V posttranzicijski družbi ali Kako sem postal osamljen ko peder

Ilija Đurović

Pot od k depresiji nagnjenega emigranta (DNE) do zafrustriranega DNE ni pretirano dolga. Pravzprav jo je moč opraviti z enim skokom. Hodim po ulicah novega mesta, v katerem še vedno uživam, potem pa pridem domov in preidem v fikcijo, berem o počasnih odmiranjih posttranzicijskih družb na področju nekdanje Jugoslavije, se spominjam svojih izkušenj iz ene izmed teh držav, ki v moji glavi že postaja nekakšen dolgočasen triler, in skušam o vsem tem pisati.

Zaradi te posebne vrste izoliranosti, o kakršni se je že veliko pisalo, in v kateri na ulici ni moč slišati jezika, v katerem pišeš, eksistenca pa se ostvarja skozi pisanje in objave, a nima skupnih točk z eksistenco, iz katere se porajajo položnice, zaradi teh razlogov sem svojo intelektualno pozicijo v družbi, v kateri objavljam, sam pri sebi definiral kot pozicijo pedra. Ob tem bi se bilo dobro spomniti na morda že pozabljeno, a pomembno izjavo hrvaškega pisca Mirka Kovača, ki so ga pred njegovim begom iz Beograda ob pričetku vojne v devetdesetih vprašali, kako se v tem mestu počuti. Kovač je rekel, da se počuti kot Albanec. To je ena izmed najpomembnejših in najprecizneje podanih družbenih metafor s konca minulega tisočletja. Kadar se čutite, da vas večina tepta, fizično ali intelektualno, se pravzaprav vedno počutite kot tisti, ki so v tem trenutku v neki družbi najbolj ogroženi. To je dober način, kako prek svoje kože začutiti muke tistih, ki najbolj trpijo v določenem trenutku v določeni skupnosti. Podobno je bilo z mojim pedrskim počutjem. Metafizični ali aseksualni peder pravzaprav čuti samo obupen srh, ki ga  homoseksualec prenaša v homofobični skupnosti, toda v tem primeru ga ne more niti za kratek čas zadušiti z dobrim istospolnim seksom, zaradi česar je celotna stvar še težja. Zato sem za svoj primer osamljenost poimenoval pedrska osamljenost.

Verjamem, da bi se, če bi bil pisec ali avtor kolumn v devetdesetih v Podgorici, po vzoru Kovača počutil kot musliman, ali Hrvat, in bi pisal o njih, ker so jih mnogi iz moje skupnosti v tistem času ogrožali. To so bili takratni pedri. Nedavno mi je prijatelj iz Podgorice v nekem baru 1500 kilometrov stran od Črne gore razlagal o tem, kako je moral v petem razredu osnovne šole (štelo se je leto 1992 in vojna je dobivala zalet) med uro zgodovine vstati, povedati svoje ime in priimek in mesto, iz katerega prihaja njegova družina. Ko se je predstavil in povedal, da je iz Podgorice, mu je profesor, nabrit desničar, rekel: Vi niste iz Podgorice, vi ste iz Azije. Po tem je desetletni deček razmišljal, zakaj je iz Azije, ko pa je vendar iz Podgorice. Kasneje se je moral ta otrok iz Azije v šoli pogosto tepsti s tremi ali štirimi naenkrat, včasih pa so tudi nekateri starši puščali nadenj otroke kot pse. Učitelj zgodovine, ta strokovnjak za podogoriške muslimane, še vedno uči na isti šoli.

Verjamem, da je tista leta vsak, ki je razmišljal in pisal zdravorazumsko, čutil osamljenost dečka iz Azije, četudi nezavedno, in da je pisal o tem, če je bilo le mogoče. Kakih deset let kasneje, ko sem imel toliko let, kot moj prijatelj, ko je izvedel o svojem azijskem poreklu, je bila situacija videti drugačna. Moja generacija ni napadala otrok muslimanov, je pa šla na pohod na pedre. V tem obdobju sem precej časa preživel na ulici, kjer sem v sebi pazljivo gradil občutek distance v odnosu do drugih. Takrat sem bil v eksistencialnem smislu prvič v življenju peder. Povečini sem bil sam in pogosto so me zajebavali zaradi goščave kodrastih las na glavi. Tista leta si je v mojem mestu vsakdo vzel pravico, da neznane ljudi na ulici odprto zajebava. To je, tako verjamem, v meni ustvarilo občutek pedrske osamljenosti, ki se v osnovi ni zelo razlikovala od osamljenosti dečka iz Azije in ki je bila popolna predigra za ustvarjanje k depresiji nagnjenega emigranta.

Če to slučajno bere kdo, ki namerava potovati  v mojo »domovino«, ni slabo vedeti, kako stvari stojijo danes: vsaj na površju smo sprejeli bivanje z Muslimani, Bošnjaki so nam okej, četudi smo nekatere izmed njih nekoč deportirali pod nož vojski Republike srbske, Albanci nam še vedno predstavljajo trn v peti, a se ne razburjamo pretirano, Hrvati so okej in skoraj smo že pozabili na tisto skupino, ki je med vojno dopustovala v taborišču Morinj, do Slovencev pa ne čutimo nikakršnih emocij, razen morda tihega prezira, ki ga čutijo jugonostalgiki, ki vas vedno za vse krivijo. Cigani so od nekdaj getoizirani v kampih, počasi pa se navajamo tudi na občasne črne azilante, ki nikoli ne ostanejo predolgo.

Zaradi tega navideznega miru zadnje mesece občasno pišem o primerih javno izraženega sovraštva do določenih skupin v svoji državi, ker verjamem, da je vsako javno izraženo sovraštvo nevarno znamenje dejstva, da mnogi še vedno čakajo trenutek, ko jim bo ponovno dovoljeno sovražiti vse ostale. Oziroma trenutek, ko se bo pojavil neki novi Slovenec, ki ga bomo znova obtožili za začetek sranja.

Prvo leto v tolernatni skupnosti v meni ni ublažilo obesije z družbami, ki svoje dobre izkušnje hitro in okretno pretvarjajo v slabe, še hitreje pa gre njihov fokus z ene na drugo skupino, ki bi se želela osvoboditi brez pozabe prejšnje skupine. Drugo leto je ključno za odvajanje od starih navad. Morda to velja tudi zame. Dokler se to ne zgodi, bom še naprej verjel, da je pomembno pisati o stopnji srhljivosti družbe, ki je po večini sestavljena iz izgubljenih posameznikov, ki so se primorani boriti proti skupinam, združenih ob nacionalističnih, finančnih, fašističnih in drugih sranjih. Za nekoga s takšno obsesijo so posttranzicijske družbe popoln material ali pa je ta nekdo popoln proizvod posttranzicijske družbe. S tem vprašanjem se mučim, ko mi na novi ulici postane preveč dobro.

O avtorju. O avtorju: Ilija Đurović, rojen leta 1990 v Podgorici (Črna gora). Letos je pri neodvisni založbi Žuta kornjača objavil kratkoprozni prvenec Oni to tako divno rade u velikim ljubavnim romanima. Od decembra 2013 živi v Berlinu kot svobodni umetnik.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Društvo prepozno rojenih

    Agata Tomažič

    Rojeni konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih smo bili res prikrajšani za marsikaj. Tega se ob rojstvu seveda nismo zavedali (sicer bi bržčas pohiteli), saj so nas opeharili zvečine za tisto, kar je šele prihajalo.