Iz kvalitete v kvantiteto

Nekoč pred davnimi časi

Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 ni uničilo, in eno še bolj redkih preživelih, ki se ni preobrazila v profitno zasebno družbo), je bilo življenje precej drugačno kot danes. Drugačno tudi v tem, da denar – razen redkim vizionarjem, ki so takrat polagali keramične ploščice, danes pa so med najbogatejšimi Slovenci – ni bil kaka posebna vrednota in tako tudi ne motivacija. Če si za kakšno reč rekel, da si jo naredil zaradi denarja, je bila to skoraj samoobtožba, če si kaj takega rekel o kom drugem, pa mu je to prineslo nekaj ponižanja.

Z Vladom Žabotom, sourednikom Alepha, sva vedela, kakšna besedila bi rada izdala v prvem letniku. Svojo prvo zbirko kratke proze je ponudil Igor Zabel, Žabotov sošolec, tako da je bilo za njegovo generacijo poskrbljeno. V moji so se avtorji, razen redkih izjem, šele pričeli oblikovati. Povabiti bo treba, sva se pogovarjala, starejše, dobre starejše, da bo zbirka videti resno, in ne kot nekakšna mladinska topla greda. A kako naj jih prepričava, naj zaupajo svojo knjigo (pravi pisec ne napiše prav veliko, je veljalo takrat) zbirki, ki ni izdala še nobene?

Štefan Remic je v revijah objavil pesmi, ki so se obema zdele super. A kako do njega? Mobilcev in elektronske pošte ni bilo, sploh pa bi se bilo najbolje srečati osebno. Štefan je živel v Šenčurju. Izpita za avto, kaj šele avtomobila, ni imel nobeden od naju. Vlado je imel prijatelja, ki je imel nekak avto, ne pa denarja za bencin. Ravno sem prevedel nekaj kratkih kriminalnih zgodb za Dnevnik, vzel sem denar z računa, z avtobusom sva se zapeljala na Ježico do Vladovega prijatelja, z avtom naprej na črpalko in proti Šenčurju. Štefan je bil presenečen, ko nas je nenapovedane (mogoče bi mu morali prej poslati kako dopisnico?) zagledal, a odložil je delovno orodje (če se ne motim, so na novozgrajeno hišo polagali izolacijo) in vse smo se zmenili. O honorarju nismo govorili. Imel je samo eno željo: naj knjigo opremi Bard Iucundus.

Sledili smo željam avtorjev in tako je Zabelovo knjigo opremil Emerik Bernard, prvo zbirko zgodb Milana Kleča pa Živko Marušič. Kasneje smo veliko slišali o teh opremah. Neenotne, neoblikovalske, v izložbah ne stopijo v zavest, so govorili oblikovalci. (Precej profesionalcev je želelo sodelovati, nove izvirne knjige so bile takrat redke in prinašale so pozornost.) A avtorji so bili zadovoljni, takrat je bilo to važno.

Pri Alephu sva z Vladom kaka štiri leta delala zastonj, pa drugi tudi. Razen avtorjev, seveda. Dva od teh treh oblikovalcev sta se odrekla denarju njim v korist in skromni honorar je bil malce višji. Kasneje so se časi začeli spreminjati, prihajal je kapitalizem, konec študija, lastne družine, ki jih je bilo treba preživljati, vsi so začeli nekaj malega služiti in po kakih štirih letih si je uredništvo Alepha ob prodajnem uspehu Bartolove Med idilo in grozo izplačalo prve honorarje. Avtorska skupnost je bila razburjena. Do takrat je veljalo, da je delo za druge častno, in časti se ne plačuje.

»Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži!«

Zdaj so povsem drugi časi in današnje motivacije so drugačne, tudi v literarnem polju. Pisateljski kolegi me sprašujejo, kako bi s svojimi novimi knjigami prišli na televizijo. Televizija bi jim zagotovila, da bi jih opazili, in ne gre le za bralce, potem bi jih morale resno vzeti komisije za nagrade, nagrade pa prinašajo štipendije, torej preživetje. Včasih je bil smisel nagrade v tem, da te je opazila širša javnost. Da si požel več od preživetja. (Današnja logika je drugačna. Rok Klopčič je v svojih zajedljivih spominih popisal, kako so v socialističnih časih zdrave sile v profesorskem zboru Akademije za glasbo vsak poskus dviga plač zatrle z geslom »Pomislite na inženirje iz Litostroja«. Tedanja zapoved solidarnosti humanistične inteligence do tehnične se je danes premaknila na precej nižjo raven: ustvarjalcem se stalno naroča, naj se primerjajo z nezaposlenimi. Kako si bomo privoščili umetnost, če nekateri nimajo za kruh?) In če te opazi širša javnost, imaš več možnosti za nagrado: tvoje ime bo odločevalcem zvenelo bolj znano, resneje bodo pogledali, kar si napisal, in morebitna nagrada ti bo povečala možnosti preživetja.

Pa ne zaradi svoje višine, ta le redko doseže mesečno plačo direktorja celo v državni firmi. Zvišala bo število točk na prijavnem obrazcu za to ali ono štipendijo. Ko se je pojavila pobuda za ustanovitev društva literarnih kritikov, je bila med smotri društva smotrno zapisana tudi nagrada za podeljevanje društvene nagrade najboljšemu kritiku (ne glede na starostne omejitve, Stritarjeva nagrajuje namreč do petintridesetih let). Seveda, takšna nagrada bi med drugim prinesla dodatne točke na obrazcih in možnost kritiškega preživetja bi se podaljšala. In tudi komisija, ki se najbrž zaveda socialnih posledic ustvarjalnosti, bo morda nekoga izbrala za najboljšega zato, da bi mu omogočila preživetje (»ta ima službo in ne potrebuje štipendije, torej tudi nagrade ne, ta pa nima službe, težko jo bo tudi dobil, torej mu dajmo vsaj nagrado, da bo dobil štipendijo«).

Maksimiranje proizvodnje

Želja po opaženosti ni več stvar avtorskega napuha, kot smo verjeli v davnih časih z začetka tega besedila (»ni treba drugega, kot da je besedilo dobro, vse drugo se zgodi samo od sebe«, je veljalo takrat, a takrat je izšlo samo deset do dvajset novih romanov letno in vsi, ki smo resno brali, smo jih prebrali vse) – danes je pogoj, brez katerega ne gre, če besedilo sploh hoče upati na kakršenkoli odziv. Kljub velikokrat ponavljanim tezam o koncu Gutenbergove galaksije namreč vsako leto izide več knjig, v Sloveniji trikrat več kot leta 1991. Zlasti leposlovnih knjig: leta 1991 se je za nagrado za najboljši roman potegovalo 17 novih romanov, zadnja leta kakih 120. Vse teže je opaziti vsako posamezno med njimi. Pogostega jadikovanja, da nihče več ne bere, sicer ni mogoče potrditi s podatki, nasprotno: bere se vse več, le da vse bolj različne knjige in tudi, še zlasti v manjših kulturah, vse več v drugih jezikih, zato posameznemu knjižnemu naslovu ostaja vse manjši delež splošne pozornosti. Opazimo bolj ali manj tiste, ki tako ali drugače izstopijo.

Današnji literarni sistem, tudi slovenski, sili v hiperprodukcijo. (In literarni sistem v primerjavi z drugimi družbenimi ni izjema: tudi literarno delo ni več razumljeno kot nekaj edinstvenega in neponovljivega, temveč, od žanra odvisno, bolj ali manj kot izdelek kulturne industrije.) Ne samo zato, ker se vrednost plačila na proizvedeno enoto manjša – tudi zato, ker so na stalno proizvodnjo vezane številne specifike literarnega položaja, celo tiste, ki niso tržno pogojene. Za različne bonitete, recimo prijave za štipendije ali rezidence, avtor potrebuje nove knjige, in ne le minulega dela. Slovenski razpisi pogosto uveljavljajo kriterij knjig, izdanih v zadnjih treh letih, velja torej, da naj bi avtor novo knjigo napisal vsaj vsaka tri leta, sicer preneha biti upoštevanja vreden avtor. Kriterij minulega dela kot vira bonitet pa izginja enako kot zaupanje v pokojninske sklade (in nič čudnega ni, da so med pokojninami prve izginile prav izjemne za ustvarjalce, kar so frustrirani podplačanci navdušeno pozdravili, ne zavedaje se, da ukinjanje teh pokojnin napoveduje odpravljanje njihovih).

Tudi medijsko pozornost se piscem (in drugim ustvarjalcem) namenja le takrat, kadar objavijo kaj novega – intervjuji v množičnih medijih so se skorajda spremenili v obliko prikritega oglaševanja. Močnejši ko je producent, večji ko je vložek, več jih bo – Andrej E. Skubic jih je ob uprizoritvi svoje igre Pavla nad prepadom dal več kot ob nagradi Prešernovega sklada, kresniku ali Župančičevi nagradi. Včasih je veljalo, da ima umetnost neomejen rok trajanja; dandanes se jo vse bolj dojema kot hitro pokvarljivo robo.

Iz kvalitete v kvantiteto

»Se vam zdi, da v Sloveniji estrada res ogroža vrhunsko kulturo?« so Pogledi vprašali kulturnega ministra dr. Uroša Grilca. In Grilc odgovarja: »To je v službi razmišljanja, češ, delajmo dobre filme in predstave, gledalci bodo že prišli. Sodobne kulturne politike ne razmišljajo tako. Povečanje dostopnosti kakovostne kulturne produkcije je kompleksen cilj, celo najzahtevnejši od vseh možnih, in mora postati maksima ne le kulturne politike, temveč tudi kulturnih producentov, kolikor to še ni.«

Morda nimamo toliko težav z dostopnostjo (čeprav so slovenske knjige res drage, si jih lahko takoj po izidu izposodimo v knjižnicah, in to Slovenci počnemo šestkrat do sedemkrat pogosteje, kot jih kupujemo, še eden naših posebnih rekordov iz mednarodnih primerjav), temveč z razločevanjem, kaj je tista kakovostna kulturna produkcija, do katere naj se dostopa. Če si ogledamo sociokulturne mehanizme vzpostavljanja del, ki veljajo za vrhunska, kanonična, vidimo, da to ne glede na zgodovinske in posebne (recimo nacionalne) okoliščine poteka na enak način: najprej so dela predstavljena, torej posredovana v zaznavanje s čutili (branje, poslušanje, gledanje …), nato se prek različnih verifikacijskih mehanizmov (recimo kritik in nagrad) razpoznajo kot dobra, nato mnenje o tem, da so dobra, postane splošno veljavno in se navsezadnje utrdi z izobraževalnim sistemom. Velja si ogledati, kako ta sistem prezentacije, afirmacije in fiksacije deluje v Sloveniji.

Kar se tiče predstavljanja (torej objavljanja), v Sloveniji ni nobenih težav. Občutki o tem, ali je knjigo v Sloveniji lahko izdati, so lahko različni, zato je bolje, da se opremo na statistične podatke. UNESCO redno zbira podatke o knjižni proizvodnji po posameznih državah, vendar je zadnji obsežnejši pregled o številu izdanih leposlovnih knjig na milijon prebivalcev na voljo za leto 1999 in ugotavlja naslednje:

Delni podatki, ki jih je mogoče za države z vrha lestvice pridobiti za zadnja leta, kažejo, da je Slovenija še napredovala in da so pred nami samo še Islandci. Če smo leta 1999 objavili 467 leposlovnih knjig s prevodi vred na milijon prebivalcev, torej skupaj dvakrat toliko, je v letu 2013 izšlo že od 300 do 350 novih izvirnih pesniških knjig in približno 120 romanov. Če prištejemo še druge leposlovne žanre, tudi dela za otroke in mladino, in seveda vse prevode, postane jasno, da se je število leposlovnih knjig izjemno povečalo; indeks rasti je večji kot v katerikoli knjižno razviti državi.

Primerjajmo se z bližnjim okoljem. Novih romanov v Sloveniji zadnje čase vsako leto izide okrog 120, na Hrvaškem s še enkrat številnejšim prebivalstvom se za nagrado Jutarnjega lista, ki združuje romane in kratko prozo, poteguje 50 do 70 del, Makedonci so svoj rekord dosegli z nekaj več kot 40 romani. V Srbiji s 7,5 milijona prebivalcev, močno diasporo in bralnim zaledjem po vsej nekdanji Jugoslaviji izide približno 200 novih romanov letno, vsega skupaj pa od tri do štiri tisoč knjižnih naslovov. (V moji generaciji je veljalo, da marsikaj, kar ni prevedeno v slovenščino, lahko preberemo v srbščini. Dvomim, da dandanes podobno razmišlja katerakoli generacija v Srbiji, čeprav je število pri nas objavljenih naslovov večje, objavimo jih med pet in šest tisoč, od katerih jih pride v knjigarniško prodajo 3500–4000.)

Še nekaj številk, posejanih po svetu: Avstralija s 23 milijoni prebivalci izda približno 20.000 naslovov letno, čeprav jih lahko načeloma brez prevoda izvaža po vsem svetu, Tajska (67 milijonov) objavi 13.000 do 15.000 naslovov letno, Indija (blizu milijarde) 70.000 v vseh uradnih jezikih skupaj. Leta 2011 je Poljska (40 milijonov) objavila 31.515 knjižnih naslovov, od tega 6979 leposlovnih.

Slovenskih knjig je torej veliko. Najbrž preveč.

Odlično. Dobro. Pomanjkljivo. Pogrešljivo

Zakaj izide v Sloveniji toliko knjižnih naslovov na prebivalca in zakaj je ta številka v zadnjih dvajsetih letih tako hitro rasla? Standardni odgovor današnjega časa, da so take pač potrebe trga, ne vzdrži. Nasprotno: knjig se pri nas proda manj kot v večini primerljivih držav, ustrezno manjše so tudi natisnjene naklade, poleg tega se je po večini ocen leta 1991 v Sloveniji prodalo približno enako število knjig kot leta 2011. Od takrat pa prodaja pada.

Neustrezen je še en odgovor, ki ga ponuja duh časa, namreč da je število naslovov tako naraslo zaradi naraščanja zasebne iniciative in odpiranja možnosti za objavo, saj sta rast in število novih naslovov v Sloveniji precej večja kot v državah, kjer je zasebna iniciativa že dolgo udomačena, kot tudi tistih, kjer, enako kot pri nas, od leta 1991 štejejo na novo. Verjetneje je, da je k tej rasti precej pripomogel tudi specifični način prelivanja javnih sredstev v zasebne dobičke, ki ga izkazuje poslovni model marsikaterega novega slovenskega založnika: knjižnice bodo kupile. Zaradi padanja cen tiskarskih storitev, novih tehnologij, ki omogočajo natis točno toliko izvodov, kolikor jih je prodanih v prednaročilu, in izločanja avtorskega dela iz stroškovnika (kar žal ni pojav, omejen na Slovenijo) je knjigo mogoče narediti vse ceneje – in kar nekaj jih je mogoče, ne glede na kvaliteto izdelka, tudi prodati.

Zaradi odsotnosti mehanizmov izbire tako pri založnikih (ki pa v svoje vse številnejše izdaje vsaj vlagajo večinoma lastna sredstva) kot pri knjižničnih odkupih (kjer so ta sredstva povsem javna) prihaja do razkroja vrednostnega sistema. Vse manj jasno je, kaj je dobro in kaj ne in kdo naj bi o tem razsojal. V tradicionalnem literarnem sistemu so presojo najprej izrekli uredniki, v pomoč so jim bili celo interni recenzenti – zdaj se objavi vse. (Če ne drugače, tako, da avtor plača založbi, ki objavi vse, za kar avtor plača.)

Če se je torej prej knjige izbiralo pred objavo, se jih zdaj vse bolj po objavi. Kaj v tej nepregledni množici prebrati? Kaj kupiti? Da enačba »dobro je, kar se dobro proda« marsikdaj, za knjige pa sploh, ne more veljati, se v sodobnem literarnem polju ponavlja skoraj do zaklinjanja, vendar je pojav t. i. »dolgega repa« vse bolj izrazit. Nekaj knjig preberejo vsi, ker so jih pač prebrali vsi, vse več pa jih ne prebere nihče oziroma skoraj nihče. Včasih so si bralci pri izbiri pomagali z mnenji kritikov, a včasih je bilo pisanje recenzij častno in spodobno plačano početje, sedaj pa je erozija medijskega polja pripeljala do elegij tipa »dokler bodo osrednji mediji za objavo knjižne recenzije plačevali toliko, kolikor je povprečna cena treh knjig, bo pisal vsakdo, ki bo prišel mimo in ne bo imel početi kaj boljšega«. Tudi zato se je na ta selekcijski vzvod vse težje zanašati.

Zadnja afirmacijska potrditev je bila včasih literarna nagrada. V letu 2013 je edina nagrada, ki še opazneje motivira k branju in tudi kupovanju slovenskih avtorjev, kresnik, zmanjšala število svojih žirantov. Odločali so samo še štirje, in tudi nekdanji videz neodvisnosti žirij, ki so bile sestavljene po ključu »iz vsake vsem drugim po definiciji nasprotujoče literarne revije po eden«, se je podrl: trije zaposleni na oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, torej na ustanovi, ki je, nekoliko ironično rečeno, eksistencialno zavezana proizvodnji kanoničnih struktur, in eden na Delu, ki nagrado podeljuje. In ne bom prvi, ki bo zapisal, da pridobitev te nagrade žal ne sproži mednarodnega zanimanja: slovenski in drugi založniki se še zmeraj spopadajo za Nobelove nagrajence, Bookerja in Goncourta, založnika kresnikovega nagrajenca dan po podelitvi tuji agenti žal ne čakajo pred vrati.

Zadnja leta preverjam domače učinkovanje tega ustoličevalnega mehanizma: knjižne profesionalce (študente bibliotekarstva ali aktivne bibliotekarje) tudi na pisnih izpitih (za dodatne točke, seveda, če bi o tem govoril na predavanjih, bi se že naučili!) sprašujem, kdo je zadnji dobil to nagrado in kdo je bil še nominiran. Pravilni odgovori so izjemno redki, rekel bi, da nagrajenca pozna vsak trideseti. Če kdo pozna še katerega od nominirancev, pozna najverjetneje vse. Najboljše v novem slovenskem romanu je tudi za profesionalce postalo special interest, ne pa obvezno splošno znanje.

Ugovora stanju vseenosti, v katerem je vse enako dobro, in razlikovanja med objavljenimi knjigami se je lotila dragocena ambicija Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo, da s svojimi priročniki za branje kakovostnih mladinskih knjig, ki prinašajo ocene celotne produkcije za otroke in mladino, vzpostavi kriterije za vrednotenje enega od segmentov knjižne ponudbe. Nedvomno gre za strategijo, ki potrebuje posnemovalce. In potrebuje tudi ustrezne učinke pri kupcih, zlasti tistih, ki kupujejo z javnim denarjem. »Založba Modrijan je leta 2008 izdala knjigo znamenite Tove Jansson Nevidni otrok in druge zgodbe v nakladi 1500 izvodov. Odlična knjiga, izvrsten prevod Nade Grošelj. Naša edina otroška knjiga v tem letu. In je dobila ›zlato hruško‹. Tri leta po objavi je kljub promociji, znižanjem, rednim obiskom naših zastopnikov v šolskih knjižnicah ostalo neprodanih 1020 izvodov,« poroča Modrijanova urednica Bronislava Aubelj.

Pretok kapitalov

Britanski teoretik knjižnega polja John B. Thompson v svojih delih, nazadnje v knjigi Merchants of Culture, ki z naslovom odlično povzema dve temeljni sestavini založništva, ugotavlja, da v njem hkrati nastopa več kapitalov: ekonomski, socialni, intelektualni, človeški in simbolni. Na splošno velja, da mora uspešen založnik v svojih programih dolgoročno uveljavljati medsebojno uravnoteženost vseh teh kapitalov. Zgolj prodajni uspeh knjige brez socialnega učinka mu ne daje dovolj popotnice za prihodnje delo, enako je mogoče marsikatero sprva tržno neuspešno delo dobro kapitalizirati kasneje, ko se pojavijo socialne potrebe po njem. (Kar dobro vedo založniki knjig, ki so izbrane za maturitetna branja.)

V slovenskem knjižnem polju očitno upada učinkovitost vseh teh kapitalov – z eno izjemo: knjiga ima še zmeraj očitno zelo močan simbolni kapital. Od prej omenjenih 300–350 pesniških zbirk letno jih manj kot 10 % izide pri založbah, ki opravljajo selekcijo med ponujenim. Podobno, le v manjši meri, velja tudi za druge leposlovne žanre. Domnevati smemo, da nobena od teh izdaj avtorjem ne prinaša nobenega od naštetih kapitalov – razen simbolnega. Hkrati pa vse te izdaje skupaj znižujejo skupni simbolni kapital slovenske knjige, tudi zato, ker se ustaljeni vzorci delovanja rušijo, ne da bi hkrati nastajali novi, po možnosti bolj učinkoviti.

Verjetno številni avtorji, ki po spletnih forumih pišejo, da so žrtve različnih krivic in zarot in zato njihove knjige niso bile objavljene pri velikih založbah, nagrajene ali prodane v tujino, če pa so vendar res dobre, v to res verjamejo – in verjetno jim verjamejo tudi vsi tisti, ki njihovemu pisanju pritrjujejo, saj je iz njihovih odzivov vidno, da ne poznajo realnosti niti slovenskega, kaj šele svetovnega knjižnega polja. Vendar vsi ti odzivi, ki sodijo med dandanes številne in razumljive načine izražanja splošne frustriranosti, še dodatno zamegljujejo položaj na slovenskem knjižnem polju, kjer ni več razvidno in posledično tudi ne več pomembno, katera žoga je pristala na igralni površini, katera pa je poletela daleč čez črto. Sklepati smemo, da k zmedi pripomore tudi stanje fiksiranja slovenskega literarnega sistema z marsikdaj vprašljivimi načini spoznavanja književnosti v izobraževanju, vse do izbire tako ali drugače obveznih branj, a vsaj od piscev samih bi bilo pričakovati, da se po prizorišču razgledajo in si razjasnijo osnovna pravila delovanja polja, v katerega vstopajo. Vendar to za vstop pravzaprav niti ni več potrebno.

Slovensko knjižno polje je res nekaj specifičnega, neposrečeno zataknjenega med dostopnostjo sleherniku in hierarhično strukturo: nihče se povsem resno ne pritožuje, kakšna krivica je, da ni zadel na loteriji, ker mu je jasno, da gre za srečo in le za srečo, ki nima racionalnih kriterijev; po drugi plati zelo redki rekreativci godrnjajo, zakaj jih Srečko Katanec ne da v reprezentanco, saj večinoma vedo, da je treba za to preteči blizu deset kilometrov na tekmo in znati še marsikaj drugega. Znanje v knjižnem polju pa je v zadnjih desetletjih postalo nekaj zelo relativnega, poljubnega in prilagodljivega posameznikovi viziji.

Če se bodo trendi, ki smo jim priča v zadnjih letih, nadaljevali do absoluta, bomo prišli do situacije, v kateri bo vsak Slovenec ne le napisal, ampak tudi objavil knjigo, nihče pa ne bo prebral več kot ene, in bo torej razlikovanje med vsemi temi knjigami ne le nemogoče, temveč tudi nepotrebno: vse bodo enako dobre, nobena ne bo učinkovala bolj kot druga. Zlati vek, ki ga je muzam kranjskim napovedoval Prešeren?

Viri in literatura:

Anderson, Chris, Dolgi rep, prev. Tanja Ahlin, Cankarjeva založba, Ljubljana 2009.

Aubelj, Bronislava, »O resničnih travmah slovenskega knjižnega trga«, v: Dnevnik, 4. 6. 2011.

Blatnik, Andrej, Pisanje kratke priče, prev. Jagna Pogačnik, Cekape, Zagreb 2011.

Ekvilibristika branja. Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2013, Mestna knjižnica Ljubljana, Ljubljana 2013.

Klopčič, Rok, Štiri strune, lok in pero, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2011.

Ruch wydawniczy w liczbach LVII: 2011, Biblioteka Narodowa – Zakład Statystyki Wydawnictw, Varšava 2012 (http://www.bn.org.pl/download/document/1342181669.pdf).

Statistični urad republike Slovenije, www.stat.si.

Tadel, Boštjan, »Povečati dostopnost kakovostne produkcije«, v: Pogledi, 7. 8. 2013.

Thompson, John B., Merchants of Culture, Polity Press, Cambridge 2010.

Unesco Institute for Statistics, http://www.uis.unesco.org/Pages/default.aspx.