Vinohrady v septembru

Andraž Polič

Stanovanje na Libicki ulici, Vinohrady – Praga … večerni mrak v sobi in svetilka na mizi, kjer pišem prvo pismo. Pišem z roko na papir zvezka; skiciram zamisli skozi eros pisave in usmerjam zavest v pripoved. Ko pomislim na pisma v splošnem, me tok povezav odnese v dve smeri iz mojega praškega izhodišča: so »Pisma mlademu pesniku«, ki jih je Rainer Maria Rilke, rojeni Pražan, začel pisati 1903 v Parizu in so v svojem bistvu odstiranje odločitve za osmislitev poetičnega in pesniškega življenja. K Rilkeju se bom vračal. Naj spregovorim še o drugem znamenitežu: Franz Kafka in njegova pisma nekdanji zaročenki Felice Bauer iz Berlina, ki se začenjajo pred več kot sto leti (1912) in so v nekaj letih narasla do debelih knjig. Kafka je pisal in odpošiljal pisma praktično vsak dan in se v celih treh letih mogoče enkrat z vlakom odpeljal do Berlina na pogovor v živo. Celo s telefonom ni imel rad opravka, ker ga je bližina glasu preveč iztirila. Ta frapantna dejstva omenjam v kontekstu začetka 21. stoletja: današnji človek in dojemanje časa skozi pisanje pisem na papir in negotovost v čakanju na odgovor? Verjetno le težnja k ugodju, ko preizkušam »hitrost osvoboditve« … topla septembrska noč in zaslon za spletne povezave duha.

Prvi septembrski dnevi so bili šolski in sončni. Šestletna Alma je vstopila v svoj prvi razred in začela svojo prvo abecedo. Seveda pomislim na arbitrarnost označevalcev, da o metaforiki niti ne govorim, ko se zavem, da beseda »otrok« v češkem jeziku pomeni »suženj«. To je ta »babilonski« čar jezikovnih vodnjakov, kjer pijejo pesniške duše … ali pač iz vinske čaše, do dna izpraznjene, včasih razbite ali patetično plastične kot na »Žižkovski trgatvi«, ki se je sredi septembra praznovala na trgu Jiřiho z Poděbrad, kjer stoji znamenita cerkev Jožeta Plečnika – kot kakšna kamnita barka z gromozansko uro  čaka, da zazvoni k odhodu na drugi breg.

V dveh večerih so se predstavili vinarji Češke republike in množica navdušenih Pražanov, ki je srkala znameniti »burčak« (zgodnji, muzirajoči vinski mošt), se je pozibavala na glasbo Cimbal Classic – keltsko-bohemske skupine v stilu etno šansonov. Nočni »Spiritual kvintet« je uglasil razgreta grla in pesem je razgibala mestni utrip ugašajočega poletja. Seveda so pod zvezdami cvrčale klobaske, perutničke, razne čorbe, haluške, bramboračky in druge kulinarične vragolije za mastne užitke. »Magnum Jazz Bigband« je zaključil »veliko požrtijo«.

Teden je minil v sončnem razpoloženju in kavarne so vabile na mestne postanke. Te maternice zadimljenega časa imam za duhovna srečišča nekega mesta in Praga jih je polna. Naj začnem z najmanjšo kavarnico v mestu … v soseščini – na Korunni ulici stoji Mama coffee. Ena izmed petih kavarn po mestu, ki pod vodstvom kolega Daniela razširjajo »kult« kave in prodajajo vrhunsko »fair-trade« arabiko ter vsako leto organizirajo dobro obiskani kavni festival. Omenjena kavarnica ima v notranjosti zgolj mizo za dva, kjer se lahko neguje dvojina, ko mimo velikega okna bežijo ulični kazalci.

Privoščim si Etiopijo (kava je v Pragi luksus – dražja je od piva). Pustim aromi, da me popelje v sobotno jutro – mestno zatišje me kliče za dnevno sanjarjenje: na Americki ulici se odvija ulični festival »Zaživi mesto drugače«. Potopim se v vrvež in pozabim na čas – a ne za dolgo: resničnost pokaže zobe in treba se je usmeriti – nulla dies sine linea, kot bi rekel stari mojster.

Nedelja je čas, da dokončam pismo … Mednarodni dan miru ( 21. 9.) me je spomnil stiha Paula Durcana: »I am globaly sad, but localy glad«. Zato z željo po skupni harmoniji zaključujem to pismo, ki še čaka na Roš a-šana – judovsko novo leto, ki se bo začelo ob sončnem zahodu 25. septembra (mesec tišri) in se bo judovska skupnost v Pragi posvetila osnovni molitvi za ta praznik: »Vpiši nas v knjigo življenja«. Naj se nam piše dobro leto!

O avtorju. Andraž Polič, rojen 1972 v Kranju; pesnik, glasbenik, skladatelj, igralec. Od leta 1992 je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme. Leta 2002 je ustanovil elektro-akustično skupino Hamlet express, ki temelji na njegovih besedilih in avtorski glasbi »fusion chanson«. (zgoščenke: Moje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • New York, New Crobuzon in zakaj so knjige fajn

    Tina Bilban

    Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

  • Zgodovinski plevel province

    Andrej Hočevar

    Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.