Ljubim te / ležeče

Kratka zgodba o L

Urban Vovk

Bilo je še precej na začetku moje literarnokritiške kariere, ko sem bil po prvih opaženih revijalnih objavah povabljen k sodelovanju pri enem še danes živečih slovenskih dnevnih časopisov. Kmalu po potešitvi začetnega vznemirjenja, ki je spremljalo mojo debitantsko visokonakladno pojavitev, me je zalil hladen tuš. Kaj tuš, bilo je kar vedro hladne vode, le da z vrvico, ki ga je sprožila, nisem upravljal sam, ampak tehnična redakcija štajerskega medijskega ponosa. V mojem tekstu so namreč izginile vse kurzive, celo tiste »neosebne«, ki so v konvencionalni rabi zaradi večje besedilne preglednosti. Komaj sem premagoval misel, da je na delu zarota, druge – močnejše in bolj umestne – pa še zlepa nisem uspel ukrotiti. Prepričan sem bil namreč, da je moj tekst zaradi tehničnega šalabajzerstva pogrnil na celi črti. Kako neposrečena uvodna epizoda z novimi delodajalci! Jim bom lahko sploh kdaj odpustil in jim spet zaupal? Kako se bodo bralci, ki se bodo v tem primeru nad tekstom sklanjali v precej večjem številu kot po objavi v specializirani literarni reviji, lahko prepustili vsem potankostim mojega kritiškega izvajanja in se zamislili ob subtilno nakazanih namigih na druga branja in sekundarne (pod)pomene? Na vse, kar je (le na videz) isto, a nikakor ni identično, nas lahko opozori le besedilni poudarek v obliki ležečega tiska, sem bil prepričan. Tako zelo, da se zlepa nisem pustil prepričati razlagam, da je za to kriv star »sistem«. Tehnični, da ne bo pomote. Zakaj me ni na to težavo nihče opozoril prej? – Potem bi si lahko pomagal vsaj z narekovaji, podčrtaji, oklepaji in drugimi sredstvi, ki lahko besedo odlepijo od reference ali pa jo nanjo še tesneje pritrdijo. Saj za to navsezadnje pri tem tudi gre.

Približno poldrugo desetletje pozneje se mi je na začetku sodelovanja z nekim drugim časopisom primerilo isto, le da se tokrat s tem nisem kaj dosti obremenjeval. Tokrat za nastalo pomensko škodo po poročanju odgovorne urednice ni bil kriv stari sistem, ampak novi. V življenju sem se torej naučil nove lekcije, za katero sem slišal že kdaj prej, a sem jo tokrat prvič občutil na lastni koži: s sistemi ni šale, imajo svoje skrivno življenje, in škrati, ki delajo zanje, pogosto niso na naši strani, zato je izgubljena kurziva še skoraj najmanj, kar se lahko pripeti. Še dokaj znosen začetek neznosnega, skratka. No, morda to ravno ne velja v primeru (samo) v ležeči pisavi izgubljenih malih l-jev, ki je do danes ostal neraziskan, zgodilo pa se je pri ponatisu Komeljeve knjige Nenaslovljiva imena.[1] Maščevanje malega l-ja svojemu velikemu bratu? In da bo ironija še večja: ravno v literarnem besedilu in v Literaturini knjigi! Če to ni dovolj, si je zlahka moč predstavljati še kaj hujšega, na primer moj podpis pod praznim okvirčkom – sankcija, s katero so mi občasno grozili nad mojim zamujanjem že čisto obupani uredniki. Ker ne verjamem v usodo, zato pa toliko bolj v znamenja, ki so nam postavljena ob življenjski poti, sem tokrat veliko bolj kot o zarotah razmišljal o tem, zakaj so vsi obstoječi sistemi, stari in novi, tako brez posluha za naše pomenske poudarke in ali ima vmešavanje nevidnih sil res tako močan vpliv na pretok naših misli.

Danes sem skoraj prepričan, da je odnos do naših intelektualnih prizadevanj, ki je na delu tudi pri načinu in pogostnosti rabe besedilnih poudarkov, še najlaže primerjati z ljubezenskim izjavljanjem. Zakaj smo tako previdni, preden nekomu izpovemo ljubezen? Zakaj nam je o njej laže pisati kot govoriti? Zakaj si takrat, ko o njej končno in s težavo le spregovorimo, vedno pomagamo z dodatki, navodili za uporabo tega, kar smo pravkar izjavili? Kot bi po računalniškem zaslonu panično iskali ikonico s poševnim velikim L-jem, da bi bil kontekst naše izjave kar se le da jasen in dovolj natančno zamejen, pravilno razumljen. Ljubim te drugače, kot se je pred vklopljenimi kamerami izpovedal tekmovalec v enem izmed resničnostnih šovov. Love Actually. A kaj pravzaprav povezuje na videz tako oddaljeni polji? Najbrž predvsem velika in sebična želja po dokazovanju lastne (intelektualne, čustvene) superiornosti in iz tega nagiba pognan strah pred tem, da bi se z ne dovolj premišljenim izkazovanjem svojih intelektualnih potencialov ali čustvenih stanj osmešili pred drugimi. Na eni strani torej sla po izkazovanju (pre)moči, ljubosumje, ki raste iz želje, da bi (p)ostalo nekaj – naj gre pri tem za osebo ali zgolj pomensko tarčo – drugim dostopno samo z voljo našega posredništva; na drugi pa paničen strah pred naivnostjo: pred tem, da bi se izpovedali napačni osebi, da bi bili zadnji, ki bi izvedeli, da nas ta oseba vara ali pa dabi z običajno postavitvijo sintagme priznali svojo nenačitanost, saj v besedilu nismo posebej opozorili na večvalentnost določene besede in na njen izrecni pomen, ki ga ta beseda dobi v prav določenem kontekstu. V obeh primerih je naše ravnanje zaznamovano z nečim, kar se v okolju, sicer polnem konvencij in plehkosti, trudi ostati posebno in samo naše, pri tem vztrajanju pa nas lahko razume in podpira le peščica »izbrancev«.

V tem kontekstu nikakor ne gre zanemariti, da Roland Barthes v svojem uvodnem razmišljanju k delu Fragmenti ljubezenskega diskurza vpelje ravno pojem figure, ki ga sicer skrbno ločuje od njegove retorične funkcije, saj ga omejuje na rabo v športno-plesnem pomenu. Njegov namen je jasen, saj želi poudariti ravno čustveni moment figure, za jezik pa je – kot je ugotovil že Rousseau – značilno, da v želji po doseganju čim večje točnosti opušča čustveno »navlako« in občutja nadomešča z idejami. Bolj ko je govorica točna in razvita, manj srčnosti in figurativnosti je v njej. Enako in še hujše velja tudi za pisavo, katere dom je govorica. Medtem ko lahko v družbi priznanih mislecev govorimo o izraziti bližini, če ne celo enačaju med glasom in zavestjo, pa je med zavestjo in pisavo na delu občutnejši zamik, ki omogoča natančnejše merjenje pomena in ustvarjanje smiselno-pomenskih povezav, kar naj bi nas pripeljalo čim bliže stvari sami, ki je naš končni cilj. Bolj ko pisava hlepi po tem cilju, manj svobodna je in manj navdušena sama nad sabo. Sartre je v spisu o angažirani literaturi besede primerjal z nabitimi pištolami, ki morajo meriti proti svojemu cilju, zato se ne smejo prepustiti nasladi brezciljnega pokanja. Za besedo v ležečem tisku bi lahko po tej analogiji rekli, da je kot pištola v pripravljenosti, njen upravljavec pa čez njeno cev srepo zre proti izbranemu cilju, zato si orožje ne more privoščiti počivanja v toku in nepripravljenosti na naključja.

Ker je pisavi torej v zgodovini pripadla vloga nadzornika v govornem podjetju, mi danes samemu sebi ni težko pojasniti trpkega razočaranja, ki sem ga občutil, ko sem v dišečem jutranjem časopisu zagledal tekst, ki nekako ni bil več čisto moj. Čustveno sem reagiral na to, da je bil objavljeni tekst zaradi svoje ohlapnosti (ves pokončen in torej ves razprt na isti pusti ravnini) bolj prepusten za občutja in manj pod nadzorom avtorjeve ideje. Prav tako mi ni težko pojasniti precejšnje ravnodušnosti, s katero sem pospremil svoj drugi primer te vrste. Še največ pa lahko o tem pove odločitev Mateja Bogataja, ki se je v svoji predzadnji knjigi Gledališko listje odpovedal prav vsem kurzivam. Ker njen avtor slovi kot dobro podmazan govorec z najbrž največjo govorno vehemenco med slovenskimi literarnimi kritiki, pa tudi širše, je pomen njegove geste precej jasen: onemogočiti pisavi prevelik nadzor nad živo govorico, zavzeti se za pisavo, ki stavi na posredovanje čustev in občutij, poskusiti pisavo približati govorjeni besedi in s tem sami misli, pisati kot govoriti kot misliti. Precej nenavadna drža za kritika, saj s(m)o avtorji te branže pogosto preobremenjeni z razgaljanji (skritih) pomenov, za kar je potrebna jezikovna natančnost in doslednost, in se zato kritiška pisava tako rada zateka v varno in tiho zavetje pisave.

Žal se ne morem spomniti, za katero revijalno objavo Veronike Dintinjane je šlo (spomin ni vselej ubogljiv in zna ubirati čudna pota), zelo v živo pa mi je seglo njeno opozorilo, naj bo uredništvo skrajno previdno s kurzivami, saj lahko že zaradi enega neupoštevanega poudarka »pade cela objava«. Pri figurativni pisavi, značilni za pesništvo, sicer pomenska odprtost zvečine šteje kot odlika. Ravno pesniška govorica naj bi bila namreč po Rousseauju tista, ki je najbliže izvorni potrebi po govorjenju in je torej tudi najbliže spontanosti. »Moj smisel je smisel besed, ne tega, kar pomenijo«, je nekakšen headline Hmeljakove zbirke Krčrk. Seveda pa je bilo napisane že veliko poezije, ki se posveča prav refleksiji te teze, ne pa njeni praktični »simulaciji«. Danes bi se mi zdelo tisto tako zelo natančno merjeno Veronikino pesem prav zanimivo prebrati tako v pokončni kot v ležeči različici in se prepričati o tem, kje (lahko) pade. Vendar je spomin na tako skrbno varovano sporočilo pesmi žal prekril napor, s katerim sva s Primožem tik pred odhodom v tisk preverjala njeno skladnost z avtoričino različico. Kot besedna filigrana sva sedela vsak za svojo pisalno mizo in si s pincetnim prijemom podajala besede, ki sva jih pri tem opremila z nevidnim oklepajem, v katerem so lebdele oznake L za ležeče in N za navadno. Seveda pa Nasina vajenca nisva postala kar tako in čez noč. Pošteno sva bila še pod vtisom polemike, ki se je ravno v tistem času razmahnila med Petrom Kolškom in Tajo Kramberger in je bila med drugim posledica s tiskom izgubljene kurzive pri besedi kompetenten (glej Literatura, letnik XVII, 2005). Tisto res ni bilo kar tako, saj so bile osti polemike takrat še posebej ostre. Ali je bil za to kriv stari, novi ali prehodni sistem, ni bilo raziskano. Tudi ne verjamem, da bi lahko ugotovitev sistemske napake koga zares potolažila.

Edina prava tolažba, ki bi lahko komurkoli karkoli olajšala, bi bila priložnost, da slečemo jopič govorice in se celi predamo realnemu. Zelo všeč mi je misel lakanovca Brucea Finka, da imenovanje vedno zareže v realno, pobegne s kosom tega in ga prenese v govorico. Tatinski pes, ki se polasti kosa in ga vdano prinese svojemu (novemu) lastniku, je resnični sistemski problem. Ker smo se prisiljeni izražati nekako tako, da nas bodo lahko razumeli tudi drugi, smo se pri svojem pisanju pogosto prisiljeni odpovedati mislim, ki nam jih še ni uspelo dovolj dobro artikulirati, zatajiti moramo fascinacije, ki jim nismo našli pravega pomena. Takšni besedilni drobci nas kot žive podobe spremljajo še dolgo po prebranem, čeprav se največkrat niti ne znajdejo na naših kritiških popisih, saj bi bilo pri tako skrbno nadzorovanem početju, kot je pisanje literarne kritike, nečastno priznati, da nas je najbolj prepričalo neimenovano, najmočnejši vtisi, ki nas bodo še dolgo povezovali s knjigo, pa so morali položiti orožje pred nezmožnostjo artikulacije. Na besedilne poudarke moramo gledati kot na poskus upora proti temu sistemskemu problemu. Psa, ki jemlje realnemu, da bi nabrani plen prinesel lastnici govorici, si je treba predstavljati nesrečnega.


1 ^ Vsi primeri so iz Literaturinega knjižnega in revijalnega programa

O avtorju. Urban Vovk se je rodil leta 1971 v Kranju. Končal je študij filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nekaj časa je bil zaposlen kot gimnazijski profesor, od leta 2000 pa je svobodnjak. Leta 2002 je izšel njegov kritiško-esejistični knjižni prvenec V teku časa, za katerega je isto leto prejel Stritarjevo nagrado Društva slovenskih pisateljev za najperspektivnejšega kritika. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zahteva po preživetju, osnovana zgolj na pisanju

    Tvoja zbirka ima naslov, ki je toliko nenavaden kot tudi izvirno sugestiven, po vrhu je pa še palindrom. Verjetno ima sorodnika tudi v Vallejovem Trilceu? Kako si … →

  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →

  • Brutalni realizem

    Tibor Hrs Pandur

    Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

    Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.