Perspektive novih revij v dialogu s sodobnostjo

Uvodnik Literature št. 263-264

Andraž Jež

Preden si pobliže ogledamo bogato revijalno bero na področju literature in literarne vede na Slovenskem, ne bo narobe, če na grobo začrtamo idejno platformo splošnega pogleda na književnost tu in zdaj. Živimo v presenetljivo konservativnih časih kulturne retradicionalizacije in se na skoraj vseh področjih družbenega delovanja srečujemo pretežno z reciklažami davno preživetih meščanskih ekonomskih in ideoloških vzorcev, vsaka kritična misel o pravi emancipaciji in napredku pa pod vplivom te ali one spontane filozofije naleti na pokroviteljski odnos. In ravno po zaslugi zaostritve konservativne osi prevladujočega diskurza se je odnos do književnosti in kulture nasploh spremenil do te mere, da so, paradoksalno, izpodjedeni sami temelji tradicionalnega dojemanja literature na Slovenskem. Prelet literarnih revij je v tem pogledu simptomatičen.

Ker se ob evforičnem izumljanju evropskih narodov Slovenci niso mogli ponašati z državno ali celo monarhistično bazo, s katero bi svoj obstoj zakoličili pred svetom in zgodovino, se je lahko večina angažmaja preusmerila v kulturno dejavnost, v okviru te še posebej poudarjeno v literarno. Ne samo črkarska pravda in pozneje boj za primat med staro- in mladoslovenci, bogata čitalniška in taborska dejavnost ali apoteoza Prešerna – tudi v historičnem smislu so preroditelji historično veličino slovenstva v nekem obdobju utemeljevali nič manj s srednjeveškimi pisnimi spomeniki in reformacijskim slovstvom kot s celjskimi grofi ali odbijanjem turških vpadov. V 20. stoletju je literatura postala pomembna tudi kot posrednik socialnih teženj izkoriščanih in ponižanih. Pri Cankarju, Kosovelu in v socialnem realizmu tridesetih let se dobro pozna preplet teženj izkoriščanih slojev in izkoriščanega naroda, preplet, ki je v ospredje stopil z Osvobodilno fronto. Ta je med prebivalstvom, pred tem močno ukleščenim v klerikalno-ruralno mentaliteto, sprožila val spontane ljudske ustvarjalnosti, hkrati pa so pod okriljem partizanskega gibanja ustvarjali tudi vrhunski literati od Župančiča do Kocbeka in od Udoviča do Jarca. V socialistični Sloveniji je imela književnost tudi na podlagi omenjene izkušnje velikanski prestiž (»Kultura in prosveta, to naša bo osveta!« – Še pomnite?!) – in sicer tako etablirana književnost avtorjev, ki so bili po medijih referenca za tako rekoč vse, kot tudi opozicijska književnost, ki ji je oblast budno sledila in s tem nehote večala njeno družbeno moč. Angažma literarnih ustvarjalcev je nadvse pomemben tudi za osamosvajanje Slovenije in procese »demokratizacije«, saj so se na protestih v podporo četverici izpostavila prav imena literarnih korifej, ki jih je na površje prinesel socializem in so imela zato v družbi zadostno veljavo, da so sploh lahko vplivala na potek dogodkov.

Stopnjevanje konservativnega diskurza (ki je v začetku devetdesetih let še premogel historično samoafirmacijo prek ljudi peresa – od Slomška do Balantiča) pa se je, skupaj s stopnjevanim antiintelektualizmom neoliberalnih manter, ob prelomu stoletja paradoksalno zgostilo onkraj iste kulture, ki jo je reakcija v bolj latentnih oblikah vztrajno negovala. V sovraštvu do vsega javnega in socialnega ter do kritičnega mišljenja nasploh se je reakcionarna domačijska politika simbolno odrekla tudi lastnemu literarnemu izročilu in ga prepustila zakonitostim nereguliranega trga. Konec nekega zgodovinskega procesa skupnosti, ki se je od nekdaj utemeljevala v literaturi in kulturi, je torej pomenila dokončna »osamosvojitev« od njiju. To se seveda ne pozna le pri književnosti. Po letu 2005 so javno televizijo s kulturnim in znanstvenim poslanstvom spremenili v slabo konkurenco komercialnih kanalov in jo intelektualno kastrirali, istočasno pa so se pospešeno gomilili radijske in televizijske postaje ter rumeno časopisje. Zadnji »dosežki« v tej smeri so ukinitev samostojnega kulturnega resorja in ustanavljanje spolitiziranih zasebnih univerz sumljivega slovesa ob očitni blokadi javnih, ki imajo tako v slovenskem prostoru kot mednarodno sicer (še) prestižno veljavo. Sicer pa – kdaj ste na slovenski televiziji nazadnje videli Žižkov komentar? Ali pa Globokarjev koncert? Film Boštjana Hladnika ali Karpa Godine? Ste kdaj na televiziji ali radiu ujeli oddajo, ki bi se posvečala analizi oziroma interpretaciji slovenske književnosti? Vsi prispevki o literatih, ki se po naključju znajdejo na programih, so biografske notice ali morbidne hagiografije. Po dolgem času smo resda naleteli na enega redkih komentarjev vrhunske slovenske poezije v medijih. Žal v obliki nenehnih esdeesovskih imbecilnih zaletavanj v opusa Vena Tauferja in Borisa A. Novaka – z namenom diskreditacije, seveda. To pa je bolj ali manj to. In to je kontekst, v katerem si lahko končno ogledamo stanje literarnih revij pri nas.

Večina literarnih in kulturnih revij na Slovenskem je nastala bodisi še v socializmu, ko je imela književnost tako političnoafirmativno kot subverzivno moč, bodisi v prvih letih po osamosvojitvi, ko se je naivno verjelo, da gre lahko liberalizacija z roko v roki s socialno državo. V zadnjih letih se jih je sicer nekaj pojavilo, nekaj pa jih je tudi propadlo ali pa so temu vsaj blizu. Nobena (!) nima več ugleda izpred desetletij in njihove agende so praviloma manj izostrene kot nekoč. Simptomatična je v tem pogledu Nova revija. Kljub njenemu pogosto ritensko obrnjenemu prispevku k civilnodružbenim gibanjem je šlo za edinstveno revijo velikega kulturnega pomena, ki je slovenski intelektualni srenji pionirsko približala nemalo svetovljanskih imen z različnih področij kulture. Naposled je nehala izhajati – najbrž prav zaradi splošne miselne inercije v potrošniški družbi, h kateri je s svojim stopnjevanim antikomunizmom nemalo prispevala –, potem ko se je že leta spopadala z avtoreferencialnostjo in izgubo družbene moči.

Revije se na Slovenskem med seboj razlikujejo tako stilsko kot ideološko, in niti večne glave slovenske literature niti nadobudni mladi pisci načeloma nimajo težav, ko iščejo sebi primeren tip revije. Če že omenjamo slednje, ne moremo mimo Mentorja, revije, ki jo je leta 1978 ustanovil Peter Božič, da bi na plano pomagal še ne uveljavljenim piscem. Revija ohranja to poslanstvo, hkrati pa ga razširja tudi na izdajanje knjižnih prvencev (v zadnjem času denimo Janeza Grma in Sergeja Učakarja) in srečanja pisateljskih seniorjev, torej starejših avtorjev, ki se lahko prijavijo z neizdanimi deli v slovenskem jeziku. Mentor na tem področju ostaja referenca, seveda pa se mladi slovenski pisci lahko poizkusijo tudi v vrsti temu namenjenih šolskih, lokalnih (kot je primorska Fontana) in drugih podobno zastavljenih publikacij – tako študentje mariborske Filozofske fakultete izdajajo Liter jezika, iz rajnkih Literarnih zrn in Izmuza Filozofske fakultete v Ljubljani pa je posredno izšel Idiot, ki s svojo kakovostjo in slogovnimi perspektivami prekaša miljé študentske revije. »Paraliterarna organizacija«, v kateri so med drugimi zasijali Tibor Hrs Pandur, Katja Perat in Jasmin B. Frelih, se z načrtno megalomanijo izvija iz spon striktno literarnega diskurza in ga povezuje tako s teorijo kot z multimedijskimi dejavnostmi.

Med revijami z dolgim stažem kraljuje Sodobnost, ki je med drugim tudi ena izmed štirih najstarejših literarnih revij v Evropi. (Hvaležni status si sicer lasti tudi revija Zvon, ki jo izdaja »prva slovenska založba« Celjska Mohorjeva družba. Publikacija šestkrat na leto prinese večinoma drugorazredno književnost in hujskaška desničarska besedila, ker pa si je nadela ime Stritarjevega Zvona (ki je izhajal le med letoma 1876 in 1880), se povsod, kjer je mogoče, ponaša s krilatico »najstarejša slovenska revija za kulturo in družbo«. Presodite.) Od medvojnega obdobja se je Sodobnost pojavljala pod več imeni, njen kanonski esprit pa so ji vdihnili Dušan Pirjevec in nekaj drugih avtorjev leta 1963, ko se je (kot enkrat za vselej Sodobnost) junaško vrnila na prizorišče z ostro kritiko ukinitve Perspektiv. V nadaljnjih desetletjih se je – tudi po zaslugi urednikovanja Cirila Zlobca – revija še dodatno odprla in se spoprijela z različnimi zahtevnimi topikami, vrednimi njenega imena. Vrsta stalnih rubrik daleč presega običajno samonanašalnost literarne revije, za različna umetnostna in družbena področja, ki jih pokriva, pa skrbijo preverjeni uredniki in sodelavci, domala vsi izvrstni pisci (v zadnjem času denimo Igor Bratož in Veno Taufer, prej tudi Janko Kos, Peter Božič in Marjan Dolgan). Edinstvena je protejskost mariborskih Dialogov, prav tako ene kulturnih revij z daljšim stažem v Sloveniji, saj so se v času svojega obstoja od leta 1965 iz prvenstveno literarne revije prelevili v širšo kulturno, kakor tudi družbeno refleksivno in angažirano revijo, ki se na zgledni intelektualni ravni nenehno spopada z najaktualnejšimi temami, v zadnjem času denimo z vseslovenskimi protesti.

Širokopotezno je zastavljena tudi Apokalipsa, ki je v zadnjih dveh desetletjih prodrla na veliko področij humanistike ter ustanovila svojo filozofsko zbirko Aut, občasno pa izdaja feministično revijo Gender Apokalipsa. Nazadnje je ob obletnici delovanja izdala trojno številko, med drugim posvečeno Sørenu Kierkegaardu, s priloženim devedejem o dveh sodobnih mehiških umetnikih. Apokalipsa tako z objavljenimi umetnostnimi besedili kot s celotnim intelektualnim formatom že leta populističnim kulturnim kriterijem navkljub goji prefinjeno, izbrano pisavo. Airbeletrina, spletna potomka Beletrine, si je za cilj prav tako zastavila prizadevanje za kakovostno književnost in njeno doslednejše uveljavljanje v javnosti, kar ubeseduje njeno nekoliko morbidno geslo: »Književnost je jezik življenja – ne odrežite si ga!«

Literatura. Če kot njeno rojstvo upoštevamo literarni odvod od Problemov, potem ko je v začetku sedemdesetih let sicer izvorno literarna revija že suvereno zavila na pot teorije, gre tudi pri njej za eno od starejših slovenskih revij. Nasprotno se zazdi prav mladostna, če upoštevamo njen dokončni razcep z matično revijo konec osemdesetih. A v času, ko se je formiralo njeno idejno in stilsko jedro, je bila še vedno literarni surogat teoretske revije, ki je izvirno nadgrajevala svoje francoske lacanovske temelje. Za formacijo Literature je bila v veliki meri zaslužna trma pišoče generacije osemdesetih let, ki je avtonomijo literature skušala obraniti pred literaturi nič kaj naklonjeno strujo teorije. Če sta v Problemih sedemdesetih let teoretska psihoanaliza ter ultramodernistični konkretna in vizualna poezija še razmeroma dobro sobivali, je do razcep prišlo s povzemanjem postmodernističnih ameriških literarnih idiomov, ki so teoriji nenaklonjenost vračali v enaki meri. Spor, ki je bil sicer za idejno izčiščenje tako filozofske kot literarne generacije civilnodružbeno najbolj živega obdobja zadnjih 30 let nedvomno koristen, je hkrati zapustil nemalo škode, zlasti na literarni strani, ki ni razumela, da s fetišiziranjem od družbe ločene književnosti fetišizira tudi od književnosti ločeno družbo. A zgodilo se je, kakor se pač je – in prvi poporodni krči Literature po radikalnem rezu od svoje dihotomne preteklosti so v začetku devetdesetih let odražali prav tisto tradicionalistično strukturo, ki smo jo hkrati lahko spremljali v družbi, od katere se je revija deklarativno sicer tako distancirala. Generacijo ameriške metafikcije s slovenskim obrazom je namreč nadomestila generacija angažirane reakcije, ki pa revije (vsaj v svojem radikalnem jedru) k sreči ni obvladovala dolgo. Literatura je namreč sredi devetdesetih let vse bolj postajala tisto, za kar si je prizadevala že od začetka osemdesetih let – prostor različnih pesniških govoric, čeravno s pečatom nezainteresiranosti za tekoče družbeno dogajanje. Pluralna dimenzija pa se je v naslednjih letih zgolj širila, in tudi taktični larpurlartizem, ki je botroval ustanovitvi revije, ni zdržal na barikadah proti zahtevam časa, ki literaturi – takšni in drugačni – spet odmerja prostor v areni življenja. Tako je danes Literatura eden bolj prepoznavnih literarnih medijev, dejansko utemeljen v stilski odprtosti, ki se, kot je videti, še stopnjuje.

Slogovna odprtost medija je vsekakor pohvalna, toda ali je zgolj naključje, da je bila ena najbolj ustvarjalnih literarnih generacij, ki so oblikovale (Probleme –) Literaturo, prav generacija ultramodernistov, utemeljenih v strogih prostovoljnih omejitvah, ki so zajemale tako slogovno kot idejno disciplino in enotnost? In ali se ni druga velika ustvarjalna generacija v osemdesetih letih omenjeni uprla prav z novimi omejitvami, ki so jih narekovale tedaj aktualne ameriške literarne razmere, ter z – bodimo iskreni – popolnim izgonom modernističnega duha iz revije? Kaj torej reči o mogočih perspektivah? Obstoječim revijam seveda ni kaj očitati, saj vsaka po svoje prispeva k – vendarle še vedno – zavidljivi revijografiji, pa tudi sicer so že izoblikovane in najbrž ne gre pričakovati korenitih revolucij, kakršne so doživljale pred antiintelektualnimi devetdesetimi leti. Pač pa je treba od mladih, ki se odločajo za nove projekte, pričakovati kar največ, po možnosti komplementarnega tistemu, kar revije danes že ponujajo (in to na dovolj visoki ravni). Zdi se pač, da se je kritični potencial revij prav s postmoderno fantazmo »pluralizma resnic« v devetdesetih letih zakrčil, s tem pa se je otopil profil večine literarnih revij. Kako se za kaj, najsi stilskega najsi etičnega, zavzeti, če pa nič ni boljše od česarkoli drugega? Pustimo ob strani generacijo osemdesetih let – njim je bil etični imperativ prav odločitev za mnoštvo. A neka forma pluralnosti je tukaj, za čuda brez tiste subverzivne osti, za katero se je zdelo, da jo bo vselej spremljala. V skrajni fazi pluralnost ni pomenila tistega, česar se je nadejalo civilnodružbeno vrenje v osemdesetih, torej emancipacije in odprtosti do drug(ačn)ega – v praksi je prej dala besedo javni nestrpnosti in prostaškosti, saj odrevenelo kritično telo ni več našlo kriterijev, s katerimi bi se jima generalno zoperstavilo. V imenu pluralizma resnic in »sprave« se tako v sicer čisto apolitične medije neproblematično plazi gromovniška fašistoidna agenda. In novi revijalni projekti bodo morali, če ne bodo hoteli biti le podaljšek meščanske apatije, najti drugo etično držo. Po možnosti v kombinaciji z literarnimi slogi ostrih kontur. Le s fanatično intelektualno zavzetostjo in brez slogaške popustljivosti do krivičnega siromašenja javnega prostora bo literaturi in njenim inštitucijam omogočeno spet najti stik z javnostjo. In tudi to ni jamstvo, da se bo javnost na procese odzvala z odobravanjem. Za začetek je dovolj že, če se do njih sploh opredeli.

O avtorju. Andraž Jež ni samo literarni raziskovalec, skladatelj in slikar, temveč tudi piše neko čudno prozo. Živi tako v Izoli kot v Ljubljani, pozna pa ga majhno število ljudi, ki so v glavnem nori nanj in mu pošiljajo šopke, tudi ko nima rojstnega dneva. Glede slednjega je zelo skrivnosten, zato le malokdo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Sanjska čbelica says:

    Da me ‘oce Andraž, moje oci lipe
    cili mi je smišan, vaki neošišan

    Joj, joj, joj, joj…

    Grudi su mi usamljeno cvijeće
    jer na moju livadu neće
    mozda ovo ljeto kaze hoću
    tko ce čekat’, ja ne spavam noću.

    Misli su mi na otoku Hvaru
    pa lavandu držim u ormaru
    da miriše kada vani snježi
    kada on pokraj mene leži

    Kad se sjetim njegovih pejzaža
    kad se sunca ja bi bila plaža
    kad se kupa ja bi bila more
    more sto se penje gore dole, gore dole.

  • Boki says:

    Široko področje spekulativne fikcije ni z ničemer pokrito. Zanimivo, ako poguglaš za ta izraz sploh ne najdeš slovenskih strani, katerih vir bi bila literarna stroka.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →

  • Brutalni realizem

    Tibor Hrs Pandur

    Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

    Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

  • Generacija po izbiri

    Andrej Hočevar

    Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam … →