Račišće

Primož Čučnik

But it is a characteristic of wisdom not to do desperate things.

H. D. Thoreau, Walden

Te stavke pišem na severnem delu otoka, v drugi državi, dobrih šeststo petdeset kilometrov vožnje proti jugu. Tukaj živim, s svojo trenutno punco in najinima dvema otrokoma, v manjši vasi, pri ljudeh, ki sem jih našel s pomočjo sosede iz mesta, ko sem se zanimal za kraj ob morju, kamor bi se lahko umaknil … na žalost le za prgišče časa (tri četrtine meseca), ki pa je, to poznam iz preteklih izkušenj, dovolj dolgo obdobje, da spremeni ritem običajnega življenja. 

Vas leži približno dvanajst kilometrov stran od večjega otoškega naselja, njena prednost pa je v tem, da se cesta z njo konča. Na nenaseljeni del otoka od tu pelje le še slaba priobalna pot, na trenutke primerna samo za brezkompromisne voznike, avanturistične pohodnike ali gorske kolesarje. Na podatek, da je to vas na koncu sveta, pred prihodom nisem bil preveč pozoren, zdaj pa ga ponavljam s posebnim zadovoljstvom in navdušenjem, saj se mi zdi osrednjega pomena. Danes je vso noč vihral glasen, nadležen jugo. Zvok, ki je prihajal v sunkih, mi ni pustil spati. Prebudil je tudi enoletnega otroka. Skuhal sem si kavo in pišem. Ura je zgodnja, zato je tiho, vsi moji so pozaspali nazaj. Le veter še kar rovari. Veter se še ne misli umiriti. Opazil sem, da so ljudje tukaj počasni in še posebej prijazni. Zame bo upočasnjevanje trajalo vsaj en teden. 

Seveda smo se takoj vključili v lokalno ekonomijo. Pravzaprav še preden smo prišli, saj smo se že vnaprej dogovorili za ceno apartmaja. Na otoku se preživljajo v glavnem s poletnimi meseci. Cena je ugodna. Apartma je precej večji od našega domačega stanovanja. Par nas je sprejel kot prijatelje, ki sem prihajajo že vse življenje. Predlagala sta, da se nam ni treba prijaviti (in plačati takse), če pa nas kdo kaj vpraša, naj rečemo, da smo prišli včeraj. Tudi sam bi, če bi bil na njunem mestu, predlagal enako. 

Ni prvič, da sem na otoku tako sprejet. Pravzaprav je bilo vedno podobno. Odprtost morja ustvarja odprtost v glavi ljudi. Gostitelje, če se le da, poiščem prek koga, ki ga poznam, in moj prihod je potem samo potrditev poznanstva. Mogoče k temu pripomore tudi to, da dovolj dobro razumem in govorim lokalni jezik in da smo včasih živeli v skupni državi. Na otokih vedno dobim občutek, da se njihovi prebivalci čutijo nekako odseljene … za tisto morje, ki jih loči od celine, oddaljeni od državnih zadev, čeprav jim davki seveda ne uidejo. Je pa včasih mogoče narediti tudi kaj po svoje, mimo določil in zakonov. V naravi otočana je, da ves čas prakticira male nepokorščine. Zaradi tega se ne bi nikoli pritoževal. 

Živimo v drugačnih časih, kot jih je doživljal Henry David Thoreau. Denarno kazen za droben prekršek je skoraj nemogoče zamenjati za prostovoljni zapor, saj že prej sledi tihi rubež z nadzorovanega bančnega računa. Pritožujemo se s stališča podpovprečnih »zaslužkarjev« in velike večine ljudi s skromnim premoženjem, ki si sicer lahko privoščimo toliko, da nam ni treba vse leto ostati doma, v resnici pa živimo skromno in se prostovoljno (svojemu poklicu primerno) odrekamo potrebam, ki »presegajo naše zmožnosti«, in željam po bogatenju. 

Vas ima dobrih dvesto metrov dolgo zalivsko rivo, trgovino, konobo. In še dve drugi gostilni. Prva je rezervirana za domačine in deluje tako, kot da bi se čas ustavil. Druga je videti, na svoj lokalni način, bolj »svetovljansko«. Pred lično kamnito cerkvijo je postavljen novejši kip, najbrž kakega papeža, ampak lahko da se motim. Ne vem še, ali je tukaj pošta, mislim, da je ni, vsaj opazil je nisem. Nekatere hiše so skrbno urejene, pri drugih ni opaziti tega napora. Nekatere stavbe so, kot je tod v navadi, arhitekturno neprimerne, predimenzionirane, druge so zgrajene samo napol. In opuščene ali FOR SALE. Izven strogega središča je cesta mestoma prepadna, morje je kakih pet, deset metrov niže. Naša hiša se nahaja na koncu naselja, kjer se konča tudi zaliv.

Zgodovine kraja še nisem imel časa raziskati. Pa tudi raje se bom zanesel na ustno izročilo in koga kaj vprašal. Pa vendar, naselbina je po vsej verjetnosti stara, tukaj mimo so mogoče pluli že v času Dubrovniške republike. Po popisu izpred petnajstih let v vasi živi približno 460 prebivalcev, čeprav ne dobiš takšnega občutka, saj je riva tudi zvečer skoraj prazna. Frano pravi, da je populacije med 500 in 600 dušami poleti. Razen v možganih na paši tistih, ki so zašli in šele potem ugotovili, da se cesta tukaj konča, se zdi, da je tukaj v zraku ves čas popolna predsezona. 

Včasih pripelje in se zasidra turistična ladja s kolesarji, skupina z vodičem si ogleduje menije v konobi, kjer je najbolje naročiti malo ribo … to bo tisti simbolični doprinos v lokalni proračun in državno davčno blagajno. Balinišče je v samem centru kraja in izpolnjuje socialno funkcijo zbirališča. Druga centralna, moška točka so kvartopirska omizja. Kdor zmaga, odide domov zadovoljen in dobro pripravljen na žensko ironijo, poraženci pa morajo igro prespati in upati na boljše karte spet jutri. Prodajalec rib se pripelje zgodaj in z vseh koncev se kot mravlje usujejo nevidni prebivalci, glasna večina.

S seboj imam škatlo knjig poezije, ki sem jih pritovoril po službeni dolžnosti žiranta, nekaj naključnih naslovov, ki jih vedno vzamem, čeprav jih potem sploh ne preberem, in svoj izvod Waldna. To je knjiga, ki sem jo prinesel z namenom, saj sem vedel, da me čaka krajši prispevek kot uvod v prvi integralni prevod znamenite »Državljanske nepokorščine«, od koder se še dobro spominjam stavkov »človek lahko naredi kaj malega, ne pa vsega; in ker ne more narediti vsega, tudi ni nujno, da mora narediti kaj slabega«. Ti stavki so bili moje vodilo pred petnajstimi leti, ko sem se prvič zadržano izpostavil na temo pisatelja in družbe … tudi danes jih podpišem. 

Zdaj se spomnim občutka, ki sem ga podoživel, ko sem mladega pesniškega kolega, ki se je za krajše obdobje sam preselil v gozdno hišo in tam napisal dolgo pesniško meditacijo, opozoril, da nevede ponavlja gesto, ki jo je v svetovno pisateljsko klasiko vpeljal ameriški transcendentalist iz devetnajstega stoletja. Kljub domala popolni neprimerljivosti obdobja tedanje zgodnje kritike kapitalističnega potrošništva v povojih in današnje informacijske družbe je poza primerljiva. Walden je takrat, ko izklopiš internet. Izstop iz civilizacije, ki ga je Thoreau utemeljeval na individualnem »delu svojih rok«, saj si je, vsaj tako zagotavlja, sam zgradil hišo, v kateri je preživel dobri dve leti, njegovo življenje v njej pa je, kljub temu da hiša v resnici ni bila locirana zelo daleč od naselja, temeljilo na samooskrbi, samopomoči … poudarjeni samozadostnosti.

Bistvo njegovega bivanjskega in pisateljskega eksperimenta je bilo, da v vsem tem času, ko se je »odselil«, ni spremljal časopisov. Da ni vedel, kaj se »dogaja«, medtem ko so se njemu dogajali naravni zvoki in »naravno« premišljevanje o skupnosti, njenih prebivalcih in politični ureditvi. Takšna osama te v očeh ljudi obsodi na čudaštvo in prinese robinzonske zamisli o utopičnih družbah in preproste predstave o dobrem posamezniku, ki jih bralci seveda rade volje delimo z avtorjem, saj si tudi sami predstavljamo, da bi se, v majhnih družbah in idealnih razmerah, lahko uresničile. Legenda pravi, da razsvetljeni samotar Thoreau vendarle ni bil povsem sam. Sosedje so mu v skrbi prinašali hrano. Včasih je v svojo kočo prihajal samo »za čez vikend«. S svojim zgledom, kot sledi iz nepokorščine, je želel postati vest vseh ljudi, ki »dobro mislijo«. In vendar, če bi davke plačevali po občutku, da smo nekaj storili napak, in po svoji (ugovarjajoči) vesti, kot se razume med vrsticami Thoreaujevega znamenitega teksta, bi državne blagajne gotovo beležile še večji primanjkljaj, kot ga beležijo zdaj, v času davčnih lukenj (in oaz) za brezvestne posameznike in korporacije. Človeška vest je, ko pride do denarja, relativna danost. Zato Walden pomeni delo na sebi, katerega podstat je t. i. »osebna rast« vesti in solidarnosti, kajti le na ta način je mogoča prava družbena sprememba. Thoreau, idealist, ni verjel v idejo vedno spodaj tleče revolucije, katere cena bi bila požiranje lastnih otrok. 

Kako naj se torej po počasnem, a zanesljivem izginjanju delavskega razreda v prihodnje organizira nov, recimo mu informacijski razred? Kako uveljaviti svoje prepričanje zunaj davčnih prisil? Koliko Thoreaujevih rojakov je še pripravljenih tvegati in ne plačati davka zaradi »ugovora vesti« proti vojni s terorizmom, ki se kot doma narejena bomba vrača v središča zahodne civilizacije. In kaj bi Thoreau, borec za ukinitev suženjstva, povedal o mladeniču, ki za osemnajsti rojstni dan v dar dobi orožje, s katerim želi potem zanetiti novo »rasno vojno«? Ni veliko reči. Gotovo bi se še enkrat odločil za pisateljsko rezidenco brez interneta in drugih naprav ter začel razmišljati iz svojih individualnih temeljev. Vendar je vprašanje, ali bi jih lahko v svetu religioznih radikalizmov, ki gradijo samooklicane, nasilnostne države, v svetu, kjer so se tisočkrat uresničili njegovi tako rekoč predpotrošniški strahovi iz predindustrijske dobe, še tako tekoče kot pred stoletjem in pol povezal z naravno transcendenco, ki ne bi delovala zgolj kot romantični pobeg ali idealistična naivnost. 

»Najboljših knjig nihče ne bere, tudi tisti ne, ki jim pravimo dobri bralci,« nekje potarna Thoreau. S stališča samote postane človek malo bolj nergaški, sploh če je po naravi takšen, da se teže vklopi v družbo. Avtor Waldna pisanja seveda ne utemeljuje na prepričanju o božji poklicanosti, temveč prej na tolažbi praktične filozofije. Radikalna individualnost, ki secira samo sebe, je s svojimi dejanji hkrati za zgled in za nekakšno konjenico, in čeprav je njeno mesto, ko se pogovarjamo o piscih, predvsem v jeziku, se jezik hrani z »zunanjo« izkušnjo, ta pa se zrcali v njem in mobilizira »dobre ideje«. Toda prav slednje se, v razmerju do t. i. transcendence, pa tudi imanence, izreka z ostankom. Brez tega ostanka bi lahko že zdavnaj odložili svinčnike. Najboljše knjige pišejo največji individualisti s sposobnostjo pretiranega vživetja. Po možnosti prav v tistih trenutkih, ko so se že malo naveličali družbe in njenih ponavljajočih se političnih zadev.

V tem je torej prednost življenja na otoku. V vasici, ki sem si jo izmislil »po svoji podobi«. V resnici sem jo precej pomanjšal in oklestil (pošto sem čudežno spregledal), naredil še malo samotnejšo, kot je, njene potencialne vrline pa napel na večje strune, videl skozi idealni pogled. Prava izkušnja je, ko gre za pisanje, pač časovno-prostorsko relativen termin. Thoreauju sta za »doživetje« nasilja vlade in državnega aparata zadostovali ena sama noč, preživeta v zaporu, in neka knjiga, ki je govorila o zaporniški izkušnji. Seveda ni edini, ki mu je uspelo iz »nič« narediti zgodbo. Je pa eden redkih, ki ga je zgodba tako prerasla, da je postala sociološki pojem. Včasih se zdi, da je za občutek prostosti dovolj že neka dobro izražena misel. Pa nas domala vsepovsodna, egotistična »fokuspokus svoboda govora« zares mobilizira, razvija in osvobaja? Ne delajmo si luksuznih utvar. S preprostimi spremembami je brez ostanka mogoče začeti edino pri sebi. A dokler smo materialno preveč navezani, čeprav nimamo veliko več kot za preživetje, imamo, z drugimi besedami, tudi preveč za izgubiti.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

  • Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

    Mojca Pišek

    Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.