Habemus editorem: It’s a girl

Uvodnik Literature 367-368

Maja Šučur

Jani Virk, Vid Snoj, Igor Zabel, Igor Bratož, Tomo Virk, Matevž Kos, Samo Kutoš, Andrej Blatnik, Urban Vovk, Primož Čučnik, Maja Šučur. To ni uvod v igro najdi vsiljivca, to je posodobljen seznam odgovornih urednikov revije Literatura.

Bolj ko o tem razmišljam, bolj se mi zdi zadnja sprememba presenetljiva in logična obenem. Do nje ni prišlo po skrivnostnih poteh, ampak na način, ki je v našem kulturnem polju, upehanem od rezanja pogače in hortikulturnih naporov, vse bolj neobičajen. Povabilo v Literaturino članstvo sem pred leti kot nadobudna kritičarka prejela od Urbana Vovka, ki premore redek čut za odpiranje vrat obetavnim, mladim sodelavcem in sodelavkam. Pokažeš torej zanimanje in potencial, povabijo te v društvene vrste, angažiraš se pri izdajah in drugih projektih organizacije, zaupajo ti mesto področne urednice revije, kasneje – morda – odgovorne. Mislim, da je priložnost te vrste največ, kar si mladi, ki so danes aktivni na področju literature, sploh upajo želeti. Ne spomnim se, da bi ob prvem obisku sestanka uredništva doživela kakšno razsvetljenje, precej prepričana sem, da sem naslednjih nekaj srečanj bolj opazovala kot govorila. Razodetja so bila takrat še v delu – nekatera so še vedno.

Recimo – z enim bližnjih kolegov sem pred tedni debatirala, kako je sploh mogoče, da Literature v njeni skoraj triintridesetletni zgodovini še ni urejala ženska. Da stolčki urednikov v industriji medijev, predvsem tiskanih, v več kot 75 odstotkih pripadajo moškim, smo vajeni tudi zaradi novic, da je dobil The Guardian prvo – in po šestih letih še vedno aktualno odgovorno urednico Katharine Viner – šele v 195. letu delovanja, istega leta, 2015, je tudi na čelo The Economista po 171 letih izhajanja stopila prva ženska, Zanny Minton Beddoes. Celo National Geographic, ki je začel izhajati davnega leta 1888, je v letu 2014 prvič prevzela ženska, Susan Goldberg; na področju znanstvenih publikacij, še posebej medicinskih, je situacija še bolj porazna. Zgolj nekoliko bolje je z uveljavljenimi izdajami, specializiranimi za literaturo; New Yorker je denimo dobil prvo urednico v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, saj je po 73 letih izhajanja revije urednikovanje prevzela Tina Brown, Brigid Hughes pa se je na uredniški stol Paris Reviewja usedla leta 2003, ko je revija izhajala že petdeset let.

Primerjava je oddaljena, ne le v geografskem kontekstu. Mimogrede, kdo se spomni imen odgovornih urednic Večera, Dnevnika in Dela? A nanjo sem zaradi simptomatičnosti pojava pomislila, ko me je prej omenjeni kolega z iskreno zavzetostjo spomnil, da je imela Literatura vedno veliko področnih urednic, torej so jo de facto urejale ženske. Povedano preprosteje – vsaj v zadnjem desetletju so njeno izhajanje intenzivno podpirale ženske, a se je pod njihovo delo nato podpisal moški. Ne gre torej za zaroto, a najbrž tudi za naključje ne, da dobiva revija Literatura prvo odgovorno urednico prav v mandatu prve predsednice LUD Literatura, Tine Kozin.

Novo leto je skratka prineslo nov kolofon, ki priča o tem, da bo Ana Geršak še naprej bedela nad kritiko in retrocenzijo, Iva Kosmos nad intervjuji, Tina Kozin nad prozo, Veronika Šoster nad rubriko »Knjigogled«, Primož Čučnik pa nad poezijo. Pomislek, da bo imela taka koncentracija estrogena kvaren učinek na revijalni program, je že prispel na mojo uredniško mizo, večkrat, in to kljub temu, da se odpiranju političnih vprašanj na Literaturi tradicionalno izogibamo. (Se) je trideset let nazaj kdo spraševal, zakaj ni fantovsko uredništvo bolj spolno uravnoteženo? Najbolj napete naj pomirim, da v uredništvu nismo povsem skrenili s prave poti, saj vseh pet urednic skupaj napraska vsaj za eno pravo žensko: obkljukamo lahko kategorije mati, v (heteronormativni) partnerski zvezi, redno zaposlena, vozniški izpit kategorije B, rada lika. Dobronamerne, da je iskanje alternativnih poti strategija, in ne naključje, in da ta strategija ne vključuje brisanja moške umetnosti in še manj zgodovine, se pa želi približati tudi denimo ustvarjalnosti spolno nebinarnih oseb. Povedano preprosteje: lani sta kar dve ženski, uveljavljeni literarni urednici, zavrnili predlog intervjuja za Literaturo, ker sta bili preobremenjeni z delovnimi obveznostmi, medtem ko ni sodelovanja zavrnil noben moški. To ne pomeni, da je artikuliranih žensk, ki berejo in pišejo, manj, pomeni predvsem, da se pogosteje kot moški kolegi nekemu poskusu raje odpovejo, če se mu ne morejo celostno posvetiti. To zgolj pomeni, da moramo biti pri iskanju sogovornic bolj vztrajni.

Toliko bolj, ker je pred nami obdobje, ko se bomo – tudi po dveh žalostno izpeljanih domačih virtualnih knjižnih sejmih – vse bolj intenzivno pripravljali na častno gostovanje v Frankfurtu in kar nekoliko zapostavljeno gostovanje na Bolonjskem sejmu otroške in mladinske literature, leta 2025 pa bomo na robu državne, ne pa tudi kulturne meje sami gostitelji, saj bo Nova Gorica s Staro evropska prestolnica kulture. In toliko bolj, ker smo, nemara podobno kot v času nastanka Literature, priča širšim družbenim pretresom, ki prinašajo sistemske spremembe tudi na kulturnem področju, ključne za nevladni sektor, gotovo pa pomembne tudi za tiskane publikacije in njihovo razmerje do spleta. Kultura in umetnost sicer res nimata več enake družbene vloge kot v »zlatih časih« literarnih revij, in v aktualnosti, v kateri so domače knjižnice vse manjše, starši pa otrokom pred spanjem vse redkeje berejo, tudi literarne revije teže delujejo kot laboratoriji novih literarnih, družbenih, filozofskih idej. A zato je danes še toliko bolj pomembno, da jih pomagajo snovati tudi kritični posamezniki z manj družbene moči.

Vem, da bodo tudi zato moje uredniške odločitve spremljala budnejša očesa, kot če bi jih sprejemal kak moj vrstniški kolega, ki bi bil brezkompromisno prepričan, da mu mesto odgovornega urednika glede na vložen trud nekako pripada. Več kot prepričana sem, da bo to celo še nekoliko spodbudilo dinamiko rednih sestankov članstva, ki dá kljub razlikam v življenjskem slogu in literarnem okusu več na spoštljivo nasprotovanje (in dobro šalo) kot na navidezno spravo. In po malem me to veseli.

Najprej – v nasprotju z moškimi kolegi ženske, torej pesnice, pisateljice, dramatičarke, esejistke, prevajalke, lektorice, teoretičarke, urednice, oblikovalke, kritičarke na tej sceni nikoli nismo imele privilegija, da ne bi najprej same (po)dvomile v kakovost svojega teksta, oddanega prevoda in korektur, odmoderiranega pogovora, zbirke poezije ali revije, ki jo urejamo … Dejstvo, da se tudi v tej številki Literature v nesorazmerno veliki meri posvečamo umetnosti, ki so jo sproducirali moški, je nespregledljivo, in moja odgovornost je, da – vsaj dokler ne bomo zgradili družbe, v kateri ženske ne bodo več družbeno in ekonomsko prikrajšane – silnice uravnotežim. Ali vsaj do takrat, ko se bomo odrekli dediščini, v kateri predstavniki slovenskih kulturnih institucij in društev mladih pesnic, dramatičark, prevajalk in kritičark ne prenehajo hvaliti na način, da jih obveščajo o stanju svoje erekcije, ob negativnem odzivu pa postanejo »žrtve politične korektnosti«.

V to, da smo se navadile biti prvi in največji kritik svojega dela, smo ženske socializirane, brez tega obrambnega mehanizma v tej literarni združbi ne bi preživele. Tudi med kolegi zavezniki, ki jim kdaj pokroviteljsko (z najboljšimi nameni) uide, kako »marljive«, kako »pridne« smo, ne. Da med področnimi uredniki Literature ženske močno prevladujejo, je torej nuja in očitna prednost. Ni jih oziroma nas nujno številčno več kot v prejšnjih treh desetletjih, a občuti se, da naš glas na društvu velja več kot kadarkoli prej, več se pogovarjamo, bolj poglobljeno sodelujemo. V istem tempu kot izkušnjo dvoma, ali svojega dela res ne bi mogle opraviti še malo bolje, si namreč delimo tudi medsebojno podporo.

Zatem pa me nestrinjanje veseli tudi zato, ker priča, da nekomu ni vseeno. Edino zagotavlja, da se bom kot urednica ognila inertnemu delovanju, zaradi katerega bi lahko Literatura postala »deponija naključno izbranih del« (po Nataši Velikonja). Ali tiskovina, v kateri bi prototip najboljšega eseja predstavljal le tekst Uroša Zupana, vzor vrhunske poezije pa zgolj verzi Primoža Čučnika. Ali, da pomirim trzajoče obrvi, feministični almanah. Literatura – in to je tudi ena največjih dragocenosti tega literarno-umetniškega društva, ki je sprva nastalo okoli revije in šele nato razvilo še založniški in drugi program – pripelje vsakič znova za isto mizo doktorje in doktorice s Filozofske fakultete in ZRC SAZU, urednice in urednike najbolj perspektivnih založb, novinarke in novinarje osrednjih medijev, prevajalce in prevajalke, lektorje, nagrajene pesnike in esejiste ter prozaiste, kritike in kritičarke, med katerimi ni enega brez Stritarjeve nagrade. Mnoge knjige, skratka, skupaj pretresamo, že preden izidejo, in raznolikost naših pristopov k literaturi je tudi eden ključnih razlogov, zakaj ima ta revija tudi pri triintridesetem še vedno toliko potenciala, prostora za živahnost.

Morda v tem kontekstu zabava detajl, da je ravno v času ločevanja Literature od bolj teoretskih Problemov, skratka v letu, ko je ekipa mladih komparativistov z apetiti po akademski karieri izdala prvo samostojno številko te publikacije, s spuščanjem v porodni kanal hitela tudi njena bodoča urednica. Literatura tako dobra tri desetletja kasneje ni le v rokah ženske, ki je zgolj prekarka in zgolj kritičarka, ampak – vsaj po kriterijih pristojnega ministrstva in plemenskih staroselcev – znova mlada kritičarka in prekarka (kaj bi bilo šele, če bi bila obenem veganka). Sem, če smo že pri razodetjih, tudi prva, ki na naslednjem obujanju zgodb o obdobju, ko je bilo Literaturino uredništvo še na kultni Gosposki 10, ne morem sodelovati z nostalgijo po preteklih časih. Zgolj z radovednostjo o prihodnjih.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Daleč od oči, daleč od srca?

    Milena Pivec

    Založba Pivec je aprila 2021 vstopila v polnoletnost. Z veseljem gledam na prehojeno pot, zdaj, ko se od nje kot urednica počasi poslavljam. In tudi s ponosom. Bila je prava odločitev, za katero je bilo treba kar nekaj poguma. Časi namreč že pred 18 leti niso bili preveč naklonjeni založništvu.

  • Mensa in corpore sano

    Ana Marwan

    Jezik je les. Ko pišeš, je, kot bi mizar delal mizo. Ki je lahko narejena preprosto in hitro in imenovana surova in sveža in arhetipska, lahko pa je obrušena in opiljena in polakirana, da se sveti kot ideja. Samo da stoji in nosi. Lahko tudi slabo nosi, tudi take so: valovite in neravne. Tem se reče »dizajn« in so dražje. Velikokrat je stvar okusa, za katero mizo se odločiš. Velikokrat moraš tudi paziti, da se prilega v stanovanje, k ostalim stvarem.

  • Kamni z Marsa

    Maja Drolec

    Povzetek: V zgodbah nastopajo kamni z Marsa; »za polnilnico upanja, ki so vztrajno in dolgo potovali, in so končno našli svoj cilj, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«.

Izdelava: Pika vejica