V votlini: Ideologije pandemije

Ob branju knjige Tomaža Grušovnika "Karantenozofija: Razmišljanja o pandemiji"

Monika Vrečar

Jonah je zbolel za groznim virusom. Ponoči je najhuje. Okoli torza se mu ovija živa rana. Nanjo mu polagam obkladke iz jedilne sode. Z njim bedim tri noči, medtem ko se zvija od bolečin. Občutim nekaj novega: tokrat mu ne zamerim, nisem nepotrpežljiva, ker me potrebuje, ker nagonsko z mano deli svoje trpljenje. Lahko ga prenesem, ni me ga strah. Trpljenje je (vz)trajanje. Jonah nedoločljivo moleduje, naj bolečina mine, mrmra o tabletah proti bolečini, ki jih nimava in jih niti ne nameravava kupiti. Jaz ga držim, bedim, čakam, vztrajam, potrpim. Proti jutru kontradiktorno znosna neznosnost poneha. Nekaj ur dremeža. Mrzel tuš, za zajtrk mu kuham juho, ker ga boli želodec. Potem hoče piti kavo, hoče, da mu dam dovoljenje. Jaz mu pustim, da si ga da sam. Nestrpen je. Hoče gotovost, da se mu stanje izboljšuje. Gotovost, ki je neobstoječa in ki sem mu jo kljub temu dolžna zagotoviti. S tem jo uresničim. Hranim njegovo potrpežljivost. Leta in leta. Smrt vse pozdravi.

 

***

 

Zbudim se srečna. Vzhod je gladek kot vedno, ne glede name. Vedeti, kaj potrebuješ. Vedeti, kaj te potrebuje. Odkrivati, kar že imaš. Prvič po dolgem času sem zelo lačna. V usta si nosim ocvrta jajca, ki jih poplakujem s kavo. Jonah, ki je že pojedel, sedi na kavču in bere Camusovo Kugo. Premirje. Odprem novo zbirko esejev Tomaža Grušovnika z naslovom Karantenozofija. Kako vzpostaviti razdaljo do situacije, v kateri trenutno smo? Da vidimo … Prvo poglavje: »Kot v slabem filmu, samo da ni film …« Situacija, v kateri smo, ni film, vendar imam občutek, da jo poskušamo napraviti v film tako, da jo simbolno pozunanjamo. Npr. z nošenjem mask. V nasprotju s srednjeveško kugo, ki se je izražala z gnojnimi ranami, je covid-19 veliko bolj subtilen, praktično nezaznaven, saj so simptomi okuženih največkrat nedoločljivi, tj. preveč podobni simptomom gripe, prehlada, drugih pljučnih obolenj. Zato se zatekamo k testom, k statistikam in številkam. Poglabljamo vero vanje. Oklepamo se vere vanje. Vizualiziranje neopredeljivega pomeni obvladanje neobvladljivega. Grušovnik opisuje stanje ob začetku krize: navadno popularna turistična postajališča so opuščena, saj se je populacija bolj ali manj prostovoljno zajezila v svoje države, svoje občine, svoje stavbe. Gospa v trgovini se nasmehne pod masko (oziroma z Grušovnikovimi besedami: »skozi masko«). Ona preprosto opravlja svoje delo, tako kot ponavadi. Nas intelektualce preganja vznemirljiv občutek prelomnih časov.

Kasneje Grušovnik s spremstvom v Triglavskem narodnem parku hodi za gospo in gospodom, ki se pogovarjata o vzroku razmer. Gospod agresivno posiljuje s teorijo zarote, ki implicira Kitajsko kot vojnega sovražnika, in razume virus kot biološko orožje, pri čemer se pritožuje, da »mi« (naša vlada? zahodni svet?) nič ne ukrenemo. Medtem ko gospa ob gospodu zgolj vljudno mitigira, Grušovnik kot zunanji opazovalec načelno komentira situacijo: »To sicer ni bila prva teorija zarote, ki sem jo slišal v povezavi z epidemijo, žal pa tudi ne zadnja. […] Moja teza namreč je, da je teorija zarote tolažba ob soočenju s kontingenco oz. naključnostjo človekovega bivanja, obliž na rano zavedanja, da nas lahko nepredvidljivi dogodki, ki jih nimamo v oblasti, odpihnejo s sveta. […] Problem torej ni v tem, da ›mi nič ne ukrenemo‹, kot je to trdil tisti gospod, temveč v tem, da ›ne moremo ničesar ukreniti‹.«[1] Grušovnikovo opažanje se vklaplja v njegovo širšo tezo »hotene nevednosti«, ki jo definira kot splošni strah ljudi pred vsako tako resnico, ki bi lahko zrušila našo ustaljeno podobo sveta. »Pred resnico bežimo, če je boleča,«[2] zatrdi avtor, kar pa, kot kaže, še zdaleč ni nov fenomen, saj ga obravnava že slavna Platonova prispodoba o votlini, v kateri se osvobojeni ujetnik po soočenju z zunanjim svetom vrne v votlino, polno ujetnikov, ki realnost zaznavajo zgolj kot sence na kamniti steni, da bi jim razkril resnico o svetu tam zunaj. Ujetniki se razjezijo in bi sla celo ubili, če ne bi bili priklenjeni, saj menda resnice ne prenesejo: »Strah pred nesluteno bolečino spoznanja je za jetnike tako močan, da se na vsak način želijo ogniti spoznanju in raje ne želijo vedeti za resnico, saj bi to pomenilo, da bi se njihova družba, utemeljena na iluzornih hierarhijah, podrla,«[3] razloži Grušovnik.

Vendar je možna tudi drugačna, fenomenološka interpretacija jeze ujetnikov. Vklenjenci verjamejo v svojo izkušnjo realnosti (edino, ki jim je na voljo), medtem ko jim nekdo z drugačno izkušnjo kar naenkrat govori, naj v svoje dobro opustijo vero v svojo izkušnjo in investirajo vero v njegovo, »pravilnejšo« izkušnjo realnosti (konkretno: takšna ideološka postavka je imela v preteklosti funkcijo upravičevanja inkvizicije, kolonizacije, danes pa tudi sodobne korporativne kolonizacije). S takšnega stališča se vklenjenci v votlini morda ne izkažejo nujno za sovražnike resnice, temveč za sovražnike samooklicane avtoritete, ki jim vzvišeno zatrjuje, da je izkušnja realnosti ujetnikov lažna, kot taka pa ničvredna. Pokroviteljski ton, ki ga Grušovnik ubere proti gospodu Teoretiku zarote, namiguje na to, da je omenjeni gospod, ki najbrž črpa informacije s spornih internetnih portalov, priklenjen v votlini senc, ki zvajajo odgovornost za nastalo situacijo na vojno taktiko konkretnega sovražnika, Grušovnik, ki ima uvid v resnico izven votline senc, pa na drugi strani pravilno pripisuje krizo naključnosti obstoja, torej tistemu neopredeljivemu sovražniku, ki uhaja človeški odgovornosti in nadzoru. Medtem ko interpretacijo realnosti gospoda Teoretika zarote dovolj očividno spoznamo za fiktivno, ker je produkt zastarele ideologije hladne vojne (tak mitološki odmik je namreč za teorije zarote značilen), pa je precej teže sprevideti, da pravzaprav tudi Grušovnik sam oblikuje realnost po principih trenutno dominantne ideologije, ki pa jo, zanimivo – kot riba, ki ne vidi vode, v kateri plava –, smatra za nepristranski, logični vpogled v razmere.

Da bi laže razumeli, da so morda tudi Grušovnik in njegovi somišljeniki zataknjeni v votlini, katere zakonitosti so se le malo preuredile, poglejmo, kdo ima danes vlogo sla, ki nam vklenjencem pridiga o »resničnem«, nespornem modelu sveta »tam zunaj«. V tehnokapitalizmu in informacijski dobi je dominantni model sveta neobvladljiv kaos informacij, s katerim je mogoče upravljati zgolj z mogočnimi (nadčloveškimi) procesorji. To je model realnosti, ki ne daje nobenega pomena stališčem oziroma izkušnjam vozlišč v informacijski mreži, saj v takšnem univerzumu imeti stališče pomeni pristati na nevarno slepoto. Povprečni posamezniki moramo torej sprejeti popolno premoč nepojmljivega mnoštva dejavnikov (informacij), ki se vrtinčijo okoli nas kot snežni vihar, v katerem smo se, kot kaže, znašli povsem po naključju. Vera v višje sile je izpraznjena, saj univerzum nima namena in kreativne sile. Nasprotno: vsaka materializacija je zgolj brezinteresno naključje, ki se ob svojem udejanjenju sprevrže v nujnost. In prav takšen model realnosti dopušča in opomenja absolutno desakralizacijo naravnih procesov in neskončno umetno manipuliranje procesov materializacije. Ker digitalno tehnokratstvo in v statistiko ujeta znanost v tehnokapitalizmu naravne dogodke obravnavata kot problem neobvladljivosti brezinteresne narave, jih izpraznita pomena in pripravita za manipulacijo, ki naj tem procesom šele vnesejo smisel. Pomen torej lahko črpamo zgolj v boju proti kaotični naključnosti narave in tako je prav biopolitični nadzor tisti, ki nam daje smisel, saj deluje kot protiutež nesmiselnosti naravnega ustroja. Dominantna ideološka postavka je torej ta, da se lahko problemi, ki sta jih očitno povzročila tehnično-znanstveni napredek in njemu pripadajoča ideologija neomejenega napredka – kot je opustošenje zemlje zaradi industrijskega kmetijstva, globalno segrevanje, ekonomska neenakost –, rešujejo samo s še bolj naprednima znanostjo in tehnologijo, se pravi s še večjo predanostjo ideologiji napredka. Agrikultura mora biti »izboljšana« z novimi tehnologijami in sintetičnimi gnojili in pesticidi, narava mora biti »izboljšana« z genskim inženiringom, človek mora biti »izboljšan« s kibernetičnimi podaljški in biotehničnim manipuliranjem ter celo negiranjem bioloških in energetskih funkcij.

Pogled na svet kot splet naključij brez pomena se tako ne izraža v sproščeni vdanosti v usodo, temveč v vse bolj frenetičnem investiranju v tehnologije nadzora, ki »brezinteresno« in z nadčloveško hitrostjo kalkulirajo kaos dejavnikov ter tako v kaosu zaznavajo vzorce tveganja, ki ostajajo človeku nezaznavni. Posledično je model realnosti, ki jo proizvajajo dani mehanizmi, daleč onkraj vsake človeške izkušnje. Drugače rečeno: ker naša neposredna izkušnja ne šteje (oziroma šteje šele, ko se pretvori v abstraktne podatke, ki hranijo algoritme), smo zaradi domnevno izredno omejene možnosti procesiranja informacij in izračunavanja tveganja vsi prisiljeni doživljati svet zgolj skozi sence, ki jih digitalni algoritmi mečejo na stene naše globalizirane votline. Vpogled v »resnično realnost« kaotične naključnosti, v kakršno na primer verjame Grušovnik, imajo tako seveda samo tisti, ki posedujejo tehnologijo, ki ustvarja in meče sence. In v tem smislu je perpetuiranje modela brezinteresnega univerzuma, ki nas žene v poostrovanje nadzora, vse prej kot brezinteresno, vse prej kot »voz, ki hiti v prepad brez voznika«, in podobne metafore, s katerimi Grušovnik razrešuje odgovornosti tiste, ki so na položajih moči in ne le strogo regulirajo, temveč tudi proizvajajo realnost, v katero smo vklenjeni. (Tudi v pandemiji covida-19, ki naj bi bila posledica naravnega naključnega dogodka, na dan prihajajo vse bolj prepričljivi dokazi, da je bil virus najverjetneje produkt genskega inženiringa Virološkega laboratorija v Wuhanu in je iz laboratorija ušel po nesreči. Če teorija (ki so jo večje medijske korporacije – med njimi YouTube in Twitter – sprva vztrajno zanikovale in cenzurirale) drži, virus sicer ni bil namenjen za biološko orožje, kot trdijo nekatere teorije zarote, temveč je bil produkt laboratorijskih poskusov (v tem primeru delno financiranih s strani ZDA), s katerimi manipulirajo z organizmi, da ti pridobijo nove funkcije, npr. dodajo gensko zaporedje, ki naredi virus bolj prenosljiv med vrstami. S tem naj bi raziskovalci (domnevno) iskali rešitve za preprečitev scenarijev, v katerem smo se sedaj ironično znašli.)[4]

 

***

 

V odličnem predzadnjem poglavju »Leviathan na steroidih« Grušovnik dejansko prepozna nevarnost priložnosti, ki jih prinaša kriza. Bodo politične, znanstvene in tehnološke elite izkoristile krizo za poostritev biopolitičnega in digitalnega nadzora in vpliva na naša življenja, naše vedenje in potrošnjo? Kakor se dogodki odvijajo od izdaje Karantenozofije naprej, vsekakor kaže tako. Vendar pa rešitev dane krize po mojem mnenju še zdaleč ne bo prišla zgolj s pripoznanjem nevarnosti poostrenega digitalnega in biopolitičnega nadzora, čeprav je tudi to seveda nujno. Sama menim, da ključna sprememba lahko sledi šele po zavestni zavrnitvi modela realnosti kot brezinteresnega kaosa, ki spodbuja frenetični intervencionizem, obenem pa tako nas kot naše elite razrešuje odgovornosti vseh posledic takšne prakse. Konec koncev ne pozabimo, da je bil eden najstrašnejših učinkov totalitarnih sistemov ravno ta, da so sistematično in načrtno skupaj s spontanostjo eliminirali odgovornost.[5]

Ali to pomeni, da se moramo pojmu resnice, ki je očitno zgolj ideološki konstrukt, pravzaprav odpovedati? Vandana Shiva, indijska znanstvenica in aktivistka, ki se med drugim zavzeto bori proti novim oblikam kolonizacije semen, tradicionalne agrikulture in pridelovalne zemlje v Indiji, meni, da moramo ponovno odkriti posvečeno idejo resnice, ki služi vsem prebivalcem in kot taka tudi vsem živim bitjem, okolju in ne nazadnje naravi: »Resnica je na prvem mestu, zagotovo. A ne resnica kot abstraktna kategorija kartezijanske šole, temveč kot živeta izkušnja odnosov. Pravih odnosov s pravo dolžnostjo. In zato je resnica etični koncept. Resnica ni zgolj seciranje narave in dokumentiranje odkritij, temveč izhaja iz odnosov v živem (živetem) svetu.«[6] V takšnem modelu realnosti je odgovornost na prvem mestu. Pravi človeški odnosi v vsej svoji kompleksnosti, njihovi učinki in posledice, so na prvem mestu. Potrošnja in proizvodnja ni v interesu nižanja selektivnega in abstraktnega statističnega tveganja, temveč je v interesu sreče, zdravja, moči in suverenosti resničnih posameznikov, skupnosti in nasploh vseh živih bitij, okolja in narave. Biodinamika, ne biopolitika. Najbolj učinkovit upor tako ne izhaja iz tega, da pripoznamo in se nato benigno jezimo na algoritemsko manipulacijo našega vedenja, ki jo subtilno izvajajo skozi naše »pametne« naprave, medtem ko jih kljub frustraciji še naprej kompulzivno bogatimo s podatki, temveč da zavržemo ideologijo, ki leži v ozadju dominantne, višjega smisla izpraznjene podobe sveta. Da se zavežemo proizvajanju pomena, za katerega smo lahko osebno odgovorni in ki je utemeljen na odgovornosti in dolžnosti do sebe, soljudi, sobitij in okolja. Da bi takšno obliko realnosti dosegli, moramo vanjo najprej verjeti. Ne pozabimo namreč McLuhanove neslavne subverzije znanega reka, ki po mojem mnenju posveti nekoliko drugačno luč na prispodobo o votlini in resnici tam zunaj; ni res, da bomo verjeli šele, ko bomo videli, temveč bomo videli šele, ko bomo verjeli.

 

 

 

[1] Tomaž Grušovnik, Karantenozofija: Razmišljanja o Pandemiji. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020. Str. 34–35.

 

[2] Prav tam, str. 13.

 

[3] Prav tam, str. 16–17.

 

[4] Glej npr.: Nicholson Baker, »The Lab Leak Hypothesis«. New York Magazine, 2021. Pridobljeno 19. 4. 2021 s https://nymag.com/intelligencer/article/coronavirus-lab-escape-theory.html.

 

[5] Glej: Hannah Arendt, The Origins of Totalitarianism. New York: Harcourt, 2003. Str. 437.

 

[6] Vandana Shiva, »Oneness Vs. The 1% (with Vandana Shiva)«. V: Under the Skin with Russel Brand. Luminary, 2021. Zvočni posnetek.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Human(ističn)a vrednost besede

    Jernej Šček

    Humanistična misel od starogrških časov brodari kulturo zaupanja, verjetja in vlaganja v človečnost, človeški zmotljivosti navkljub. Danes pa: horror vacui! Kakšne težave imamo s sabo. … →

  • Nadlegovanje v literaturi

    Petra Vidali

    Senat Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je novembra zaradi očitkov o spolnem nadlegovanju študentk zavrnil habilitacijo izrednega profesorja Igorja Pribca. Februarja je prijavo spolnega nadlegovanja … →

  • Na mestu zločina

    Primož Sturman

    V 237. številki Literature, ki je izšla marca 2011, sem v uvodniku »Ob zahodni meji od Alp do Istre« skušal čim bolje opisati tedanje stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji in njene izzive za prihodnost na družbenem, političnem in kulturnem področju. Dobra tri leta poprej je dokončno padla meja med državama in videti je bilo, da bo integracija na obmejnem območju nemoteno tekla dalje.

Izdelava: Pika vejica