Kritika po meri

Andrej Hočevar

Konec na začetku

Razmišljanja in razglabljanja o kritiki – njenem obveznem »koncu« – me v zadnjem času še najbolj spominjajo na razmišljanja in razglabljanja v zvezi s knjigo, natančneje njenim zatonom. O njenem koncu namreč največkrat govorimo prav takrat, kadar se sprašujemo o njeni prihodnosti. Moje zanimanje za to temo je podprto v enaki meri z vznemirjenjem in z dolgčasom. Kadar razmišljam ali berem o prihodnosti knjige, se ob miselnih eksperimentih v glavnem kratkočasim, dokler ne napoči čas za zaključek, zakaj ta je vedno isti: prihodnosti knjige ne poznamo.

Nekaj podobnega se mi vedno znova potrjuje ob načelnih vprašanjih glede kritike: že ves čas je v krizi, že dolgo ji napovedujemo konec, pa vendar še kar nekako vztraja. In bo obstajala, vsaj dokler se bomo o njej spraševali. Če gre pri večini lamentacij o zatonu knjige predvsem za slabo prikrit fetišizem (denimo smrad, ki mu rečemo vonj po starem, ali nekvaliteten papir, ki mu rečemo porumenele strani, ipd.), je v ozadju seveda nenehno prisotno vprašanje teksta, njegovih možnosti za diseminacijo in še najbolj njegove družbeno-kulturne vloge. Imata knjiga in tekst isto družbeno-kulturno vlogo? Kaj od tega lahko e-knjiga prevzame in kaj se bo spremenilo oziroma se že spreminja zaradi drugačne forme teksta?

Podobno se moramo vprašati tudi, ko gre za kritiko. Kaj imamo dandanes pravzaprav v mislih, ko govorimo o njenih koncu oziroma krizi? Neizbežnost sprememb, povezanih z drugačno družbeno-kulturno situacijo, nujnost formalne prilagoditve, spremembe bralskih pričakovanj in spremenjeni pogoji založništva so verjetno nekatere izmed najbolj aktualnih tem, od katerih sta odvisni kriza in prihodnost kritike. Ali pa gre tudi tukaj za neke vrste fetišizem, za nepremišljeno hrepenenje po tistem, kar mislimo, da je bila kritika nekoč, ne glede na to, ali se osredotočimo na njeno vlogo v razsvetljenstvu, romantiki ali poljubnem trenutku neke narodne zavesti v trenutku tik pred vrhuncem? Ne samo da je vedno več knjig, vedno več je tudi kritik, s tem pa prihaja tudi do novih profilov in potreb tako njenih piscev kot tudi bralcev. Kdo je po novem sploh (lahko) kritik, kdo je (njegov) bralec in kdo avtor? Mnogo tega je treba še natančneje raziskati, denimo spremembe, ki so jih oziroma jih bodo povzročile uporabniške »kritike« v luči kritike kot žanra in za razvoj nakupnih navad posameznih bralskih skupin ali pa v luči nove vrste avtorja, ki knjige izdaja v elektronskem samizdatu. O teh in drugih temah smo konec oktobra razpravljali tudi na drugem mednarodnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike, dogodku v soorganizaciji JAK-a, Društva slovenskih literarnih kritikov in LUD Literatura, ki se ga je udeležilo zadovoljivo število obiskovalcev – in presenetljivo malo kritikov. 

Kdo je (lahko) kritik

Glede na to, da knjiga in kritika kljubujeta napovedim in disputom znotraj stroke, bi lahko zaključili, da imata svoje lastno življenje, ki je bolj vpeto v širše družbeno-kulturne mreže in do neke mere neodvisno od mnenja stroke. To je v nekem smislu seveda žalostno, vendar pa seveda upravičeno zbuja dvome, ki v resnici presegajo vprašanje enega samega žanra, denimo literarne kritike. Dandanes je to bržkone povezano z domnevno nezaželenimi posledicami neoliberalnega prostega trga, ki, tako je videti, predvsem znotraj kulture stroki posveča premalo pozornosti, ker je prišlo do preširoke vrzeli med stroko in bralci. No, tako misli vsaj stroka. Razpršitev posameznih avtoritet na nepregledno množico samozadostnih glasov pomeni nujno zmanjšanje vpliva posameznega glasu. 

Adorno je že 1952. leta svoje razočaranje nad literarno kritiko razlagal v primerjavi z njeno nekdanjo slavo. V predvojni Nemčiji je kritika vzniknila iz liberalnega duha, ki je zahteval ne samo svobodo izražanja in odločnost, temveč tudi »avtoriteto tiska«; o vplivu in pomembnosti kritike za širše družbeno-kulturno dogajanje ne nazadnje priča prav trud, s katerim je nacizem takšno kritiko izganjal. Skratka, kritik, za katerega Adorno pravi, da je samo še »vir informiranja«, ne sme biti zgolj spremljevalec.

Kritik kot zgolj spremljevalec literarne produkcije – to pa je eden vedno aktualnih očitkov, ki ga je še najbolje izrazil Hans Magnus Enzensberger, ko je kritika ironično poimenoval »obtočni mešetar«. Kritika je namreč vpeta v komunikacijski in ekonomski krog knjige in ni (več?) neodvisna od mreže, ki se plete med avtorjem, tekstom, založbo, knjigarnami in bralci. Tukaj je obtočni mešetar tisti, ki v službi promocije in prodaje posreduje med založbo in bralcem; bolj kot z družbeno-kulturnimi se ukvarja predvsem z vprašanjem, katero knjigo je v poplavi naslovov vredno kupiti. Na kar je pred šestdesetimi leti opozoril Adorno, je tudi pri nas trenutno zelo pogost očitek kritiki: da je prevzela vlogo piara, ki redko ustvari kaj več od promocijskega blurba na ovitku. Namesto tega bi morala kritika nastajati v »popolni svobodi in odgovornosti, brez vsakršnega upoštevanja javne veljave in konstelacij moči«, kot bi ji šlo za »zahtevo po absolutnem, ki je zapisana tudi v najbolj klavrno delo«. 

Nekaj takšnega je počel, in zahteval, tudi Benjamin, denimo v svoji »kritiki« nekega švicarskega bestsellerja o zeliščih iz leta 1931, v kateri je natančno razgrnil svoj kritiški načrt, ki združuje tako širši družbeno-kulturni premislek kot Adornov poudarek na »absolutnem«. Po njegovem se mora nova kritika, ki ni več strogo vezana na golo reakcijo ob novih izidih in je do kvalitete obravnavanega dela pravzaprav ravnodušna, osredotočiti na vprašanja, kot na primer katerim okoliščinam se ima delo zahvaliti za svoj uspeh oziroma neuspeh in v katerih krogih išče svoje bralce. Ne nazadnje, tako Benjamin, se estetsko ovrednotenje in spoznavno »unovčenje« prekrivata samo takrat, kadar se srečata veličina kritika in veličina dela – torej skoraj nikoli.

O tem je Enzensberger zapisal, da je literatura »sicer svobodna, vendar pa ne more ureditve celote niti legitimirati niti postaviti pod vprašaj; dovoljeno ji je sicer vse, ampak nič ni več od nje odvisno«. To je precej slabo izhodišče za kritika, ki bi se hotel ukvarjati z idealom dobre literature, zato mu torej ne preostane nič drugega, kot da sledi Benjaminu in spremeni svoj pristop. Pri nas se to občasno dogaja prav v navezavi na že pri Adornu omenjene centre moči, vendar ne toliko v smislu refleksije, temveč legitimiranja nekega dela glede na privilegiranje neke manjšine ali obrobnosti. Lahko bi rekli, da s tem zapušča svojo tradicionalno vlogo (ali celo krogotok knjige), kar je gotovo eden izmed razlogov, zakaj se ponovno soočamo s krizo kritike kot žanra.

Bralska pričakovanja

Kritika je razpeta med dvema skrajnostma, ki ji poskušata spodmakniti tla pod nogami: na eni strani je izmikanje vrednotenju obravnavanega predmeta, kar je mogoče tudi posledica omenjenih zahtev po širši družbeno-kulturno refleksiji, na drugi pa je njena ponovna instrumentalizacija, ki temelji na zahtevah in pričakovanjih bralcev, ki niso tudi sami kritiki. Kajti potreba po prilagajanju trgu ni značilna samo za literarno ustvarjalnost, temveč tudi za bralce in kritiko. 

Zahteva po instrumentalizaciji je še večja težava. Ni treba, da kritiko v ožjem smislu takoj degradiramo na »mešetarjenje«, če poskuša zavzeti svojo vlogo in se osredotočiti na iskreno obravnavo izbranega predmeta. A glede tega ima očitno vsak svoja pričakovanja, kar se je še posebej neprijetno pokazalo na posvetu o nabavi knjižničnega gradiva, ki ga je leta 2014 organizirala Mestna knjižnica Ljubljana. Izhodišče, ki je vznemirilo predvsem kritike in nekatere založnike, je bilo, da morajo knjižnice pri nabavi gradiva upoštevati (tudi) želje svojih uporabnikov, torej bralcev. S tem ni načeloma nič narobe, če se ne bi razkol med založniki, kritiki in bralci tako še dodatno poglobil. Prišlo je namreč do zanimivega obrata, ki je stroki predočil stališče, ki se ga verjetno ni dovolj dobro zavedala: da kritik namreč ni niti »obtočni mešetar«, ker njegovo mnenje ne samo nima vpliva, temveč je tudi nekoristno. O vplivu kritike govorijo denimo rezultati raziskave o bralnih in nakupnih navadah Slovencev iz leta 2014, ker je ta faktor praktično zanemarljiv, saj knjige po priporočilu kritika kupi v povprečju samo 2,6 % bralcev. V tem smislu je vpliv slovenske kritike skoraj trikrat manjši od zabeleženega vpliva v Ameriki (7 %), kar je še vedno porazno.

Čeprav seveda nikakor ne želim pripomoči k instrumentalizaciji kritike, pa se mi vseeno zdi, da je to spoznanje prineslo tudi določeno streznitev. Je kritika torej precenila ne samo svojo pomembnost, ampak tudi svojo publiko? Bralska segregacija je očitno bolj izrazita, kot se je zdelo. Da gre res navzdol, je knjižnični posvet pokazal še z drugimi primeri. Denimo s tem, da se subvencionirane knjige – torej tisto, kar bi moralo biti po mnenju stroke najboljše – slabo izposojajo in knjižnicam jemljejo prostor, ki ga potrebujejo za tisto gradivo, ki ga njihovi uporabniki dejansko berejo.

Knjižnice so zato predlagale, in medtem že tudi vzpostavile, nov spletni portal (dobreknjige.si), na katerem knjig ne bodo ocenjevali kritiki (ki lahko svoje nekoristno in samozadostno početje še naprej gojijo v revijah in časopisih), temveč knjižničarji. Tako se je začela vzpostavljati vzporedna kritiška rezina, ki bo uporabnikom bolj prijazna in bolj koristna. Zato, ker strokovnih kritiških tekstov nihče ne razume ali pa obravnavajo knjige, ki jih tako ali tako nihče ne bere. Kritika torej le ni zgolj instrument prodaje in priporočanja naslednje lektire, saj tudi kritiški teksti od bralca zahtevajo določen interpretativni napor, včasih celo glede kritikove osnovne sodbe. 

Glede na dogajanje v svetu ta razvoj v smeri povečanja številnosti in pomena uporabniške kritike seveda ne preseneča, a je naši oslabeli kritiki vseeno zadal še eno rano v njen ponos. Pojavili sta se namreč vprašanji, kdo je sploh še (lahko) kritik in za koga sploh (lahko) piše. Če zapise knjižničarjev bereš kot kritik, ni težko opaziti njihovih pomanjkljivosti: pogosto se osredotočajo na slabo reflektirane bralske doživljaje, pri romanih obnavljajo zgodbe, pri poeziji so brezvsebinski, razlikovanje med aksiološkimi in atributivnimi vrednotami je odsotno ali nereflektirano. Če pa te iste zapise bereš kot bralec, lahko hitro dobiš odgovor na vprašanja, katera knjiga je kratkočasna, katera zabavna ali lahko prebavljiva, katera dolga in katera kratka. Nekaj za (skoraj) vsakega bralca – ko enkrat odštejemo bralce kritik, tj. druge kritike. 

Več kot očitno je torej, da obstajajo različni krogi bralcev, od katerih je krog strokovnih in podkovanih kritičnih bralcev bržkone še najmanjši. Podoben razkol je pred mnogimi desetletji zabeležil že Benjamin, vendar v nekoliko drugačnih razmerjih. Po njegovem nemško bralstvo razpade na dve približno enaki polovici, na »publiko« in »krožke«. Prva razume literaturo zgolj kot »instrument razvedrila« in »kratkočasja«, medtem ko jo drugi razumejo kot »knjige življenja, vire modrosti, statute njihovih majhnih zveličavnih združenj«. Kot pravi Benjamin, je čas, da se začne kritika ukvarjati s tistim, kar spada v zorno polje druge skupine bralcev. Pri tem je zanimivo, da je glavni očitek slovenski (in, če prav sklepam, tudi tuji) kritiki ravno to, da je preveč samonanašalna, da ostaja zaprta v svoje kroge, torej nerazumljiva in neuporabna. Za tem očitkom se najprej skriva potreba po vulgarni instrumentalizaciji kritike, ki naj koristi neki na videz demokratični večini in ji pomaga zadovoljiti neke čisto določene (potrošniške) potrebe. 

Vendar je prav to za kritiko nevzdržno: tudi če v praksi nima več prave avtoritete, mora kritika še vedno izhajati iz svoje nepodkupljive avtonomnosti. Kritika ne more biti bolj ali manj uporabna, bralcu se ne more prilagajati. Seveda ni samostojna in neodvisna kritika kot tekst prav nič drugačna od vseh drugih tekstov, v katere je treba ob branju vložiti nekaj truda, da bi ga lahko pravilno razvozlali. Dobra kritika zato ni tista, ki je že bolj prežvečena, temveč tista, ki bralcu ponudi bogatejšo izkušnjo, seveda znotraj meja svojega žanra. Saj absurd je ravno v tem, da lahko zdaj o isti knjigi preberemo že toliko povsem nasprotujočih si mnenj, da je videti, kot bi imel vsak krog bralcev svojega kritika, ki zna povedati natanko tisto, kar hočejo ti bralci slišati. Konec koncev je povsem razumljivo, da je ob tem marsikateri bralec samo utrujen in frustriran. Ali pa kritika zaradi vztrajanja pri zastarelih vrednotah in oblikah enostavno ne dohaja svojega časa? Kako bi kritik, ki ne zna izbrati niti naslova, svoj tekst strnil v 140 znakov?

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritik ni reševalec sveta

    Aljoša Harlamov

    V dobi, ko se krčijo strani in minute, posvečene kulturi, število izdanih knjig pa ne pada, ko založbe več stavijo na všečke kot literarne kritike, več na influenserje kot na strokovne bralce, bolj kot kadarkoli potrebujemo literarno kritiko kot vrednotenje med »dobrim in slabim«, to je med knjigo, ki je vredna naše pozornosti, in knjigo, ki je morda ni.

  • Kritika kot brokoli v obari moderne družbe

    Tadej Meserko

    Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjene kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno.

  • Dvoumnost in ponižnost

    Timo Brandt

    Kaj me vodi k temu, da pišem o literaturi, svojem osebnem srečanju s knjigo, tem doživetju, da ga ubesedim in vanj vrtam? Odgovor je po mojem zelo preprost: iz besedila, ki ubeseduje soočenje človeškega bitja z literarnim delom, lahko nekaj zraste nekaj več, v njem se zgodi nekaj, kar ima svojo lastno dimenzijo, lastno lepoto.