Vesoljska retrotopija

Iva Kosmos

Razvpiti Houston, imamo problem je v preteklih tednih napolnil časopisne strani slovenskih, pojugoslovanskih in tudi tujih medijev, zato skorajda ne potrebuje več predstavitve. A vendar: gre za prvi celovečerec režiserja Žige Virca, ki se je po kratkem filmu Trst je naš že drugič poigral z jugoslovansko mitologijo in med drugim pristal na prestižnem Tribeca festivalu. Houston, imamo problem je videti kot dokumentarec, a je definiran kot igrano-dokumentarni film (docu-fiction), kar pomeni, da odkrito priznava, da je njegova zgodba delno ali popolnoma izmišljena. 

S pomočjo zgodovinskih podatkov je Virc sestavil neverjetno verjetno zgodbo o jugoslovanskem vesoljskem programu, ki naj bi ga Tito prodal Američanom, ki so ga mastno plačali in nato besno ugotovili, da program – ne deluje. (To je tudi trenutek, ko celotno kinodvorano popade privoščljivo hihitanje.) Tukaj je posebej zanimivo, kako žanr pripovedi vpliva na njeno dojemanje, saj je Houston grajen na dveh principih: kolažiranju arhivskih posnetkov (Tito s Kennedyjem in Nixonom, Tito v zasebnem življenju itn.) in reportaži s terena, s katero spremljamo pričevalce preteklega časa v sodobnosti. Žanri niso prazne posode, ki jih napolnimo s pomenom, zato je v obeh pripovednih principih že vpisano sporočilo, da predstavljajo »resničnost«. Formalne značilnosti, ki zaznamujejo reportažo, kot so zabrisani obrazi posnetih posameznikov ali »slučajno« ujeti prizori in tresoči se posnetki, delujejo kot zagotovilo avtentičnosti. In čeprav je jasno rečeno, da Houston, imamo problem ne pretendira na status resnice, se je težko iztrgati avtomatičnemu povezovanju resničnostne forme in »resničnosti«. Ali, kot glasi slavna McLuhanova maksima: medij je sporočilo. Zato nisem bila edina, ki si je po novinarski projekciji belila glavo s tem, kaj je zdaj tukaj res in kje so nas totalno potegnili na nos. Dodatno privlačnost Vircovi zgodbi doda še to, da se napaja iz znanih in privlačnih kulturnih simbolov: pripoved o tem, kako je Jugoslavija pretentala Ameriko, je pripoved o David in Goljatu, umsko preprostem silaku, ki ga premaga majhen in zvit nasprotnik. To so zgodbe, ki jim hočemo verjeti, posebej če smo tisti majhni in zviti – »mi«. 

In tako je Virc dosegel namen, ki ga je jasno artikuliral v medijskih nastopih: želel je pokazati, kako mediji, in politiki, servirajo resnico ter kako zlahka se da zmanipulirati javnost. Cilj naj bi bil, da gledalci filma začnejo razmišljati o naravi tistega, kar se jim vsakodnevno servira v medijih. To mu je vsekakor uspelo, a si bom upala trditi, da privlačnost filma ni le v poanti, da nam mediji in politiki konstruirajo družbeno realnost. To bi lahko pričarali tudi z izbiro kakšnega drugega zgodovinskega ali politično-aktualnega dogodka. Privlačnost Virčevega filma leži v tematizaciji jugoslovanske preteklosti, do katere nobena izmed bivših držav nima jasnega ali vsaj  umirjeno-racionalnega stališča, in je že sama tematika dovolj, da pritegne tako veliko zanimanje občinstva kot hipne emocionalne reakcije, kar je Virc navsezadnje ugotovil tudi z reakcijami občinstva na Trst je naš. Toda, Houston, imamo problem se temeljno ločuje od drugih zgodb o Jugoslaviji, ki smo jim priča. Večina jih namreč temelji na poskusu ugotovitve resnice in prikazu Jugoslavije iz specifične perspektive, pri čemer vsak avtor trdi, da je prav njegova/njena resnica objektivna in faktografska in prav nič ideološko pogojena. V tem kontekstu je Virčeva strategija, da zavrže iskanje resnice in se poda v odkrito »izmišljanje«, uživaško pripovedovanje in obešenjaško falsificiranje, izjemno osvobajajoča.

Kljub odločitvi, da zavrže iskanje resnice, pa Houston, imamo problem ni tako daleč od zgodovine, kot se na prvi pogled zdi. Britanski zgodovinar Alun Munslow opozarja na razliko med preteklostjo in zgodovino –  preteklost je vse, kar se je zgodilo pred tem trenutkom, zgodovina pa je pripoved o tem. Napaka klasičnega historiografskega diskurza je, nadaljuje Munslow, da med zgodovino in preteklostjo skuša postaviti enačaj. Preteklost namreč ni dosegljiva, vse, kar imamo, so zgodbe o njej. In kaj počne Virc? Vzame arhivski material, ga interpretira in ustvari zgodbo o preteklosti. Kljub temu, da jasno pove, da ne gre za resnico, to kar počne, pravzaprav ni tako radikalno različno od tistega, kar počnejo zgodovinarji. 

Vsaka zgodovina oziroma zgodba o preteklosti ponuja neko vizijo družbene realnosti. Ta vizija veliko več pove o tistem, ki jo je zapisal, in o tem, kaj mu je pomembno, kot o tistem, ki je preteklost dejansko živel. Tudi alternativna zgodovina Žiga Virca ponuja neko vizijo družbene realnosti in zato se lahko legitimno vprašamo, kakšna je ta vizija in kaj govori nam, ki živimo danes. Čeprav Virc v svojo zgodbo vstavi dovolj podrobnosti, ki omogočajo tako pozitivno kot negativno oceno Jugoslavije, je to (vsaj zame) predvsem zgodba o družbeni realnosti, ki funkcionira po nekih drugih pravilih in v kateri »mi«, kot družbeni kolektiv, odigramo neko drugo vlogo. To je zgodba, v kateri smo »mi« akter – najprej na mednarodnem polju, kjer smo relevanten dialoški partner, in ravno tako doma, kjer imajo »naše« politične odločitve realne družbene učinke. To pomeni, da »sami oblikujemo svojo usodo« (če se prav spomnim, se ta parola na kratko pojavi v filmu), pri tem ne kopiramo družbenih in sistemskih vzorcev večjih in močnejših družbenih skupin, temveč smo naklonjeni samostojni poti, eksperimentiranju in diferenciranju od drugih sistemov. Poenostavljeno, Virčeva izmišljena zgodba o jugoslovanskem vesoljskem programu je mogoča samo pod pogojem, da obstaja (je obstajal? je mogoč?) samostojen, opolnomočen in samozavesten družbeni subjekt, ki je akter tovrstne zgodbe. Morda se tudi zato film zaključi z razpadom Jugoslavije in posnetkom Clintonovega govora, ki takrat nagovarja zdaj že samostojno Slovenijo. A subjekt, ki ga Clinton naslavlja, ni več enakopraven sogovornik, temveč nekdo, ki je nemočen in mu je treba pomagati, seveda če bo zadovoljil pričakovanja tistega, ki prijazno ponuja roko. Clinton obljubi ekonomsko pomoč v obliki delovanja ameriških podjetij v Sloveniji, zgodba o samostojnem družbenem kolektivu pa se tako konča.

Lahko rečemo, da izmišljena zgodba o preteklosti tako pravzaprav reflektira tisto, kar pogrešamo (pogrešam?) danes. Pri tem je najbrž treba dodati, da občutek, da nismo »akterji«, nikakor ni samo pojugoslovanski, temveč panevropski fenomen, na kar je opozoril tudi sociološki starosta Zygmunt Bauman, ki je pretekli mesec obiskal Ljubljano. Primerjal je družbeno-ekonomski krizi, iz leta 1929 in 2007, ki sta na prvi pogled videti enako, a se razlikujeta predvsem v tem, da so imeli leta 1929 jasno vizijo, kako razrešiti krizo (»popraviti« državo, vpeljati sistemske spremembe na politični ravni), medtem ko danes ni pravo vprašanje, kaj narediti, temveč kdo naj to naredi, saj ne vemo, kdo je akter sprememb. Lokalne vlade in nacionalne države pač ne morejo vplivati na globalne probleme. Bauman je dodal še nekaj zanimivega, kar lahko povežemo s pričujočim filmom; zaradi občutka, da ne vplivamo na lastno prihodnost, se vizija boljšega sveta prestavi v preteklost – retrotopijo. Morda bi lahko Houston, imamo problem iz te perspektive brali tudi kot zgodbo o tem, da je drugačen svet dejansko bil mogoč. Ker se nisem v popolnosti izognila recenzijam tega filma, vem, da je to branje le eno izmed možnih in da so se številni kritiki, kljub pohvalam, spraševali: kaj hoče Virc pravzaprav povedati? Morda ni stvar v tem, kaj hoče povedati, temveč da nam s svojo alternativno zgodovino, nezavezano resnici, odpira prostor za lastna fantaziranja, sanjarjenja in osmišljanja različnih vizij družbenih realnosti, ki smo jih morda živeli ali/in kolektivno sanjali. In to sploh ni jalovo početje. Zavest o možnosti obstoja različnih svetov je nujen predpogoj za izgradnjo zavesti o tem, da »tukaj in zdaj« ni edino, kar imamo na razpolago. Kar je spet predpogoj za odpiranje spektra možnega in mogočega, in, morda, enkrat, morebitni obrat k prihodnosti.

O avtorju. Iva Kosmos je kritičarka, kolumnistka in novinarka.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Premagovanje prikazni

    Andrej Hočevar

    »Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

  • Še vedno Dunaj, drugič

    Gregor Podlogar

    Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

  • Digitalizirane usodne ženske: spodjedanje mita

    Renata Šribar

    Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?