V živo

Leonora Flis

Skoraj vsako razpoloženje največkrat podkrepim z glasbo. Včasih se ji pridružijo besede. Po navadi pride sama od sebe. Nekje od zadaj, iz skorje možganov se dvigne in mi sede v ušesa in usta. Prinaša sporočilo. Tisto, ki ga takrat potrebujem. Včasih je to znana melodija, ki ji dodajam nove besede, drugič so to prepoznavne besede v novi glasbeni obleki, včasih pa gre za, zdi se mi, izviren nabor tonov in besed. Glasba me spremlja od prvih trenutkov spominjanja in tudi zgodnejša srečanja so se morala dogajati, saj sem odraščala v družini profesionalnih glasbenikov. 

Mama je z velikim, okroglim trebuhom skoraj do zadnje minute pred porodom igrala v operi in poučevala v glasbeni šoli. Tudi oče, muzikolog, je bil ves čas v stiku z glasbo, kot učitelj in kot aktivni glasbenik. Starša sta veliko nastopala, se vračala domov pozno zvečer in v dobršnji meri me je vzgojila babica. Vem tudi za čas, ko glasba utihne. Takrat se zgodi nekaj neobvladljivo težkega in žalostnega. Takrat molčim, dokler je treba. In ne morem poslušati, ko bi bilo morda vredno. Potem spet pride, sama od sebe. Vsaj do zdaj je bilo tako. 

Čas, ko sem po newyorških ulicah in podzemnih postajah skoraj brez izjeme hodila s slušalkami v ušesih, je delno del preteklosti. Včasih se še ožičim, v času najhujše gneče in hrupov, sicer pa raje brez glasbene podlage vpijam zvoke mesta. Ne želim tonske zavese med nama. Čeprav ti to včasih zanimivo intenzivira občutek, da si v filmu. Glasba podkrepljuje korake. Kadrirati začneš lastne gibe in premike sveta okoli in smešen se zdiš samemu sebi. Kadar nisem v času, ko vse utihne, brez glasbe ne preživim dolgo. Kupila sem rabljen gramofon in na zdaj poznanih vogalih ulic kupujem plošče za dolar. Duke Ellingtonov album The Pianist je najbolj sveža izbira mojih nakupov. Nisem huda poznavalka jazza, vendar imam toliko izostreno uho in nekaj malega znanja, da med vinilkami prebiram tako, da sem z izborom po navadi zadovoljna. Ko nisem v družbi plošč in hrskajočega gramofona, ki sem ga s prijateljevo pomočjo privlekla iz Brooklyna, zavzeto zbiram informacije o prizoriščih koncertov v živo. Vendar ne pomislim najprej na velikanske hale v stilu Madison Square Gardna, raje imam majhne, intimne lokale, kjer postojijo in nekaj večerov delijo svoje kompozicije manj znani, a največkrat vrhunski glasbeniki, ki si tako iščejo managerje in možnost za prodor na večji trg. Nekateri izmed njih pa si preprosto želijo takšno okolje, saj lahko vzpostavijo bolj neposreden odnos s publiko. Moje osnovno pravilo pa vendarle je, da se koncertov, kjerkoli že so, če mi izbor tistega dneva ali večera odgovarja, ne branim. 

Park Slope v severozahodnem Brooklynu velja za okoliš, ki je izredno bogat z lokali z živo glasbo. Fant črnih las in medenih oči mi je nekoč omenil Barbès, manjši bar v delu Park Slope, ki te najprej povede skozi silno ozek rdeč hodnik, na koncu katerega je barski del, prav tako obdan z živordečimi stenami in fotografijami rednih glasbenih gostov. Naša druščina se je nekajkrat uspela zbasati do odra, ki je v sobi poleg barskega pulta, in očarani smo bili nad vsemi bolj ali manj najključno ujetimi skupinami. V teh malih »jointih« je poudarek pogosto na jazzovskih sferah. Rdečica sobe in njena majhnost hitro segrevata ozračje, zato si velja za Barbès obleči nekaj lahkega ali pa se, v ultrazimi, poplastiti in si nato luščiti tkanine. Ponudba žganih pijač in koktajlov je raznolika, pohvale pogosto letijo na delo »profimixerja« Justina Briggsa, ki meša ubijalsko dobre alkoholne mešanice. 

Značajsko Barbès nekoliko spominja na lokal Nublu, ki se nahaja na čisto spodnjem delu vzhodne polovice Manhattna, na stičišču avenije C in pete ceste. Vendar je Nublu bolj alternativen, nekoliko je podoben nekaterim lokalom, ki jih najdemo znotraj Metelkove v Ljubljani. Barska ponudba je omejena, vendar dobra glasba uravnovesi pomanjkanje izbora. Naseljuje stavbo, ki ne daje vtisa, da v njej domuje nočni bar. Podnevi miruje in črna železna vrata, ki se stikajo z vojaško zeleno fasado, se odprejo ob osmi uri zvečer. V Nublu smo s skupino prijateljev nekoč preživeli zgodnje ure prvega januarja. Po kubanski večerji in nazdravljanju v prijateljevem stanovanju smo se napotili na omenjeno avenijo. Prečkali smo zahodni del mesta, ki je bil delno zaprt za promet, z nogami pometali plastične vrečke, konfete in balone in vdihavali mešanico morskega zraka in mrzlega zimskega vetra. Snega v mestu ni bilo. Ženske smo imele rdeče namazane ustnice in temno maskaro na trepalnicah, veke so se nam svetile srebrno. Pudrasta podlaga na obrazu je dobro zadrževala mraz. Hodili smo vse od 32. ceste na zahodu do pete ulice na vzhodu. Do lokala smo prišli okoli druge ure zjutraj. Pred železnimi vrati ni bilo gneče, vstopnina pa je bila le pet dolarjev. Ura je bila ravno toliko, da je bilo v lokalu še živahno, vendar ne prenabito in preglasno. Tudi zrak je bil znosen. Mali leseni oder je gostil skupino iz Texasa, ki je imela na repertoarju funk. Plesišče v Nublu je majhno in hitro se spoznaš z okolico, telo zadeva ob telo, včasih te na nepričakovanem mestu, malo po nesreči in malo ne, pričaka kakšna dlan, vendar nas v zgodnjih urah in med aktivnim obračanjem na oguljenem lesenem podu to ni preveč motilo. 

V Nublu sem v poznovečernih urah sedela tudi nekaj mesecev kasneje, z novinarjem Paulom, ki občasno piše za New York Times, sicer pa pokriva lokalno sceno za brooklynski časnik Brooklyn Daily. Najprej sva večerjala v makrobiotični restavraciji. Ne spomnim se, zakaj takšna odločitev, spomnim se le, da je bila skupna. Makrobiotika je prinesla mikro porcije, sva pa že ob omakah nenavadnih barv in mini hrustavčkih iz pesinega ekstrakta popila steklenico zelo užitnega španskega rdečega vina. Ulice so bile namočene od dežja in ni se nama ljubilo daleč hoditi, zato sva se zedinila, da bo bližnji KGB bar najina prva postojanka, nadaljevala pa bova v plesnih ritmih v baru Nublu. KGB je tematsko jasno sovjetsko prebarvan, pijača je poceni, obenem pa je bar že dolgo prizorišče literarnih branj in tudi na ta način ohranja svojo aktualnost in privlačnost za širše množice. Literarni usvarjalci, tudi bolj uveljavljeni, tam vsak teden zastonj prebirajo svoja dela; nedelje so rezervirane za prozo, ponedeljki so namenjeni izključno poeziji, drugi dnevi pa izmenično predstavljajo različne literarne vrste. 

Minimalna količina hrane v želodcih, poplaknjena s španskim vinom, naju ni najbolje pripravila na KGB-jevsko postojanko. Pridružila se nama je moja prijateljica iz Münchna in po pričakovanju smo se kmalu začeli vrtinčiti v burnih, politično obarvanih debatah. Paul in Ina sta namreč družbeno precej angažirani osebi, pa tudi sama rada izražam mnenja o rečeh, ki me srbijo in tiščijo in za katere menim, da bi jih aktivna družbena drža lahko vsaj nekoliko prežarčila ter tako zdrobila tiste najbolj trdovratne vozle. Politične zgodovine in sedanjosti seveda nismo premlevali ob spremljavi vode. S Paulom nama je krulilo v želodcu in vse, kar sva lahko dobila v prvo pomoč, je bila skledica preveč soljenih arašidov. Zunaj je začelo silno dežavati. Tako je lilo in tolklo po strehi stare stavbe (verjetno pa mi je v ušesih pljuskalo tudi vino, španskega iz Makrobiotike smo zamenjali za portugalskega), da sem Paulovo petje Internacionale v francoščini prestrezala bolj kot pridušeni odmev kot pa petje v živo, ki je izviralo iz razglašenega grla pol metra proč od mojega barskega stola. Ko je nevihta prenehala razbijati po mestu, smo se napotili najprej na burritose, naslednja postaja je bil preverjeni Nublu. Jazzovski saksofonist Livio Almeida nas je vpeljal v brazilsko glasbo. V  pozni noči pa ga je zamenjal DJ Maddmaracas. Samba se je zgodila sama od sebe. Plesne improvizacije so zabavne in popeljale so nas do čivkanja prvih ptičev v krošnjah dreves, ki senčijo 5. ulico. Z Ino sva si delili taksi, saj sva obe živeli v zahodnem krilu mesta, Paul je odšel na vzhodni del Midtowna.

Pred glasbenim dogodkom, ki je bil zame v New Yorku najsrečnejši v nizu glasbe v živo, se je zgodilo precejšnje število obiskov Filharmonije v Lincoln Centru, pa Carnegie Halla, ki velja za eno najprestižnejših koncertnih dvoran v New Yorku, in opere Metropolitan, kjer je mogoče čisto soliden sedež dobiti za 25 dolarjev in kjer me vedno znova zmoti kultura ali bolje nekultura oblačenja nekaterih, predvem tistih, ki sedijo v najvišjih nadstropjih. Trenirke, superge, razvlečene majice, nekateri sedijo s kapucami na glavi, tako nekako je videti odseke više ležečih vrst. Na moje veselje ob vhodu v dvorano ne prodajajo alkoholnih pijač, kot je navada v Angliji in morda še kje. Metropolitan cilja na spektakelske prireditve. Velik oder takšne ambicije uspešno udejanja. Vendar mi je v polni meri šele obhod zakulisja, na katerega me je povabil znanec, razodel resnično gromozanske dimenzije te operne hiše. Mašinerija, ki poganja to megalomansko institucijo, je impresivna, stopinje na odru, do katerega nas je potegnilo velikansko dvigalo, pa odstrejo še perspektivo nastopajočih, ki te navda, kakor morda tudi njih, s strahospoštovanjem. 

No, najsrečnejši dogodek, povezan z glasbo v New Yorku, se je zame zgodil v poznem februarju, ki ni še prav nič napovedoval pomladi, v Harlemu, tam, kjer se stikata 125. cesta in Dr. Martin Luther King Jr. Boulevard. The Apollo Theater ima precej dolgo zgodovino, vsaj za ameriške razmere. Stavbo, ki ima neoklasicistične prvine, so sezidali med letoma 1913 in 1914 in najprej so imeli v gledališče vstop izključno belci, kasneje pa je prav Apollo postal valilnica svetovno znanih temnopoltih glasbenikov, ki so prav tam prvič nastopili pred številčnejšim občinstvom. Danes je stavba v spomeniškem varstvu. Oder Apolla je gostil imena, kot so Louis Armstrong, Duke Ellington, Dizzy Gillespie, Count Basie, Aretha Franklin in Ray Charles. Tudi danes ostaja zaletišče za neuveljavljene glasbenike. Ti se imajo možnost predstaviti na tako imenovanih Amateur Nights. Publika s svojimi vzkliki, vriski in ploski ocenjuje nastopajoče in tisti, ki dobi največ pozitivnih vzklikov, zmaga. Znane zmage so v preteklosti pobrali denimo Jimi Hendrix, Billie Holiday, Diana Ross & The Sumpremes, Stevie Wonder, Mariah Carey in Sarah Vaughan. Naša amaterska noč je bila vroča in napeta, veliko izžvižganih nastopajočih in nekaj vrhunsko zvenečih. Dvorana ni majhna, vendar so sedeži nagneteni eden zraven drugega, po navadi je tudi nabito polna, tako da lahko postane strašansko zatohlo. Poleg tega je publika (veliko je lokalnih navijačev) glasna in gibka. Vsi migajo in šejkajo na sedežih in zraven njih. Boriti se moraš za svoj kotiček, iz katerega lahko podajaš glasovne signale na oder. 

Včasih amaterske večere popolnijo tudi s posebnimi gosti, ki so po navadi zelo odmevna glasbena imena. Poseba gostja našega večera je Jennifer Holiday, ki je z rahlo hreščečim glasom zapela svojo »trademark« melodijo And I am Telling You, leitmotiv mjuzikla Dreamgirls. Amaterska sekcija je prepevala znane napeve in se trudila očarati občinstvo. Nekaj »boojev« in vzklikov nezadovoljstva je bilo prav strašnih in v takšnih primerih so se nastopajoči v naglici pobrali z odra, ki ga je uokvirjala rdeča zavesa. V Apollo Theater se prepuščaš emocijam in pustiš, da te reakcije, dobre ali manj dobre, preplavijo brez velike mere samonadzora. To nastopajoči posamezniki in skupine sicer dobro vedo, a soočenje s harlemskim hramom glasbe in zabave zna biti tako vznesena kot tudi zelo pogubna izkušnja. Na srečo pa neuspešen nastop ne pomeni prepovedi nastopa na naslednjem amaterskem tekmovanju in poraz zato ne izzveni tako dokončno in grenko. V hladni noči smo si na poti domov (odločili smo se, da prehodimo približno dvajset ulic in si prezračimo glave) mrmrali tone, ki smo jih slišali v okrogli dvorani Apolla. Prosili so me za solo in to me je zabavalo. Sploh ker smo pritegovali poglede mimoidočih in prestrezali njihove, večinoma odobravajoče, nasmehe. 

Tudi fant s temnimi kodri, ki so mu padali po belem vratu in čelu, je s svojim boogaloo bendom nekoč zaigral v Apollu. K meni je priromalo kratko sporočilo. Takrat me mesto ni gostilo. Živo se spomnim, kako je verjetno odmevalo na odru. Sledil je bučeč aplavz in zaigrali so bis.

 

Tekst je nastal kot del projekta Presejane stvarnosti, ki ga je podprlo Veleposlaništvo ZDA v Ljubljani.

O avtorju. Svojega življenja ne delim glede na dela, ki jih opravljam, saj so med seboj, kljub razlikam, tudi esencialno povezana. Nikoli ne neham misliti na besede, na prenašanje tokov misli. Rada se učim, zelo rada tudi poučujem. Predavam na Univerzi v Novi Gorici, kjer sem pridružena izredna profesorica za književnost, na Univerzi v Ljubljani pa docentka za angleški jezik in književnost ter lektorica … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ne hodim po površini, vsakič znova se na glavo potapljam v življenje

    Maja Šučur

    Leonora Flis je v bistvu Lea, vsaj za prijatelje in za življenje, ki nima zveze s pisano besedo. Lahko si privošči, da je foodie, saj obenem rada kuha, povrhu vsega … →

  • Pisatelji se oblikujejo v procesu čiščenja, ne izlivanja

    Andrej Hočevar

    Elizabeth Stone je profesorica na Univerzi Fordham v New Yorku. Predava na Oddelku za angleški jezik in književnost in na Oddelku za medijske študije. Je tudi mentorica študentom, ki sodelujejo pri pisanju za univerzitetno glasilo … →

  • Detroit, mesto brez ljudi 

    Iva Kosmos

    – Kaj boste tam!?  – To je nevarno mesto.  – Upam, da imaš pištolo.  Naši ameriški kolegi se zgražajo in ponujajo sarkastične pripombe, ko rečemo, da … →

Izdelava: Pika vejica