Od črke do besede

O pomembnosti branja tekstov, ne knjig

Andrej Hočevar

Tako kot večina drugih zanimanj, ki jih nisem opustil, tudi moje zanimanje za črke sega nekam v srednjo šolo, pravzaprav v čas, ko se je v meni dokončno zasidrala ideja, da se bom v življenju zanimal predvsem za besede. In ker pride redkokatera dobra ideja k meni brez svojega nasprotja, je bila, kot se je izkazalo, tudi ta vsaj mnogoplastna, takšna, da je v sebi že vsebovala semena čedalje resnejšega zanimanja, ki se je začelo iz skromnega stebelca razraščati v nepregledno, košato krošnjo. Pravzaprav si lahko danes z zavistno spoštljivostjo zamišljam možnost srečnega življenja v luči neobhodne delitve na bolj tehnične in bolj umetniške tipe, četudi moram pri sebi vsake toliko ugotoviti, da delitev očitno ni stekla tako gladko, kot sem si mislil. – Dobro, saj ni tako hudo; v času trgatve polovico časa s škarjami v rokah porabim za opominjanje samega sebe, naj se iz sladke zamaknjenosti vendar že raje vrnem k delu (na kar se je moj ded, upam, že navadil), medtem ko znamenitih priložnosti, da se pred tastom izkažem kot svojevrsten antitalent, kajpak nikoli ne zmanjka. – Dobro, a saj tudi v drugem smislu ni tako hudo; slišal sem že za pesnike, ki znajo popraviti odtok, in jaz sem že kdaj pošraufal kaj po kolesu ali sosedi naštimal TV …

No, skromen sem, a zdaj imam v mislih bolj tisto tehnično plat ukvarjanja z besedami, ki je na koncu tako ali drugače povezana z računalniki. O digitalizaciji govorim, pojavu, ki ga tisti, ki jih bolj zanimajo besede in manj črke, kar ne morejo (ali nočejo) pravilno zapopasti. Kaj naj rečem, krivo je slej ko prej to, da sem v tistem ključnem gimnazijskem obdobju nekoč presenečen opazil, da je neki sošolec k biologiji prinašal lepša poročila od drugih. Besede so bile seveda povsem nepomembne, a črke, črke so bile lepe. Začela se je torej zgodovina še enega napačnega branja, tistega, ki pogled v nepravem trenutku od besed preusmeri k črkam. In vemo, najlepše (ovce) so skrite v razmikih med črkami, če smem namigniti na znani dovtip znamenitega tipografa Frederica Goudyja.

Predvsem v zadnjih časih se mi zdi izjemno zanimivo, koliko različnih kontekstov obstaja za napačno preusmerjanje pozornosti od besed k črkam in nazaj, pri čemer se, kaj pa drugega, moja pozornost v glavnem usmerja v smer, prav nasprotno prevladujočemu gibanju. O digitalizaciji literature (tudi z velikim L!) govorim, pojavu, ki med mnogimi (profesionalnimi) bralci iz mojega okolja po mojem prepogosto in po nepotrebnem naleti na skeptične, če ne kar odklonilne odzive. Krivico za to lahko na eni strani pripišem nerazumljivemu pumpanju vzvišenih apologetov, za katere ne vem, ali mi govorijo o bučah, razsvetljenih tržnih strategijah ali ukinjanju subjekta, a na drugi strani tudi nezmožnosti abstrahiranja, ki je pač posledica preveč ozkosrčne bralske tradicije.

Osebno nisem ne knjižni fetišist ne fanatičen vernik v digitalni napredek. Ko sem takrat pri sošolcu prvič videl, da lahko pri pisanju na domačem računalniku dejansko uporabiš drugo črkovno vrsto, je bilo to razsvetljenje podobno spoznanju, kako si me je nekdo v osnovni šoli privoščil, ker sem mu verjel, da ne smeš tipkati na tipkovnico izklopljenega računalnika. Čeprav sta pisanje in celo samo drsenje po tipkovnici s tem dobila nove razsežnosti, sem res zelo zelo dolgo vztrajal pri pisanju na roko. Toda eno sektaštvo pač ni boljše od drugega. Tako kot mi je danes všeč občutek nežnega in voljnega vdajanja posameznih tipk mojim prstom, sem nekoč trmasto vztrajal pri metafizičnem doživetju ob stiku nalivnika in finega papirja v znamenitem črnem zvezku, ki ni zares vezan v krtovo krzno. Z ene strani sem vanj pisal verze, z druge beležil vse od fragmentarnih idej do kritik in esejev. Marsikaterega od tekstov, ki se je kasneje znašel na straneh te revije, sem dejansko napisal najprej z modrim in ga nato še enkrat pretipkal. Takrat se mi je zdelo nemogoče, da bi se kar usedel pred zaslon in pisal, kot to počnem zdaj. Kot to že dlje počne večina mojih prijateljev piscev. In čeprav jih takšno pisanje ne moti, se jim digitalno branje toliko bolj upira.

Resno, kdo pa še piše na pisalni stroj? Ajde, ne rečem za finto, ampak redno? (Menda Joshua Beckman, ja, ampak vprašanje je bilo seveda predvsem retorično.) Ne nazadnje je bilo pisanje na pisalni stroj nekoč verjetno tako »napredno«, kot je danes pisanje na prenosni računalnik, pri čemer je druga vrsta napredka često obsojana, prva pa romantizirana. Moja izkušnja: prazna stran je prazna stran. Trpiš, ker ne pišeš, in ne ker bi pero, s katerim ne pišeš, pripadalo premalo eksotičnemu ptiču. Razlika med pisanjem v zvezek in pisanjem »na zaslon« je podobna razliki med drsnimi in nihajnimi vrati; prva prostor odpirajo, druga ranijo. Na papir pišeš vodoravno, po ravnini, ki se pred tabo razteza tako, da se s prostorom zlije oziroma se po njem razlije. Lahko dvigneš pogled in vidiš, kaj se dogaja okoli tebe. Si v prostoru. Nasprotno pa pri pisanju na zaslon pišeš vertikalno, tvoj pogled je že dvignjen, vendar je med tebe in ves preostali prostor vstavljena nekakšna pregrada. Če pišeš na zaslon, je, kot bi pisal na zid. Ne vidiš skozi, ne moreš čez in besede izginjajo na neki imaginarni vertikali, ki so ji človeške razsežnosti povsem tuje. Paradoksalno je, da ta vertikala ukinja globino, medtem ko jo pisanje po horizontali pravzaprav že samo predpostavlja. Ob branju je po navadi laže: niti tiskana niti elektronska knjiga v prostor ne zareže pregrobo; iznad obeh zlahka pogledaš naokoli (pretvarjajoč se, da bereš), sploh najbolje pa je, če se lahko tekstu prepustiš in se v njem ne glede na okolico povsem izgubiš. Tiskana knjiga sama na sebi tega še nikakor ne more zagotoviti.

Branje je v veliki meri pač stvar navade. Tako kot prehranjevanje. Celo odvija se v istih prostorih in istih položajih: denimo sede za mizo ali leže v postelji. Ker imamo štedilnik, lahko jemo doma. Ker imamo restavracije, lahko jemo zunaj. Podobno lahko beremo kjerkoli, ker lahko knjigo, računalnik, bralnik ali telefon vzamemo s sabo. Samo pomislimo, kakšno revolucijo je pomenil tisk; možnost množičnega branja in prevladujoče pismenosti, posledično pa tudi možnost pisanja in izdajanja svojega dela (pun not intended). Kdor nasprotuje založniškemu in knjigotiskarskemu napredku, naj pomisli, kakšne pretrese je v založništvu povzročil paperback, kakšno zmedo glede avtorskih pravic je prinesel fotokopirni stroj in koliko mukotrpnega dela je prihranilo digitalno postavljanje knjig. Bi bilo treba nasprotovati tudi temu?

Razvoj, ki ga lahko v nekaterih segmentih seveda poljubno kritiziramo, je ob profanizaciji in trivializaciji literarne produkcije – tako v zvezi s pisanjem knjig kot tudi njihovo izdelavo – vendarle prinesel možnost butičnih, bibliofilskih in drugih posebnih izdaj, ki izkoriščajo dejstvo, da nekatere tehnike in z njimi povezana znanja izginjajo. S tem je podobno kot z vinilkami, ki so prav zaradi razširjenosti digitalnih zapisov spet prišle v modo, ali pokopom in ponovnim vstajenjem polaroidov. Komur je kaj do črke, lahko danes ne glede na besede, v katere se te nizajo, dobi čudovite knjige, natisnjene na posebnem papirju, postavljene z ljubeznijo do detajlov in s krasnimi črkovnimi vrstami v svincu. Komur je več do besede, se lahko zadovolji s katerokoli drugo tiskano izdajo, katere tipografske površnosti so v našo zavest zasidrane že tako globoko, da se je na njihovi podlagi izoblikovala norma, katere zgrešenosti preprosto ne moremo več opaziti (slabo izbrane črkovne vrste, slab papir, zgrešena simetrija, nerazumevanje negativnega prostora, odsotnost margin, površna tekstura itd. itd.). Kadar torej zagovarjam črko, ni nujno, da zagovarjam tudi knjigo. Moja morebitna odločitev za branje in nakup elektronske knjige tako ne more biti povezana z ljubeznijo do tiskane knjige – saj so te po črki in po besedi takšne ljubezni preprosto nevredne – niti s slepo vero v digitalni, založniški oziroma vsesplošni napredek, saj so tudi elektronske knjige prepogosto zgolj še eno v nizu tipografskih razočaranj.

Od razlikovanja med črko in besedo moram zato preiti še k razlikovanju med knjigo in tekstom, ki ostaja pri bralcih pogosto povsem nereflektirano. Čeprav se je podoba knjige skozi stoletja spreminjala bolj od funkcij samega teksta, je kakovostna bralska izkušnja te razlike vedno lahko zabrisala. Kot ne pišem na pisalni stroj in pravzaprav tudi v zvezek bolj redko, tako tudi tekstov ne berem na glinenih tablicah, zvitkih papirusa ali ciklostiranih snopičih (no, to bi si dejansko še celo želel poizkusiti), temveč v knjigah, na računalniku, občasno na telefonu (članke, kolumne, tudi poezijo) in pogosto na kindlu (tam predvsem več proznih špehov, ker bi se jih sicer ustrašil).

Ne pravim, da je digitalna rešitev najboljša rešitev, je pa rešitev, ki mi omogoča branje, ki ohranja osnovno funkcijo tiska, torej diseminacijo znanja. In seveda bralski užitek. Ta pri meni ni odvisen od nosilca – to mi onemogoča že prepogosto razočaranje ob tehničnih in oblikovalskih rešitvah, kar seveda velja tudi za nekatere načine elektronskega branja. Kako imata lahko Readability in Pocket na telefonu toliko lepšo tipografijo kot prenekatera tiskovina? Kindle je tukaj res precejšnje razočaranje, čeprav je nesvetleči zaslon z »elektronskim črnilom« za branje dejansko prijeten. K sreči na tem mestu ne ugovarja niti Robert Bringhurst, avtor sodobne tipografske biblije, ki je zavoljo branja besed (teksta) očitno zmožen spregledati tipografske napake in pomanjkljivosti, torej, bi se reklo, zavestno ne gleda skozi prevelike špranje med posameznimi črkami. Skladno z vodilom: branje med vrsticami da, branje med črkami ne.

Na koncu koncev je vseeno, ali bereš ob kozarcu portovca ali ob debelem džojntu – če misliš uživati v prednostih teksta, moraš nujno odmisliti pomanjkljivosti njegovega nosilca. Zato se tudi ne morem strinjati s tistimi, ki me v želji po ohranitvi neke skrivnostne mistike poskušajo prepričati, da sta vonj starega in otip vlažnega papirja nekaj dobrodošlega ali kar ekstatičnega. Fuj, prah. Če torej priporočam branje elektronskih knjig in tekstov nasploh, potlej to nikakor ni na račun knjige, vsaj ne lepe ali kvalitetne. Branje elektronskih knjig priporočam zato, ker na račun teksta nima smisla vztrajati pri naključnih pomanjkljivostih tiskanih.

Naj kot ponazoritev tega, kako zelo smo poklicni bralci in pisci v svojem razumevanju razmerja med črko in besedo, med tekstom in knjigo včasih omejeni, omenim začudenje prijatelja oblikovalca nad videzom Vaše in Naše najljubše literarne revije. »Revija?« je rekel, »Tole je vendar videti kot knjiga!« Ko se je moj obraz po uvodnem začudenju ponovno vrnil k svoji običajni podobi, sem postopoma tudi ugotovil, kaj je prijatelj s tem mislil. In moral sem se strinjati. Vizualna interpretacija teksta kot ideje znotraj knjige je torej še kako odvisna od privajenosti na ustaljeno recepcijo njegovega nosilca. Če torej revijo lahko beremo v knjigi in ob tem vsebino očitno zmoremo ločiti od lupine, potlej je naslednji korak, da se tudi sicer naučimo ali pač navadimo, kako brati tekst, ki na zunaj ni videti kot izgubljena opeka naše vrtičkarske književne produkcije.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Anja Radaljac says:

    Super tekst, Andrej, zabavno in fino polemično branje! 🙂

  • JBF says:

    Kul, ja. Me je pa spomnilo na tole, iz Gassovega intervjuja (PDF!: http://www.raintaxi.com/online/2013spring/William%20Gass%20Interview.pdf):

    “JM:
    How things have changed in terms of what people are reading, how much people are reading, and also what people are writing. You’ve written about this in “A Defense of the Book” and the Book as a Container of Consciousness.” If the book is a container of consciousness, then what are e-books and these electronic readers? What if I told you that you could take all of your twenty thousand and store them onto one of these portable devices? What do you think about what’s happening?

    WHG:
    They will change the psychological context of reading. The present psychological context of, say, those twenty thousand is they’re sitting there waiting for somebody to come pull them off of their shelf. The person whose context for the book is going into the bookstore—I’m going browsing, seeing something, “Oh, this looks interesting,” and so on; and a lot of us can remember when we first bought this, that, and the other book that was so important to us, and then the sense of taking it home surrounded by a newspaper because it started to rain or whatever, and then you get home, and when you can get at it—and sometimes it sits there for a month, and then you stumble back on it; and it has a history of just getting to it. That will change. It’ll still be some way that you ran into this text, but it will be a different experience altogether. And I suspect it won’t be the chummy kind of experience; it will be much more mechanical and accidental. But there are all of those elements. Opening a book and having the physical object. So, the text will be same but not the same, because the “pages” will all be the same size. And these “books” will have no identity, because both Two Flappers in Paris and Carlyle’s French Revolution are the same objects, the object presents itself, everything in the same way.
    The type won’t have the same feel. There’s no solidity. It’s erasable. It’s fragile. It’s a different feel. Not necessarily a bad one. You can do things with machines, program it to do all sorts of stuff. You could, in fact, write a mystery with clues that evaporated while you’re watching them. It’ll be different, that’s all. It will also be a device made to make the reading situation or possibility easy, and, therefore, not important. These things, texts, will not be important, once they’ve been shrunk to fairyland. They have no presence, no history. So, again it will be different. It will be appropriate for a totally marginalized art. Everybody will have it, and nobody will be using it, I think. But I don’t know, anybody reading the text is better than not.

    JM:
    So what kind of consciousness is this electronic reader?

    WHG:
    It’s a borrowed consciousness. It’s a manufactured, mechanical context, because it’s all of these consciousnesses in one place. Whereas with a book, here’s this consciousness, specific to the book, even specific to the state of art for the writer. But, now it’s all jelly. It’s the same thing. There will be no significance to its order or place. So, it’ll be different, and I think it will make the stuff less important, which, maybe, it will deserve to be, I don’t know. There’ll be a lot of sales at first, because, it’s like “Gee, I could have all of Thackeray?” You can have all of Thackeray on one of those devices, but it won’t have any substantiality, not like that complete edition of Dickens I have right down there [pointing to a row of volumes on a shelf]. It’s illusory. It creates an illusion. Unreal.”

    Pa še Bergerjev Ways of seeing mi pade na pamet, ampak itak, pod črto: times they are a changin’ – lectio stat.

  • Boki says:

    Fino branje.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dolgčas, e-knjige in e-literatura

    Jaka Železnikar

    E-knjige so danes v svoji zasnovi predvsem digitalizirane knige. Kar je navaden žalostni konceptualni dolgčas. Ne zaradi vsebin, seveda, če so te zanimive. Poglejmo, kaj vse bi lahko naredili, a nismo.

  • Branje v imenu svobode in napredka

    Andrej Hočevar

    Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

Izdelava: Pika vejica