Škorci in Excelova gostovanja ali nujen odmik od lastnega

Pavel Ocepek

V času, ko so se tudi na tujem škorci že dodobra najedli češenj in se je akademsko leto prevesilo v iskanje ter dokazovanje znanja, v ponosno preštevanje najrazličnejših kulturnopromocijskih projektov, od filmskih, literarnih in gledaliških večerov do prevajalskih delavnic, vrste gostovanj in izmenjav, se je na internem spletnem forumu, namenjenem pretočnosti informacij in usklajenemu delovanju učiteljev slovenščine na tujih univerzah, pojavila prošnja kolegice, ki je v zadregi nemočna iskala nasvet.

Dragi kolegi, potrebujem vaš nasvet. Za jesen smo na lektoratu v neki čudni situaciji, ko pridejo v goste (ob slovenskih kulturnih dogodkih, ki jih organiziramo v okviru lektorata) kar tri skupine slovenskih avtorjev, po 5–6 avtorjev v skupini, zbranih okrog neke slovenske založbe (vsi so se povabili sami). Skoraj vsi želijo tudi prevode, ki naj bi jih brezplačno pripravili naši študentje. Če si predstavljamo, da gre za približno 15 avtorjev, od katerih bo vsak bral kar nekaj svojih pesmi oz. kar daljše odlomke proze, je to za naših nekaj študentov, ki dejansko že zmorejo prevajati, v enem semestru skoraj za prevedeno knjigo. Ravno si dopisujem z eno od založb, ki želi z našim oddelkom kar pogodbo, v kateri imajo za nas kar precej zahtev, kaj vse naj bi jim pri tem gostovanju omogočili, seveda vključno s prevodom celotnega literarnega branja šestih vključenih avtorjev. Se zdi samo meni to izkoriščanje tako študentov (verjetno na razpisih za prevode vseeno dobijo kak denar, če pridejo na lastne stroške na gostovanje) kot tudi nas lektorjev? Lahko tako goste v pričakovanjih vseeno precej omejim? Je dovolj, če jim ponudim na vsakega študenta krajši prevod, kar je za moje pojme potem priložnost za študenta, za ostalo pa naj se obrnejo na prevajalce in prevode tudi plačajo?

Odgovori, mnenja, nasveti, pomisleki, ogorčenje, opisi izkušenj in prevpraševanja so na eni strani bodrili kolegico, na drugi pa zarisovali simptome razmer v promociji slovenske kulture, še posebej literature, v mednarodnem okolju. Hkrati pa se je med nami krepilo spoznanje, da učitelji slovenščine na tujih univerzah svojo vlogo dojemamo z največjo mero odgovornosti, tudi moralne, in se z velikim zanosom soočamo z izzivi, ki jih ob za mnoge že skoraj samoumevnem početju pred nas postavlja tujina. Moj prispevek k debati je zvenel takole:

Podobno izkušnjo imava tudi midva s kolegico, ko sva bila v lanskem septembru postavljena pred dejstvo, da v okviru založbe v Belgijo na turnejo prihaja skupina literatov, ki je dobila subvencijo na razpisu JAK. Ker stvari niso bile dogovorjene vnaprej oz. so bile v teku priprav načrtovane brez najine vednosti, kaj šele najinega povabila, sva precej odločno postavila meje, zavrnila nekatere od njihovih želja in ponudila zgolj organizacijo nekaterih dogodkov in publiko. 

Projekt se je sicer dobro iztekel, vendar je sledilo spoznanje, da slovenske založbe v zadnjem obdobju mednarodna gostovanja na razpise JAK prijavljajo brez naše vednosti, kaj šele da bi imele naše uradno vabilo, s katerim bi vnaprej določili možnosti in oblike sodelovanja. To je bilo do še ne tako dolgo nazaj ena od nujnih prilog, zato bi bilo o takšnem ravnanju slovenskih založb smotrno obvestiti JAK in predlagati, da mora založba ob prijavi na razpis priložiti tudi naše uradno povabilo, kolikor si želi sodelovanja z nami lektorji oz. že ob snovanju gostovanja računa na našo pomoč.

Izkušnja, ki sem jo opisal na začetku, je pri meni osamljen primer. [Identična zgodba se je že drugič pripetila le dva meseca kasneje, torej ob koncu avgusta.] Vedno sem izhajal iz stališča, da sem jaz oz. oddelek, kjer delujem, gostitelj in da je v veliki meri vse početje tako mene kot mojih študentov dobronamerno in prostovoljno, zato nisem nikoli pristajal na pogojevanja oz. nerazumne želje bodisi založbe bodisi avtorja. Strmel sem h kvaliteti, in ne h kvantiteti, zato sem se izogibal skupinam avtorjev, saj sem prepričan, da ima predstavitev enega avtorja v tujem literarnem prostoru veliko več dolgoročnih multiplikativnih učinkov tako za promocijo slovenskega literarnega trga kot tudi za avtorja samega.

Po drugi strani pa sem mnenja, da v določenem časovnem okviru neki kulturni prostor lahko »prebavi«, sprejme le nekaj literarnih imen, vsekakor pa ne 15, kot jih omenjaš, in še to ob skrbni analizi in dobrem poznavanju knjižnega trga.

V izogib skupinski slabi volji, ki se je kot okužba širila ob vsakem vnovičnem prebiranju sporočil na že omenjenem forumu, in ob zavedanju razsežnosti zadrege, v kateri se je znašel tudi prenekateri sodelavec, je piko dopisovanju postavil kolega Andrej, učitelj (oziroma lektor slovenščine, kot se nam je reklo, preden so nas leta 2010 zaradi varčevalnih ukrepov najprej hoteli izbrisati iz vseh Excelovih tabel in so nas potem ob vroči razpravi, širši podpori predvsem literarnih ustvarjalcev in kulturnih delavcev ter spoznanju, da nas država ne le potrebuje, temveč da smo na tujem ob umanjkanju kulturnih centrov, ki bi organizirano in dostojno, predvsem pa načrtno promovirali slovensko kulturo, pravzaprav edini, ki sicer ob svojem akademskem delu opravljamo tovrstne naloge, ponovno vrnili v nove skrbno načrtovane Excelove tabele).

Mislim, da prav vsi radi in z občutkom dolžnosti do slovenske kulture opravljamo kulturnopromocijska dela, katerih vrh (vsaj kar se tiče potrebe po naši angažiranosti) so verjetno tudi literarni dogodki. Po mojih precej dolgoletnih izkušnjah se jih radi in enako odgovorno lotevajo tudi študentje: intenzivneje kot sicer spoznajo besedilo in avtorja, si pridobijo nove prevajalske izkušnje, morda navežejo kakšno novo znanstvo, v najboljšem primeru jih celo opazi kdo iz njihovih domačih kulturniških krogov. A preveč jih s tem spet ne moremo niti ne smemo terorizirati.

Kljub naši in naših gostov želji po dogodkih se je treba zavedati, da imajo študentje tudi druge obveznosti in interese, resno prevajanje pa vzame kar precej časa. Kakšna založba si verjetno predstavlja, da bo poslala besedila, na lektoratu pa jih bo sprejelo nekaj visoko izpopolnjenih prevajalskih strojev in jih en dva tri prelilo v drug jezik, sami pa dobro vemo, koliko pozornosti (in s tem časa) je treba, da si lahko na koncu dovolimo prevod oceniti kot dovolj soliden za javno branje.

Ker na lektoratih v času upadanja števila študentov in naraščanja njihove notranje razpršenosti med različne interese (ter obštudijska dela) najbrž nimamo tako velike baze kompetentnih prevajalcev, da bi lahko ustregli željam vseh, ki se nam najavijo, je pač logično, da se koga brez slabe vesti tudi zavrne. Obseg gostovanj si večinoma začrtamo sami, če pa se na razpis za gostovanje na lektoratu prijavi kdo drug brez naše vednosti oz. dogovora, mora računati s tem, da se lahko zgodi, da bo moral za prevode poskrbeti sam. Druga možnost je, da pač pride brez prevodov – a v tem primeru bo verjetno vnaprej »obsojen« zgolj na našo primarno študentsko publiko (No, saj kaj dosti drugače najbrž ni niti takrat, kadar pripravimo lit. dogodek s prevodi, a to je že druga zgodba.)

Ne, to ni druga zgodba, je le nadaljevanje iste zgodbe, ki se začne s prijavo založbe, nadaljuje z odobritvijo sredstev na razpisu JAK in se realizira v tujem okolju ob lektorjevi podpori, če ne že kar v popolni lektorjevi organizaciji in ob njegovem povezovanju oziroma vodenju pogovorov in predstavitev. Tudi škorcem je jasno, da od junija ali septembra, ko se nate obrne založba s prošnjo po gostovanju v državi, kjer deluješ, ne moreš v mesecu ali dveh, torej do novega leta, ko je treba porabiti odobrena sredstva, s študenti pripraviti zadovoljivih prevodov, kaj šele organizirati prepoznavnega, kvalitetnega, za literata dostojnega dogodka v za to primerni instituciji. Niti predstavljati si ne morem obraza gospe, ki bi me sprejela v Cankarjevem domu ali Konzorciju – če za primerjavo vzamem slovensko institucijo – in bi ji razložil, da je moja država odobrila sredstva za to, da pride skupina literatov na gostovanje, ter jo vprašal, ali bi se lahko odvilo že v tem mesecu ali najkasneje v prihodnjih dveh. Kakšen bi bil šele njen obraz, če bi na taista vrata v nekaj tednih potrkal kar trikrat. Moja domišljija ne seže tako daleč. Morda pa je skrivnost v Excelovi tabeli ali podobni novodobni aplikaciji, kjer se ob razrezu mošnjička in vnosu podatkov ime države obarva kar trikrat. Je obarvana država, kamor naj bi potovali pesniki in pisatelji ter v svojem ustvarjalnem zanosu literature željnim prebirali svoja dela, tudi domišljija? Verjetno res, še posebej če se taista država v tabeli obarva večkrat in … Zato ostanejo le še predavalnice s študenti, nekaj zainteresiranih profesorjev in znancev, ki se radi odzovejo vabilu.

Res je, da smo lektorji s svojimi velikimi kulturnopromocijskimi projekti programa STU (Prevajanje slovenskih literarnih besedil (2004), Svetovni dnevi slovenske literature (2006), Svetovni dnevi slovenske literature na filmu (2008), Svetovni dnevi sodobne slovenske literature (2010) idr.) in individualnim delom v zadnjih desetih letih na eni strani stopili v zavest tako slovenskih založnikov kot njihovih avtorjev, na drugi pa v tako imenovanem mednarodnem okolju odprli vrata prenekatere pomembne kulturne institucije. Ampak vse to še ne more upravičiti spoznanja, da država ne uvidi pomena promocije nacionalne umetnosti v tujini. Že od starih Grkov dalje je jasno, da so kulturni in umetniški dogodki v svojem zaodrju poligon za srečanja, dogovore, za sklepanje najrazličnejših ekonomskih sodelovanj. Za vse to pa lahko načrtno in sistematično poskrbi le mreža kulturnih centrov. In če že moramo pristati na dejstvo, da država še dolgo ne bo spregledala in da je verjetno mreža lektoratov ob podpori veleposlaništev edina infrastruktura, ki jo v tem trenutku tam zunaj premoremo, potem so Excelove tabele še toliko bolj pomembne. Zasičenost lahko v prihodnje izzove precej negativnih učinkov, česar pa si gotovo ne želimo ne mi sami ne avtorji. Promocija literature, kulture in umetnosti nasploh je maraton, ki ga moramo teči v vzajemnosti, dobrem načrtovanju in z vizijo, kaj je v nekem prostoru primerno, kaj ne, kaj bo obrodilo sadove, kaj predstavlja presežke – kvaliteto v nastopih, prevodih in širše v promociji.

Ali res v danem trenutku premoremo toliko literarnih presežkov, ki bi ustrezali kriterijem univerzalnega, nadpovprečnega oziroma zadostili »izvoznim« pogojem, da lahko v eno državo pošljemo 15 literatov? Smo res tako nekritični do lastnega literarnega korpusa in njegovih ustvarjalcev, da smo v priučeni paradigmi »Slovenci smo narod pesnikov in pisateljev« spregledali, da vse tisto, kar zraste na domačem vrtu, četudi dobi literarno nagrado, še ni nujno tudi presežno v nekem drugem kulturnem okolju? Smo pozabili na pogled od zunaj oz. na nujen odmik od lastnega? Literarne nagrade, pohvale, priznanja, plakete ponavadi opravičujejo dosežek znotraj nekega kreativnega, če ne že nacionalnega prostora. Vse to pa tujim založnikom in urednikom, ki povečini iz Excelovih gostovanj izostanejo, čeprav bi morali sedeti v prvih vrstah, ne pomeni kaj dosti, kaj šele da bi z odprtimi vrati čakali na migracijo slovenske literature.

(Morda pa bi se bilo vredno vprašati, kolikokrat smo v zadnjem letu v središču Ljubljane sedeli na madžarskem ali pa recimo danskem literarnem večeru, da se po beloruskem niti ne vprašamo.)

In še: kje je pri vsem tem umetnik sam? In njegovo dostojanstvo? Tisti, ki mora zaradi neke druge Excelove tabele in njej znanih točk pristajati na takšna gostovanja, na lete z nizkocenovnimi prevozniki, na ozke postelje v hotelih brez zajtrka, na ne honorar, na ne dnevnice, na ne …?

Včeraj je bilo novo leto, praznovalo ga je večinsko prebivalstvo mesta, kjer po novem delujem, avtomobili so hupali dolgo v noč Sarajeva, zaželel sem si, da bi se vsi prej omenjeni ne-ji pretopili v da-je in bi se ljudje, ki izberejo gladovno stavko kot edini še možni izhod za doseganje pripadajočih jim da-jev, do sitega najedli, da bi mi s kolegi lektorji uspelo odpreti še katera vrata in predstaviti slovenskega avtorja v vsej njegovi odličnosti, da bi kdo za začetek z malo več premisleka izpolnil Excelovo tabelo in končno da bi se škorci zopet obilno najedli češenj.

O avtorju. Pavel Ocepek, rojen leta 1977, je študiral slovenistiko na Univerzi v Mariboru, po končanem znanstvenem magisteriju, v katerem se je ukvarjal s sodobno slovensko dramatiko, je svojo poklicno pot začel kot lektor slovenskega jezika na Univerzi Gent v Belgiji. Po 12 letih se je preselil v Sarajevo, kjer deluje na ponovno odprtem lektoratu na tamkajšnji Filozofski fakulteti. Ob promociji slovenske … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Korektiv korektiva

    Aljaž Krivec

    Če bi se moral takole na hitro opredeliti do tega, kaj pomenijo nagrade v slovenskem literarnem polju, bi rekel, da gre v prvi vrsti za neke korektive. Po eni … →

  • Ločiti rumenJAKe od belJAKov

    Veronika Šoster

    Bliža se Veronikina nagrada, ki že dve desetletji postavlja vsakoletne standarde za dobro poezijo in iz nešteto strani verzov izlušči tiste bisere, za katere bi Kafka porekel, da »razbijajo … →

  • Vileniški dnevnik

    Andrej Hočevar

    I   Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se … →