Več strukture kot frizure

Dobro, slabo in navdušujoče

Andrej Hočevar

Konci so pomembni. Pomagajo nam, da tisto, kar je bilo pred njimi, spravimo v red, ko smo pa že tako odvisni od različnih smislov in idej. V mislih imam seveda umetnost. Če je denimo na koncertu dobro, ampak res dobro, potem čudno negibni na svojih sedežih komaj čakamo, da glasba utihne in bomo lahko ves notranji nemir (ki je v svojem bistvu prav tako nekakšno gibanje, skoraj ples) končno sprostili s ploskanjem. Saj, ko preberem dobro, ampak res dobro pesem, se zgodi isto: nekaj mi odvzame možnost nadaljevanja. Nečesa je nenadoma konec. Ko je res dobro, se ne da več nadaljevati. Dobra pesem knjigo s treskom zapre in jo zabriše na tla, da ji naredi konec. Da pozunanji njeno notranje miganje. Toda, čisto iskreno, kolikokrat se to zares zgodi?

Včasih se mi zdi, da (takšno) navduševanje ni več primerno, da se ob res dobri umetnosti (denimo glasbi na koncertu), ki jo vase spuščamo na obredih družabnih obrokov, ne spodobi pokazati navdušenja. Oplazila nas je hladnokrvnost, ki jo prodajamo za strokovno kritično distanco, ne da bi pri tem sploh še posvečali dovolj pozornosti tistemu, kar se pred nami odvija v živo. Namesto glasbe poslušamo njeno strukturo. Namesto poezije poslušamo tisto, za kar nam hoče sporočiti, da je njeno sporočilo, čeprav je mogoče grobo in slabo ubesedeno. Mogoče umetnosti nočemo priznati njene vzvišenosti, še bolj verjetno pa smo postali nezmožni, da bi se še sploh pustili neposredno nagovoriti. Saj ne rečem, včasih je takšna distanciranost povsem na mestu in le redkokdo je odporen na curke hladnega cinizma, priznam. In čeprav verjetno podlegam nostalgiji po navduševanju (itak), se izrekam proti navduševanju, ki podlega kakršnikoli naveličanosti.

Kar res pogrešam, je volja do navduševanja nad dobrim. Zakaj dobro je dandanes očitno tisto, ki je prikrajšano, kot da mu navduševanje sploh več ne pritiče – navduševanje nad navduševanja vrednim je postalo nevredno navduševanja. Koncept je žal čedalje bolj pomemben od izvedbe. Seveda pa je kleč očitno v dojemanju dobrega. Če dobro ni več v modi, potlej ni težava toliko v tem, da bi bilo dobro prišlo iz mode, temveč v razporeditvi sil nekdaj kreativnega polja, ki se sploh lahko križajo z modo. Dobro ni več zanimivo in zanimivo ni nujno dobro. Dobro danes utruja, ker je predvidljivo, medtem ko pri nepredvidljivem za občutek uspešne izpolnjenosti zadostuje opaziti že njegovo nasprotje od predvidljivega.

Videti je, da je kategorija dobrega torej povezana z nečim preživelim in muzejskim, ki mu je v togi drži postarane gume zmanjkalo idej, kako ob meritvah profila prikriti svojo zlizanost. Zato ima dobro danes za posledico vrste plakatiranih obrazov, ki z nekaj požrte grenkobe pač prenašajo tisto, kar je treba pretrpeti. Takšen odziv je bil nekoč rezerviran za klasična dela, katerih notranja skladnost in urejenost nasprotuje fragmentirani kaotičnosti sveta. Kot kaže, našega sveta ne zaznamuje več niti klasična zahteva po skladnosti niti (romantično-)moderna po fragmentaciji, temveč slabo reflektiran odpor do dobrega, ki se po možnosti odreka upoštevanju praktične vrednosti, karkoli to že pomeni. Mogoče smo hkrati z dojemljivostjo za dobro počasi začeli izgubljati tudi potrebo po njem.

Čeprav nočem biti prvi, ki bo v tej povezavi omenil uporabnost, me nekaj, kar dobiva obliko paradoksa, vendarle sili k ugotovitvi, da dobro preprosto ni več uporabno niti kot dobro. Dobro (lepo, zaradi mene) je namreč po definiciji neuporabno. V praksi to pomeni, da dobro napisana pesem ni nujno dobra. V primerjavi z dobro poezijo je tista poezija, ki danes dejansko sproža valove navduševanja, lahko tudi slabo napisana. Pogosto se znajdem v zadregi, kadar ugotovim, da se moje mnenje o neki poeziji ne sklada s prevladujočim navdušenjem, obenem se pa sprašujem, kako je mogoče, da tisti, ki izražajo navdušenje, niso opazili vseh mest, ki bi jih bilo bolje črtati, popraviti ali napisati na novo. Dobra poezija nagovarja naše svetove; koncepti in strukture nagovarjajo naši naveličanost in nečimrnost.

Navduševanje nad pomanjkljivim bi utegnilo biti tudi vrsta upora zoper dobro. Izraz naveličanja nad konvencionalno dobrim, ki je prenehalo biti življenjsko, je potrošniški šport, ki vsebino in formo odvrže kot ovojni papir. Dobro je dojeto kot salonsko, pomanjkljivo pa kot pomenljivo. Pravzaprav je grozno videti, koliko pesnikov sploh ne pomisli na to, da se poezija še vedno piše v verzih (zakaj potlej sploh pisati poezijo, če je to nekaj najbolj salonskega na svetu?) in da je včasih treba kaj tudi popraviti – zato, da bi bilo boljše, če že ne more biti dobro. A čemu bi se torej še bilo vredno truditi, če pa je dobro izgubilo svojo veljavo?

Vendar obstaja rešitev. Namesto preziranja dobrega je treba najti način, kako biti dober, ne da bi bil dober. In pri tem še vedno paziti, da je napisano res dobro napisano. Da takšno ostane tudi potem, ko je vsega konec in se pomanjkljivosti prižgejo kot prve večerne zvezde. Nad njimi bi se rad navduševal še naprej.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami