V čast nujnosti zgodovinskega mišljenja na govorniških odrih

Stefan Schmitzer

Prosili so me, da bi tukaj pisal o literarnih nagradah v Avstriji. A žal je pač tako, da nimam ponuditi nikakršnih zanimivih opažanj o stanju literarne estetike, o mainstreamu in njegovih alternativah, o centrih moči in protimoči, o uradnih utemeljitvah žirij in njihovih neuradno ideoloških podtonih.

Seveda vse to obstaja; literatura zastopanja [vladajočih elit, op. prev.], »epska širina«, »umetelna pripoved«, eksperiment, angažma itd., ki soobstajajo in si vzajemno nasprotujejo, so površinske estetsko-diskurzivne pojavnosti ravsanja za svoj kos pogače med različnimi uredništvi, založbami, upravami in drugimi mrežami, ki jih lahko po svoje spet beremo kot stransko prizorišče povsem običajnega, vsakdanjega političnega mencanja semintja med ločinami »gospodarstva«, političnih strank, svetovnonazorskih združenj, »playerjev« civilne družbe (… a Klassenkampf by any other name …). Seveda obstajajo tudi pozornost zbujajoče anekdote, ki kar kličejo po analizi: ko je denimo leta 2014 šla nagrada Ingeborg Bachmann – pri kateri praviloma ne gre toliko za nominirane avtorje, temveč mnogo bolj za nominirajoče žirante in njihovo medsebojno javno razpravo – ravno v roke simpatičnemu dunajskemu striparju Texu Rubinowitzu namesto Švicarju Michaelu Fehrju, je bilo to odločitev žirantov – vendarle samih kulturnih in knjižnih urednikov – razumeti kot presenetljivo zavrnitev principa tradicionalnih literarnoumetniških estetik (nakar se je izkazalo, da je bila tudi ta razlaga dvorezen meč, a to je že druga zgodba), pri čemer so se v tem konkretnem primeru odločili celo za povsem spodobno utemeljevanje.

O tem, kako se vzpostavljajo literarna občinstva, so dovolj pisali že pametnejši od mene. Kolikor mi je znano, je različica teh procesov, značilna za Avstrijo, bolj neposredno kot v sosednjih državah vezana na različne postopke uradov, ministrstev in uprav. Denimo skozi leta vedno znova in od mnogih izražene želje po tem, da bi tudi avstrijska literarna dejavnost dobila lastni pendant nemški književni nagradi (Deutscher Buchpreis, ki jo podeljuje Združenje nemških založnikov in knjigotržcev, torej več kot očitno ustanova zasebnega gospodarstva), ni izpolnila kakšna krovna organizacija ali interesna skupnost ipd., temveč jo je šele leta 2016 povsem neposredno izpolnilo kar pristojno ministrstvo sámo – odtlej tako poleg nemške obstaja tudi avstrijska književna nagrada (Österreichischer Buchpreis).

Kot rečeno: ponuditi ne morem nobenih specifičnih opažanj o krajini avstrijskih literarnih nagrad, ki jih ne bi bilo mogoče prebrati tudi drugje, in to podrobneje; nemara pa lahko dodam nekaj tolažbe zgolj z domnevo, da posamezni nagrajeni in odlikovani teksti sami tako rekoč ne kažejo sledov vse te literarne politike, temveč, nasprotno, da se edini vidni trend očitno nagiba proti – prijazno rečeno – »raznolikosti« ali – manj prijazno – »poljubnosti«. (Pri čemer pa ta trend po mojem sploh nima zveze z nagradami, ampak s splošno odcepljenostjo družbenih vlog »tvorcev lepe besede« in »javnih intelektualcev« starega kova …) 

Mojo pozornost pa po drugi strani zbujajo zastrašujoči znaki, ki pretijo iz Nemčije in Švice, uperjeni prav zoper to avstrijsko samoumevnost (smešno skromnega) vlaganja pretežno davkoplačevalskega denarja v vzdrževanje kulturnega polja, ki samo po sebi pač ni dobičkonosno: da namreč gmotno podporo literarnih prireditev in štipendij v veliki meri prevzemajo združbe zasebnih pokroviteljev, človekoljubni skladi ipd. Tega sem se dejansko zavedel šele, ko sem tudi sam pridobil gmotne ugodnosti takšnega sklada, in sicer rezidenčno štipendijo za bivanje v Hausachu, ki ga smem nastopiti februarja 2018 in ki je, kolikor razumem, v celoti financirano iz članarin tamkajšnjega združenja za podporo literature; podobno velja za nekatere prireditvene programe v Nemčiji in Švici, za katere je tako naneslo, da sem se jih v preteklih dvanajstih mesecih mogel udeležiti.

Razlika med literarnimi nagradami, ki jih na eni strani napajajo javna sredstva in na drugi zasebni prispevki neke skupnosti, na prvi pogled nemara ni takoj očitna: tako ali drugače stoji nekdo na govorniškem odru, pozdravlja prisotne dostojanstvenike, občinstvo in nagrajence; tako ali drugače je bil v neki skupni pisker vplačan denar, nakar je bil na podlagi katerih že koli meril spet razdan, da bi neki izkrivljeni osebi za nekaj časa omogočil njeno izkrivljeno snovanje; tako ali drugače sledi na koncu narezek. A kljub vsemu obstaja razlika: razlika med lastno zabavo (lastno zabavo karseda velikega števila ljudi, kar je s stališča avtorja, ki ima zasebno podporo in po možnosti tudi bralce, vsekakor dobrodošlo) in sestavnim delom javne infrastrukture. Slednje je podvrženo, pa naj bo še tako posredno, demokratičnemu nadzoru in je izraz politične volje do vzdrževanja javnih jezikovnih prostorov, medtem ko prvo … em … niti ne.

»Zastrašujoči« pri tem seveda niso posamezni zasebni darovalci tega ali onega sklada; ti so v neki obliki zmeraj obstajali in izpolnjujejo neki nujen namen. Zastrašujoče je, da se posamezni deli zgoraj omenjenega procesa, ki vzpostavlja javnosti (in preko njih: načine govora, načine mišljenja, spodbude za izražanje …), sami ne odvijajo več nujno znotraj javnosti – in sicer ne da bi se udeleženci tega prehoda vsakič tudi res zavedali. Zaštrašujoča ni sama nagrada občinstva, ki spremlja nagrado Ingeborg Bachmann in ki jo gmotno podpira neka banka – ta je ravno tako razveseljiva kot vsak drug kupček denarja, namenjen literaturi –; bolj zastrašujoče je, da utegne njen obstoj (poleg nagrade Kelaga [ki je, potem ko so ji bila sredstva iz političnih razlogov odvzeta, nadomestila deželno koroško nagrado in jo financira energetsko podjetje, op. prev.]) odgovorne politike in uradnike napeljati k približno tejle misli: »Če bodo avtorji in javnost dobro sprejeli zasebno sponzorirani halo okoli nagrad, lahko mi ›svoj‹ vložek tudi povsem umaknemo. To bo ugodno vplivalo na predvolilni boj in prizaneslo proračunu.« In kaj bi imeli, če bi se ta misel nekoč razpasla? – Ostali bi brez javne sfere, v kateri delujejo in jo nagovarjajo intelektualci. Namesto tega bi imeli opazno konkurenco kapitalističnih knežjih dvorov, od katerih bi imel vsak svoja lastna pravila primernega vedenja za bodoče dvorne lizune. Ko namreč pri podpiranju kulture in podeljevanju nagrad med vrsticami ne bo šlo več za kulturni kapital same države in njenih inštitucij (ki se mora z družbo tako pomotoma kot tudi neizogibno istovetiti), temveč zgolj še za kulturni kapital tistih, ki z večjim ali manjšim kapitalom že razpolagajo (za katere to poistovetenje ni nujno), potem bo vsakršno vztrajanje pri nujnosti zahteve, da bi v utemeljitvi žirije in v estetskem argumentiranju na okrogli mizi zbujali vsaj vtis zgodovinskega mišljenja, zaman.

Kompleksnejše pisanje in trdoživ manjšinski program bosta, tako kot v ZDA, polagoma, počasi počasi, izrinjena v univerzitetne mehurčke in zasebne slonokoščene stolpe poljubnih skladov, kjer bosta, končno povsem izključena iz javnosti, smela podaljševati svoj obstoj … onkraj nekaj redkih srečnih zadetkov seveda le še kot igra tistih, ki si jo bodo sploh še lahko privoščili.

 

Prevedel Andrej Hočevar

O avtorju. Stefan Schmitzer je rojen leta 1979 v Gradcu. V Gradcu in na Dunaju je študiral germanistiko. Svoje literarne in kritiške prispevke objavlja v nemških in tujih revijah in časopisih. Izdal je več proznih in pesniških del, najnovejša pesniška zbirka Denunziationen (Denunciacije) je izšla leta 2015 pri založbi »hochroth«. Sodeluje tudi pri številnih literarnih, gledaliških in kritiških projektih. Med drugim je v preteklosti […]

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Neznane metodologije, neznani kriteriji

    Anja Radaljac

    Nujno je pripoznati, da bi bilo nagrade, ki bi imele jasno izdelane metodološke aparate, mnogo laže objektivno presojati, saj bi vsaj vedeli, v okviru česa se pogovarjamo in na kaj naj polagamo svoj fokus.

  • Veliko vsebine, malo poezije

    Klemen Kordež

    V letošnjem izboru za Veronikino nagrado prav nobena zbirka ne dosega najvišjih zahtev, nobene ne moremo označiti za presežek v slovenski poeziji, posebej pa nobena bralcu ne ponuja zgoščene in resnično izpiljene pesniške besede.

  • Nepredstavljivi luksuz jezika

    Primož Sturman

    Slofest pod geslom Roj dogodkov v srcu mesta je prefinjena marketinška, pa tudi neke vrste politična poteza slovenskih organizacij – Slovenci so namreč med tržaškimi narodnimi skupnostmi edini, ki si lahko privoščijo tak luksuz: tri dneve kulturnega dogajanja v maternem jeziku.