti tistemu, od katerega sem zjutraj odšla. Svoje notranje dogajanje sem se trudila razložiti moškemu, ki sem ga malo pred osmo spečega poljubila, potem pa se odpravila v dan. Govorila sem mu – med vrsticami, ne da bi sploh vedela, da to počnem – o tem, kako se svoboda ženske nahaja na premici med dvema moškima pogledoma, ki ji odmerjata prostor in razdaljo. O tem, kako se življenje prebudi v trenutku samosti. Hotela sem deliti občutje polnih pljuč, toda več kot nekaj ne zares povezanih stavkov, ki prej oddaljujejo kot zbližujejo, mi ni uspelo spraviti skupaj.

Kdo ve, koga je videl pred sabo.

O avtorju. Dijana Matković (1984), pisateljica, novinarka, prevajalka.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bog nas varvaj demokracije!

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo.

  • Mandljevi Katalonci

    Urša Zabukovec

    Doma imamo tri vrste kokošk. Ene so črne z modrikastim perjem, nekakšne supernesnice, ki pa so zaradi neskončnih človeških posegov (selekcije) zelo šibke in so nam zvečine vse poginile. Druge, rjave, so močnejše, manj so zmanipulirane, bolj trdožive, lepe. No, tretja sorta naših kokoši pa je miniaturna, pritlikava pasma, ki se ji reče mandljev cvet. Gre za avtohtono katalonsko pasmo. Te so samosvoje in celo znajo leteti. Preti jim izumrtje.

  • Ženske, pisoar in enakopravnost

    Agata Tomažič

    Opremljenim z zgodovinskim vedenjem, ki nazorno kaže, da so bili vsi poklici, preden so postali tipično ženski, prej moški, nam torej postane kristalno jasno, da je samo še vprašanje desetletij, kdaj bodo Silicijevo dolino zavzele (tudi) ženske.