Novi val ameriške in svetovne revijalistike
Nina Beguš
Američani so me s svojim bralskim angažmajem presenetili. Mogoče zato, ker živim v Cambridgeu, delu Bostona, kjer na podzemni železnici več ljudi v rokah drži knjigo ali bralnik kot pa telefon. Še verjetneje zato, ker je to mesto polno študentov z vsega sveta in nikakor ne predstavlja splošne ameriške populacije, pač pa zgoščeno populacijo knjižnih moljev, med katerimi recimo študentje prava, ki, izmozgani od študijske literature, za odmor prebirajo Melvilla in Tolstoja, ljubiteljsko delajo v knjižnici ali pa berejo svoje kratke zgodbe na literarnih večerih. Največja utvara pri vsem tem je, da tu skoraj vsakdo, ki ga poznam, piše knjigo ali pa kolumne za časopise, revije, bloge. Mnogi so včlanjeni v bralne klube ali, ker je večina ljudi tu dvojezičnih, celo prevajalske skupine. Tako pogovor prej ali slej pride do fikcijske ali nefikcijske literature oziroma v mojem primeru do Žižkovega pisanja, ker sem pač iz Slovenije. Celo kadar berem kakšno literarno revijo ali časopis, dobivam odobravajoče opazke. Zdi se, da ima literatura tu mnogo priložnosti za razcvet, saj se v Boston zlivajo literati z vsega sveta, pa tudi denarja za umetnost je dovolj. Cambridge po Amazonovi statistiki nakupi največ tiskanih knjig v Ameriki. Vendar nič ni popolno, in ena stvar pri vsem skupaj močno moti.
Res je, da lahko, kdor ima tu kaj ali pa nič povedati, svoje delo izda brez večjih težav – tako je zdaj tudi drugod. Res je, da znajo številni dobro pisati, saj pilijo svoje pisanje celotno šolanje in še pozneje – vendar to tudi pomeni, da številni pišejo po istih vzorcih. Res je, da ljudje tu veliko berejo, še posebej žurnalistiko, saj je ta med vsemi ameriškimi mediji še najbolj objektivna in obvestilna. Ponudba čtiva je v današnjem potrošništvu seveda neobvladljiva, a vendar se nekje zatakne: hitro lahko ugotovimo, da se vrti v izrazitem anglocentričnem krogu, pravem začaranem krogu, kot bomo videli v naslednjih vrsticah.
Slovenija ne more biti primernejša za statistično primerjavo: delež prevedenih literarnih del je po raziskavi, objavljeni v Guardianu leta 2007, v Sloveniji med najvišjimi, in sicer dosega kar sedemdeset odstotkov, medtem ko se v angleško govorečih državah vrti okrog dveh odstotkov. Kdo se torej prebije med ta dva odstotka? Prvi so nobelovci; upoštevaje, da četrtina nagrajencev jezikovno pripada angleščini, in četudi je ta trend v zadnjih letih pojenjal, je prevod avtorjevih del v angleščino še vedno prvi pogoj za potencialno kandidaturo. Potem so tu še drugi ugledni nagrajenci z daljšim stažem na literarni sceni, pa razni škandalozneži hollywoodskega tipa, skratka literarne zvezde. S tem seveda ni nič narobe, če ne bi bili ostali pisci, četudi prav tako kvalitetni, potisnjeni na obrobje, v nepregledno brezno novih prevodov. Večjezični pisci iz afriških in azijskih krajev, kjer se govori tudi angleško, se radi odločajo za pisanje v tem jeziku, tako da se denimo v ZDA prevaja predvsem francosko in špansko pišoče avtorje, pa kakšnega nemškega in morda še arabskega, ostalih je res le peščica. Kadar hočem ameriškim kolegom predstaviti slovensko literaturo, mi tako hitro zmanjka materiala.
Problemi, ki izhajajo iz pomanjkanja prevedene literature, so seveda mnogo večji od moje zagate. Odražajo se v bralcih, odsevajo v piscih, začenjajo pa se pri založnikih knjig in revij, ki so tudi glavna sila promocije in pomemben oblikovalec bralskega okusa. Velike revije, kot sta Paris Review ali New Yorker, in pomembni časopisi, kot sta New York Times ali Washington Post, pač govorijo le o velikih avtorjih, s tistimi, ki na ameriški sceni niso znani, pa se ne ukvarjajo. To ni njihov cilj, zato tudi ne bodo predmet obravnave tega prispevka. Bolj me namreč zanimajo manj centralistični deli ameriške revijalistike, kot sta World Literature Today in Words Without Borders, in kako ti stopajo v stik s svojim bralstvom in predvsem svetom.
Ko takšne revije segajo po književnostih sveta, namreč trčijo ob tipični ameriški problem – kako prodati revijo. V okus angleško govorečega bralca je težko posegati, saj je logika, ki jo vzpostavlja neki jezik, s prevodom ali predrugačena ali pa uničena. Književno delo, ki ga revija objavi, mora biti ravno prav drugačno in tuje, da se v drugi kulturi še lahko bere, in ravno dovolj lokalno in eksotično, da je v prevodu vznemirljivo. Če je česa preveč, ne deluje, vsaj za trg ne. Drugi tak razlog pa je mogoče tudi angleški slog pisanja, ki se podreja bralcu, torej anekdotičnosti, strukturiranosti, razumljivosti in nedvoumnosti teksta. (O tem je na Airbeletrini pred kratkim pisal tudi Noah Charney in jasno razložil, kaj ga kot Američana pesti pri naši esejistiki oziroma akademskem pisanju. To bi se, z nekaj opombami, dalo aplicirati tudi na fikcijo.) Evropski stil je vse kaj drugega in pisci z izrazito »neprevedljivim« slogom imajo zato s prebojem na ameriški trg lahko težave.
Če se tujemu literarnemu delu kljub vsem oviram uspe prebiti skozi zapleteni in selektivni mehanizem založniških hiš, je še vedno močno odvisen od promocije. Revije imajo tu velikanski vpliv in brez dobrega zaledja seveda ne gre. Tako nekako je spodletelo romanu z velikim potencialom, Pahorjevi Nekropoli, čeprav je bil izdan pri dovolj znanih založnikih, prvič pri Houghton Mifflin Harcourt Press in drugič pri Dalkey Archive. (Nad Pahorjevo anonimnostjo v angleško govorečem svetu se povsod naokoli rada zgraža Susan Bassnett, pionirka prevajalskih študij, kar je tudi nekaj vredno.) Bolje je uspelo Bartolovemu Alamutu, precej na račun aktualnih svetovnih dogodkov in priljubljene videoigrice, zasnovane po romanu, nekaj pa tudi na račun lahko prevedljivega sloga in ravno prave mere eksotike. Slovenija trenutno za svetovno književnost ni zanimiva ne po politični ne po globalni plati, kot je bila zaradi vojne recimo literatura z Balkana in kot je zdaj tista iz Ukrajine, tako da lahko v tem oziru ob obvezni sreči stavimo le na izredna umetniška dela in nadlokalne kuriozitete.
Angleško govoreči bralec in pisatelj zaradi manka prevodne literature nista vpeta v svet in sta zato prikrajšana za raznorazne izkušnje. Obtožbe, da so »ameriški avtorji preveč izolirani« in da »zaradi pomanjkanja prevodov v resnici ne sodelujejo v velikem literarnem dialogu«, prihajajo celo iz ust tajnika švedske akademije Horacea Engdahla. To sicer ne pomeni, da Američani nimajo stika z ničimer tujim – prav nasprotno, radi se zgledujejo po Thoreaujevem prebiranju Bhagavadgite –, toda Engdahl je po mnenju mnogih pravilno orisal literarno kuhinjo, v katero prava eksotika nima vstopa. Razumljivo, težko je pogoltniti nekaj, kar velja za neprebavljivo.
K sreči je tu Borges, da nas reši vseh težav. Čeprav slep, je videl vse za nazaj in naprej, ko je v literarni dialog vpoklical prevajalca. Že od osemdesetih let, ko so prevajalske študije začenjale svoj pohod, se položaj prevajalca samo še utrjuje, tako v teoriji kot v praksi. V teoriji je po avtorju, delu in bralcu tako prevajalec načel četrto metodološko paradigmo, medtem ko se v praksi že od nekdaj loteva prav vsakega dela, od urednikovanja do teoretiziranja.
Šele ob branju Borgesa sem začela razumeti, da se okrog mene odvija prebijanje iz anglocentričnega mehurčka. To sicer počne le del ameriške literarne scene z vsemi potrebnimi zastopniki, od bralcev in akademikov do urednikov in založnikov. Zdaj razumem, zakaj prijateljica prevajalka pri svojih osmih križih nepalske študente poučuje angleščino, prevaja obskurnosti iz 20. stoletja in zakaj svoje študente in vsakogar, ki ga sreča, napoti na Pahorja in Jančarja. Razumem tudi, zakaj druga prijateljica prevajalka nekaj ur na teden zastonj prevaja za neko manjšo revijo in zakaj se njen prijatelj prevajalec tako trudi s prevajanjem slovenske literature. Takšni kleni navdušenci nad literaturo so povsod okrog mene, na sosednjem sedežu v kavarni ali predavalnici ali na podzemni železnici. Na ameriško pragmatični način je vzel prevajalec, predvsem v Bostonu in New Yorku, vajeti v svoje roke: prevaja po svoji izbiri, prevode podtika na prava mesta, objavlja v revijah, angažira se pri promociji, sodeluje s knjigarnami, se pozna z založbami, se udejstvuje v akademski sferi, skratka, najti ga je povsod in povsod je dobrodošel. Odkar se je svet globalno povezal, se je namreč povečal tudi interes za prevod in vse v zvezi z njim, tako da sta se izboljšala tudi prevajalčeva položaj in vidnost. En tak čudovit simptom povečanega zanimanja za prevod so spremne besede ali krajši eseji, ki se jih po novem vedno pogosteje objavlja ob prevodih in v katerih lahko prevajalec bolje kontekstualizira literarno delo ter razkrije svoje prevajalske prijeme in zagate ali pa le lastne misli in izkušnje. Drug izrazit simptom so številne nove nagrade za prevajalce, s tem pa tudi njihova večja vključenost v štipendiranje ter delavnice in knjižne sejme.
Posebej zanimivo se mi zdi, kako je nova generacija prevajalcev vpregla medije: ne samo da so pri njih zaposleni, ampak jih celo sami ustanavljajo. V zadnjih nekaj letih so ameriški trg preplavile manjše, a zelo kvalitetne literarne revije, ki se osredotočajo na obrobja književnosti (če obrobje rečemo vsemu, kar ni v žarišču tradicionalnih centralnih književnosti, torej kar niso Velika Britanija, ZDA, Francija, Nemčija in morda Španija, pa ob tem še kako delo iz Latinske Amerike, in konec). Njihova pozornost je zelo razpršena in nejasna, saj zajema vse književnosti manjših globalnih igralcev, ki jih je zaradi raznoličnosti jezikov nemogoče v celoti pokriti, kar ostaja njihova večna ahilova peta. Revije, ki so si za poslanstvo vzele spremljanje svetovne književnosti, se tako osredotočajo na regije (Absynthe in Transcript na Evropo, Buenos Aires Review na Latinsko Ameriko, Pathlight na Kitajsko, Banipal na v arabščini pišoče avtorje) ali na zvrsti (Poetry Translation Centre izdaja poezijo celin južne poloble, Granta kratke zgodbe, Chutzpah pa ljudsko slovstvo sveta), nekatere pa pokrivajo vse (Alchemy, Asymptote, In Translation, Two Lines, 91st Meridian).
Njihove prednosti so številne. Vse po vrsti so nepridobitne organizacije, ki delujejo na osnovi prostovoljstva, donacij, kampanj na Kickstarterju. Objavljajo v globalnih jezikih, prvenstveno v angleščini, tudi kitajščini in španščini. Ker so zastonj in večinoma izhajajo na spletu, so dostopne vsakomur. Prisotne so tudi konkretno, ko denimo organizirajo literarne večere po vseh celinah ali pa natečaje za prevajalce z denarnimi nagradami. Zaradi takšnih revij, ki so si izborile prostor v ameriški in svetovni revijalistiki, se spreminja tudi založništvo v angleškem jeziku.
Sama sem se zaradi svojega zanimanja za svetovno književnost in zaradi dobrih možnosti za promocijo slovenske literature kot regionalna urednica pridružila reviji Asymptote. Poleg tega me je zanimalo, kako je delati z več kot sedemdesetimi uredniki z vsega sveta. Hotela sem tudi videti, kako lahko tako uspešna revija deluje na popolnoma volonterski osnovi. Danes me zanima še, kam ves ta entuziazem vodi.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Zanimivo poročilo! Z veseljem prebral ..