Zarotitve

Jasmin B. Frelih

ni bil klic krik je bil
od znotraj ven pod nebo

 

od znotraj zavpit v sanje vržen
v pokrajino mnogih ust
vpijejo in ne zavpijejo z zvokom
samo zijajo samo raztegnejo se
v belo režo iz sebe reži

 

ven poslan iz obroča tesnobe
ki preša srce
z zdajsmotu močmi
spoznale so te zasačile te
spečega z odloženo kožo

 

kriknil je tisti na drugi strani
v drugi deželi proč od tebe
v sanjah si se mu prikazal
z odrto glavo s praznim prsnim košem
ker je mislil da je ti je kriknil

 

v razklanih ogledalih si se slišal
izskočil si iz spanja
poslušaš valovanje krika gor
gor pod nebo brez zvoka
v votlih krogih še valovi se strese

 

(Dane Zajc, »Ni bil klic«, v: Zarotitve, Mladinska knjiga, 1985)

Vedno ko se učim za izpit iz zgodovine, postanem najslabša možna različica samega sebe. Obenem radikalno asocialen in radikalno političen. Kar je nevzdržno, nesmiselno in nemogoče.

Političen zaradi tega, ker me naracija zgodovine vedno zapelje v dojemanje sveta, kjer ima najmanjši vzrok posledice, ki jih lahko spremljam od blizu na njihovi poti skozi desetletja in tako opazujem, kako se mala dejanja, male misli, mali nameni in mali ljudje razrastejo v epohalne in monumentalne stvaritve civilizacije, ki svet, v katerem živimo, določajo na tako temeljne načine, da se jih večina niti ne zaveda. In me seveda prime, da bi tudi sam, kot mali človek z malimi mislimi in malimi nameni, počel mala dejanja, ki bi nato rasla v prihodnost. 

Toda ta mala dejanja – če človek zares hoče, da bi reč rasla – potrebujejo doprinos drugih ljudi. Drugi ljudje pa danes ne berejo zgodovine. Drugi ljudje danes gledajo serije, kupujejo stvari, pogovarjajo se predvsem o drugih ljudeh, berejo pa mnenja. S takimi ljudmi zgodovina ni mogoča. Zanje je zgodovina končana, končuje se vsak dan znova. In jaz naj, s celim stoletjem v glavi, z znojem, solzami in krvjo tisočev v srcu, z nepredstavljivo kompleksnostjo človeške dejavnosti in njenih posledic na umu, sedim ob pivu in se navdušujem nad domislicami nekih ameriških scenaristov, nad najnovejšim kupom čipov in vezij iz neke kitajske tovarne ali nad tem, kaj si o trenutnih razmerah na svetu misli neki štiridesetletni filmski igralec? Naj se zgražam nad življenjskimi odločitvami nekega prijatelja, obupujem nad tragedijo nekega znanca, privoščljivo raznašam naokrog življenjsko komedijo bivše punce? 

Vse te stvari nič ne pomenijo!

Treba je pisati politične programe, graditi civilizacijo, tehtati usodo posameznika in potrebe naroda, treba je povečati proizvodnjo in dvigati standard in širiti vpliv, ne pa cele dneve flancat o enih traparijah!

V zadnjih stadijih te vročice izpit odpišem, nato pa mrko odvihram skozi mesto – med vsemi temi bednimi mainstreamovskimi kloni javnega mnenja, ki svojo moč tratijo v celodnevnih pogajanjih z všečnostjo in namesto prepričanjem sledijo modi – naravnost do knjižnice, kjer svojo zbolelo osebnost cepim s poezijo.

Olajšanje je hipno. O sladostrastni jezik zrahljanega pomena. O ambivalenca podobe, misel, uperjena v toplo praznino, o čutnost, čutnost! Pa saj ničesar zares ne razumem, saj sem samo zvita presta senzorjev in čustev, saj je zgodovina samo nečimrnost perspektive, saj časa ni, saj je vse samo trenutek in v trenutku večnost … In ko pogledam ven na trg, ne vidim več zoprnih, grabežljivih opic, ki bi za ducat upognjenih kolen požrle svet, temveč vidim kotaljenje samozadostnih vesolj, dobeseden čudež enega samega friza svetlobe, in tega je toliko, toliko …

Sposodim si še par Stendhalovih romanov, da bom svojim strastem znal dati obliko, in nekaj ameriških realistov, da bom znal začrtati meje svoje osebnosti, in odjadram v luč sveta spet kot polnomočen človek. 

Ko ljudje pričnejo govoriti o družbeno angažirani umetnosti, mi gre vedno malo na smeh. Umetnost je namreč družbeno angažirana že sama po sebi. Ko ustvarjaš, nagovarjaš vsakogar, ki bo z ustvarjenim prišel v stik. Družbo, ki je že tu, in tisto, ki še pride. In ko se soočaš z ustvarjenim, si vedno nagovorjen in nikoli ni čisto jasno, kako bo nagovor nate učinkoval. 

Ampak to se menda razume samo po sebi. Ko ljudje rečejo družbena angažirana umetnost, je zato najbrž mogoče domnevati, da mislijo pravzaprav na družbeno angažirano družbeno angažirano umetnost. 

In kaj bi lahko bilo to?

  • DADA umetnost je, po mojem trenutnem mnenju, umetnost, ki za snov svojega ustvarjanja vzame neko trenutno družbeno relevantno mnenje in ga pretvori v umetnost. 
  • DADA umetnost je, po mojem trenutnem mnenju, umetnost, ki ne dosega najvišjih idealov umetnosti, saj je njena snov – trenutno družbeno relevantno mnenje – ena najslabših možnih snovi od vseh, ki so na izbiro (eksistenca, ideja, misel, čutnost, čustva …).
  • DADA umetnost je, po mojem trenutnem mnenju, potrebna v tistih časih in tistih družbah, v katerih trenutno družbeno relevantna mnenja, izražena na neumetniški način, pridobijo moč, ki je povsem nesorazmerna z njihovo vrednostjo in koristnostjo njihovega učinka.

Trenutno družbeno relevantno mnenje je samo po sebi škodljiva reč. Zamrzne trenutek, iz njega izbriše večnost, razblini njegov možni potencial, začrta ozke meje umevanja in za retorični učinek povrh vsega še zlorabi kakšno čustvo. Njegova edina imanentna kakovost je, da v najkrajšem možnem času in na najlažji možen način nagovori največje število ljudi. To je, gledano s stališča umetnosti (in znanosti in vednosti, če smo že pri tem), tudi njegova največja grožnja, saj z bliskovito naglico in strašljivo lahkoto opustoši družbo in iz vrelca možnosti in dovzetnosti obče inteligence napravi rigiden sistem, ki se kot uniformno polje pšenice v točno določenem vetru nagiba približno petdeset odstotkov za in petdeset odstotkov proti, za druge ideje in uvide pa nima ne prostora in ne časa. 

To sicer lahko koristi marsikomu – prodajalcu mnenj, statusu quo, in da, morda tudi, v določenih časih in za določene družbe, v okvirih resnice najnižjega skupnega imenovalca, družbi sami – ampak nikakor pa ne koristi umetnosti in nikakor ne koristi umetniku. 

Trenutno družbeno relevantno mnenje krade umetnosti prostor, čas in vpliv, in umetniki, če so res umetniki, bi se morali proti trenutno družbeno relevantnim mnenjem boriti – ne s priznanjem poraza in združitvijo moči, temveč z umetnostjo.

N’Toko piše kolumne za Mladino. Katja Perat piše kolumne za Delo. Arjan Pregl piše kolumne za Dnevnik. To so sami super umetniki in njihove retorične spretnosti so zaradi intelektualne širine, uvida v naravo občinstva, čutne, čustvene in nravstvene občutljivosti (kar je vse brez najmanjšega dvoma posledica dolgotrajnega ukvarjanja z umetnostjo) na zavidljivo visoki ravni. Vsako trenutno družbeno relevantno mnenje bo zagotovo najbolje izrazil umetnik. 

In mediji umetnike za svoje namene povsem rade volje izkoriščajo. Toda da bi bil v Mladini ob vseh teh mnenjih vsak teden tudi prostor za eno kratko zgodbo? Da bi se na Delovih gromozanskih plahtah našel vsak dan prostor tudi za eno drobno pesem? Da bi me Dnevnik vsake toliko presenetil z dvostransko reprodukcijo likovnega dela? Ne zgolj z mnenji umetnikov in vedno manjšim prostorom za mnenja o umetnosti, temveč z umetnostjo samo?

Zakaj ne?

Ker nobeno mnenje nima take komunikacijske moči kot umetnost. Ker je medij, kot je zasnovan danes – kup reklam, obkrožen s pastmi za vse hibe človekove pozornosti – naravni sovražnik umetnosti. Ker bi ob boku zares kvalitetnega umetniškega dela tri četrt običajne medijske produkcije izpadlo tako bedno, da bi se vsak normalen človek vprašal, zakaj za vraga plačuje denar, da mu lahko tako povprečno solijo pamet. Ker si noben dostojen urednik ne bi upal ob bok zares kvalitetnega umetniškega dela postaviti ničesar drugega kot zares kvalitetno znanstveno delo ali delo, podprto z zares široko vednostjo – strokovno ali raziskovalno. Histeriki, mešalci megle, prepisovalci bedarij z interneta, koruptivni obrekljivci – vsi takoj odpadejo. Ker mediji s strateško postavljenimi ventilčki za sproščanje pritiska umetnikom kradejo vitalnost, ki bi, če ne bi po kapljah izginila v kopici kolumn, lahko nakopičena vzbrstela v res veličastnih umetninah, zaradi katerih se javnost preprosto ne bi imela več časa cele dneve ugonabljati v paroksizmih strasti nad najnovejšo apokalipso (begunci, Grki, geji, Izrael, Rusi, Janša, Maji, teroristi, milenijski hrošč, in tako naprej v neskončno zgodovino tratenja življenjske izkušnje ljudi z inscenirano javno paranojo, ki še edina prodaja časopise).   

Preveč zarotniško? Sem pregrob? Pa saj to je samo moje trenutno mnenje. Ne zavezuje me, kadarkoli si lahko premislim, v resnici ga sploh ne jemljem kot del svoje osebnosti. In če se ne strinjate z njim, upam, da ste zelo razburjeni in boste šli naokrog razlagat, kakšen tepec sem, ker se mi v življenju splača, da me čim več ljudi pozna, pa četudi kot tepca. Če pa se z njim strinjate, naj povem, da slovenske medije spremljam vedno bolj poredko, da niti nisem povsem prepričan, ali objavljajo kdaj umetnost ali ne, in da sem vse skupaj napletel predvsem zato, da bi z retoriko vršil pritisk na njihove urednike, naj odprejo čim več prostora za umetnost, da bomo umetniki laže »preživeli na trgu«. Sem zdaj iskren? Morda? Morda pa ne. To so ta mnenja. 

Toda! Če bi to svoje mnenje spravil v umetnost, ga odprl dvoumnosti, protislovju, zabelil z lučjo idej in prepredel s čutnimi zaznavami, bi ustvaril kos neke izkušnje, ki se lahko svobodno prenaša naprej in traja, neodvisno od trenutnosti okoliščin, vse dokler bodo ljudje potrebovali zavetišče pred pritiski svoje dobe. Moje osebno, trenutno mnenje bi v umetnini zbledelo in nastal bi prostor za njihove misli, njihova čustva, za oblikovanje njihovega, lastnega odnosa do sveta.

Kaj je bolj družbeno angažiranega od tega?

In nato bi me človek, vajen plačevanja denarja za mnenja drugih, soočen z umetnino vprašal – kaj pa to pomeni?

Ko greš v snežnem metežu v trgovino in ti skoraj zmrznejo prsti na nogah in prideš domov in greš pod vroč tuš in ti je tako dobro, da bi se najraje zjokal – kaj pa to pomeni?

Ko si že pet let zaljubljen v eno punco, pa si ji tega ne upaš priznat, in nekega večera zunaj v nekem klubu priteče do tebe, ti da lupčka na lice in steče stran – kaj pa to pomeni?

Ko greš na počitnice in v nekem pozabljenem mestu na drugi strani planeta po naključju srečaš človeka, ki ga nisi videl že deset let, in gresta na pivo in se režita drug drugemu v obraz – kaj pa to pomeni?

Ko si že na tretjem prekletem pogrebu v enem letu – kaj pa to pomeni?

Kaj pomeni izkušnja? 

Kdo si upa trditi, da je mnenje o pomenu izkušnje močnejše od izkušnje same?

Umetniki delamo izkušnje. Ostali napeljujejo štrom.

Zato umetnost ni poklic.

Je pokrik.

O avtorju. Jasmin B. Frelih, pisatelj, absolvent primerjalne književnosti, literarne teorije in zgodovine, se je rodil leta 1986. v Kranju. Pri Cankarjevi založbi je izšel njegov roman Na/pol, nagrajen kot najboljši prvenec leta 2013. Kratke zgodbe, eseje, prevode in teoretske tekste ima objavljene v revijah Literatura, Sodobnost, Dialogi, Pogledi in v reviji … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika po meri

    Andrej Hočevar

    Konec na začetku Razmišljanja in razglabljanja o kritiki – njenem obveznem »koncu« – me v zadnjem času še najbolj spominjajo na razmišljanja in razglabljanja v zvezi s knjigo, natančneje njenim zatonom. O njenem koncu namreč … →

  • Škorci in Excelova gostovanja ali nujen odmik od lastnega

    Pavel Ocepek

    V času, ko so se tudi na tujem škorci že dodobra najedli češenj in se je akademsko leto prevesilo v iskanje ter dokazovanje znanja, v ponosno preštevanje najrazličnejših kulturnopromocijskih projektov, … →

  • Račišće

    Primož Čučnik

    But it is a characteristic of wisdom not to do desperate things. H. D. Thoreau, Walden Te stavke pišem na severnem delu otoka, v drugi državi, dobrih … →