V zagovor zatiranih in izruvanih

Agata Tomažič

Kup je bil večji od srednje velikega človeka. Odrezani, odsekani, zmečkani, poteptani, izruvani, raztrgani … listi, veje in cveti so bili nagrmadeni drug na drugega z grozljivo mešanico doslednega sovraštva in tistega pišmevuhovstva, ki človeka zajame po tem, ko opravi gnusno delo odstranjevanja kakršnesižebodi golazni, ki naj po eksekuciji leži naokrog, kakor ji je drago. Samo da ni več živa in da s svojim gnusobnim videzom ne streže po življenju nam, ljudem. Kup mrtvega rastlinja je, bržkone zaradi rdečkastih, barvi krvi podobnih vej, v spomin priklical neko drugo, arhetipsko podobo pomora: skladovnice postreljenih golobov selcev, ki so jih prebivalci Severne Amerike v drugi polovici devetnajstega stoletja prizadevno in srdito pobijali, dokler ni leta 1907 v živalskem vrtu v Cincinnatiju ostal en sam, samcat primer te vrste, ki so mu nadeli ime Martha. Prepozno, Martha je leta 1914 poginila, v spomin na tragično preminulo vrsto pa je John Herald posnel pesem.

Kup mrtvega rastlinja, ki sem ga te dni uzrla pri ribniku mestnega parka, je bilo vse, kar je ostalo za pogromom nad nasadom japonskega dresnika. V letu, ko se Ljubljana kiti z naslovom zelena prestolnica, so se pristojni v mestni občini očitno odločili napovedati vojno rastlinam, ki jim pritikajo zloglasno oznako »tujerodne invazivne«. Priznajte, že ko zaslišite takšno poimenovanje, vas prime, da bi segli po mačeti in samo sekali, sekali, sekali … dokler ne bi iztrebili tujega nebodigatreba. Ihta, s katero se občinarji lotevajo boja z rastlinskimi tartifi, je morda razumljiva, kadar gre za alergene rastline, izganjati vse povprek in samo zato, ker je tuje, pa je – najmanj, kar bi lahko zapisali – nekoliko problematično. Predmet tega zapisa ni razpravljati o ekspertizah in izvedenskih usmeritvah, ki občinskim rastlinskim eskadronom smrti velevajo, nad čim naj razdivjajo svoje morilske instinkte. Bodi dovolj poudariti, da tudi v stroki vendarle obstaja utemeljen dvom, ali ima ločevanje rastlin na domače in tuje, na domačijske in tujerodne, na krotke naše in invazivne tuje, sploh kakšen smisel. Zelo lepo, argumentirano in poljudno, ga je izrazil recimo Iztok Geister v nedavnem polemičnem zapisu v prilogi slovenskega dnevnika. Za potrebe te kolumne bo zadoščalo, če v bralcu zanetimo zdravo skepso z enim samim vprašanjem: tudi krompir je tujerodna vrsta, mar ne?

Včasih so v slovenskih osnovnih šolah poučevali predmet Spoznavanje narave in družbe. Ne spominjam se več natanko, katere pomembne reči so nam takrat vlivali v glave, kajti imeli smo ga samo eno leto, potem se je razcepil na Spoznavanje narave in Spoznavanje družbe. Pa vendar je par narava – družba tesno povezan, ne kot protipomenska dvojica, temveč sta narava in družba tesno prilegajoča se koščka celote. Ali celo dve od mnogo številčnejšega niza matrjošk, če hočete, da bo primera bolj slikovita in nazorna. Sporočilo je jasno: družbe ni brez narave. (Obratno pa, se bojim, ne velja.) Človek je del narave in človeška vrsta je le ena od mnogih na rodoslovnem deblu živalstva. Resda je nekako splošno sprejeto dejstvo, da se človek uvršča v vrhnje veje krošnje, predvsem zaradi visoke inteligence, zavedanja samega sebe, logičnega sklepanja in smisla za humor. Vsega našteta da pri ostalih živalskih vrstah ni – ampak, hej, je že komu uspelo razvozlati, o čem se pomenkujejo delfini, kadar se prekopicavajo med valovi? S kakšnimi pripovedmi si čas med dolgimi migracijami krajšajo arktične gosi? O čem govorijo pravljice za lahko noč, ki jih sive vrane pripovedujejo svojim mladičem – pa si ljudje njihovo kričanje o prihajajočem mraku razlagamo zgolj kot neznosen, za človeška ušesa nevdržen in žaljiv hrup …?

Sonaravnost, skrb za okolje, biodinamično kmetijstvo, zeleno gospodarstvo … so skovanke, ki jih imamo vselej na koncu jezika ali pri roki, kadar je treba izpričati naklonjenost in spoštljivo držo do narave. V resnici ne gre za nič drugega kot pokroviteljstvo, saj si v tem čudovitem sonaravnem svetu človek jemlje pravico, da razsoja, s čim (ali kom) bo sobival in kaj (ali kdo) ni vreden, da prestopi njegov spoštovani ris. Uboge tujerodne invazivke so eden najbolj vpijočih primerov takšnega arbitrarnega človeškega vrednotenja in zategadelj nadvse prikladna metafora, ki sem si jo tudi sama izposodila v eni kratkih zgodb v knjigi Česar ne moreš povedati frizerki. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da se z genocidom, ki ga uprizarjamo nad japonskim dresnikom, strinjam. V luči zaskrbljujočega razvoja družbene klime, ki se vse bolj nagiba k ločevanju na avtohtone, domače, naše in tuje, nevarne, nezaželene, je lahko japonski dresnik in srd, s katerim se spravljamo nadenj, tudi imeniten podaljšek nacionalistične ideologije. Japonski dresnik je tujerodni terorist, je danajsko darilo Azijcev, trojanski konj rumene rase. Izruvajmo ga, preden nas on zaduši, kar je itak njegovo poslanstvo. Bilo bi smešno, če ne bi bilo resno (in resnično).

Še eno izkrivljeno prvino v človekovem odnosu do narave je zaslediti: trmasto uveljavljanje nekakšne pravice staroselcev, ki je povrhu še izmišljena. Ne vem, kako je na podeželju, ampak ljudje, ki živimo v mestih, smo pravzaprav zelo nergavi primerki svoje vrste. Vse nas moti in vse bi uničili, izgnali, iztrebili: ne maramo golobov, ker da škodujejo fasadam, in jim na okenske police nastavljamo bodice; omejili bi sprehajanje psov in jim, sploh pozimi, najraje s plutovinastimi čepi zamašili riti, da ne bi mogli kakati po parkih; izruvali bi drevesa, ker so njihove korenine napoti vodovodni napeljavi; populili bi travo in zelenice zalili z asfaltom, da bi pridobili dodatna parkirna mesta; postrelili bi medvede, ki so jih z neprimernim odlaganjem smeti sami privabili v svoje sosedstvo; zastrupili bi mačke, ker hodijo lulat na naše vrtove; deratizirali bi podgane, ker da grizejo električne napeljave; polovili in odrli bi nutrije, ker nam ni všeč pogled na njihove rumene zobe, med katerimi zmeljejo vse, kar se da; posesali bi orumenelo listje, ki je s svojim počasnim gnitjem svojevrsten memento mori … Najprej in z največjim veseljem pa bi obračunali s sivimi vranami, ker nam parajo živce s krakanjem in – po mojem skromnem mnenju – predvsem s tem, da so mnogo preveč inteligentne, da bi se pustile kar tako odgnati. 

Najbrž je vsakomur jasno, da so mesta zrasla na območjih, ki jih je nekoč obraščal gozd; kjer so se leno vili okljuki rek, v katerih so se srebrile luske rib; koder so gnezdile ptice in kjer so si jazbeci kopali brloge. Če je kdo tisti, ki bi lahko uveljavljal pravico staroselca, so to breze in bori, bukve in hrasti, jeleni z mogočnimi rogovji z brezštevilnimi parobki, urne kune in prepirljive šoje. Obstajajo seveda tudi živali, ki so v mesta prišle v spremstvu ljudi, in rastline, ki jih je zasadila človeška roka, ampak vsi skupaj sodijo pod oznako narave. Taiste narave, ki je de iure naša svetinja in največje bogastvo in dragulj, ki ga je treba varovati in ohranjati za zanamce, de facto pa se drobnjakarsko in pritlehno znašamo nad njo, medtem ko nas vodi pot v najbližji supermarket, kjer bomo na avtomatski blagajni s kartico poravnali račun za cel voziček hrane z biodinamične kmetije. 

Dvoličnost je beseda, ki ima že v osnovi slabšalen prizvok, v okoliščinah, ki jih tu popisujem, pa je izraz prav posebne slaboumnosti in popolne odsotnosti razmisleka. Kakšna bi bila mesta, če bi jih očistili vsega, kar tega ali onega človeka moti? Mesta brez zelenic, brez brenčanja čebel, prhutanja vran, gruljenja golobov in gverilskih kraj drobtin s krožnikov, v katerih so se izmojstrili mestni vrabci? Reka brez kosmatih beštij, ki se jim brčice zamajejo v vetrcu, kadar se skobacajo na breg? Ali si res želimo živeti v sterilnem okolju, v katerem ne bo prav nobene možnosti, da bi se znašli iz oči v oči z bitjem, ki ga ne kazi nobena od človeških hib, in si le po najboljših močeh in v dobri veri, da brez povzročanja škode, prizadeva preživeti?

Odnos do narave je pravzaprav odnos do družbe. Nestrpnost, s katero obravnavamo vse, kar nas naravnega v urbanem okolju moti, je nestrpnost, ki jo občutimo tudi do drugače mislečih pripadnikov človeške vrste. Če bi se – bognedaj – kdaj uklonili volji po velikem čiščenju vseh nezaželenih pojavnih oblik narave v mestih, bi se ljudje, ki bi bili kolovodje tega procesa, najbrž takoj zatem preusmerili na moteče meščane. (Ali na karkoli drugega, s čimer bi lahko zakrili pravi vzrok za svoje nergaštvo: nezadovoljstvo s samim sabo.) Sobivanje in sonaravnost nista (oziroma ne bi smeli biti) besedi iz marketinškega besednjaka, temveč pomenita pripravljenost sprejemati razlike in se prilagajati – bodisi tistemu, kar je bilo tam pred nami, bodisi vsemu, kar prihaja. Če bi v rastlinskem ali živalskem svetu obstajal kakšen osebek, ki bi premogel tako malo prilagodljivosti in bi stisnjenih ust trmaril skozi življenje, kar počno takšni ljudje, bi ga že zdavnaj zagrnila pozaba naravnega izbora in evolucije.

O avtorju. Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

  • Zdravilo zoper zagovednost

    Agata Tomažič

    Občutje popolne svobode. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo.

  • Kažemo jezik

    Jedrt Lapuh Maležič

    Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?