Generacija po izbiri

Andrej Hočevar

Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam je generacijski nastop, za katerega vsaj na začetku nismo imeli dovolj potencialov, na široko odprl vrata na literarno sceno.

Matej Bogataj (Literatura št. 50, 1995)

 

Ko sem pred dvema mesecema ob drugem Prepišnem uredništvu razmišljal o debati Generacije, grupacije (sodelovali so Iztok Osojnik, Gregor Podlogar in Jasmin B. Frelih), sem se najprej spomnil na dve zabavni, vendar pomenljivi anekdoti iz svetovne oziroma domače literarne zgodovine: kako je André Breton v prvi manifest nadrealizma vključil seznam vseh nadrealistov (avant l’heure), ki je izzivalno sugeriral lastno arbitrarnost – mimogrede se spomnim še na nič manj zanimivi seznam brutalnih realistov Tiborja Hrsa Pandurja –, in kako je Matevž Kos nekje zapisal, da sta z Urošem Zupanom edina predstavnika generacije, ki šteje samo dva pripadnika. Pri prvem primeru je seveda zanimivo, kako je nadrealizem sčasoma postal čedalje bolj osebna last njegovega glavnega in – potem ko je, če karikiram, ostale drugega za drugim izločil –tudi edinega predstavnika, medtem ko je pri drugem opazno ravno nasprotno spoznanje: tako kot pripadnost neki skupini očitno ni nujno odvisna od posameznikovega poistovetenja z njeno idejo – no, tistim, kar lahko nekdo kot vodilno idejo sploh prepozna, kot je kasneje priznal tudi sam Breton –, temveč od trenutne stopnje ortodoksnih nagnjenj njenega duhovnega očeta, tako tudi pripadnost generaciji ni nujno stvar letnice rojstva. Logika je torej obrnjena: stvar izbire ni pripadnost skupini, temveč pripadnost generaciji. Ti izbereš generacijo, tebe izbere skupina.

Eden izmed razlogov, da sem takrat poskušal v mislih na en mah izreči oba pojma, je bil tudi v tem, da me je o arbitrarnosti obeh ne nazadnje učila izkušnja. Kadar namreč govorimo o generacijah, pogosto govorimo o nekakšnih grupacijah, ki se zdijo primerne za neke trenutne – se reče aktualne – probleme ali hotenja literarne kritike in publicistike vobče. V duhu večje preglednosti, te ali one (ideološke) ideje ali zgolj zanimivega miselnega eksperimenta se pač kljub temu, da že kar dolgo životarimo v dobi tihe zapovedi brezpogojnega, tekmovalnega individualizma, ki se sprevrača v neoliberalizem, še vedno – in vedno znova – pojavljajo poskusi, kako o nekih nepovezanih posameznikih, ki se posredno ukvarjajo s podobno rečjo, govoriti kot o nekakšni skupini. Če se prav spomnim, sem imel enkrat, mogoče dvakrat čast biti imenovan za pripadnika t. i. generacije osemdesetih, vsaj tolikokrat sem bil iz nje tudi izvzet, na splošno pa se mi zdi, da je to bolj kot generacija osemdesetih generacija post-85. Ali pa generacija, ki je začela »resneje« objavljati v zadnjih, ne vem, petih letih, mogoče v okviru neke konkretne literarne revije, pogosto uspešno, pogosto na način, nad katerim se je – če si se v to že res želel prepričati – pelo isto metafizično nebo. Ali njegova odsotnost.

Težko bi torej rekel, da je to »moja« generacija ali da ima ona mene »za svojega«. Ne spomnim se, da bi se o tej generaciji govorilo, ko sem jaz – rojen pač leta 1980, tega ne morem spremeniti – izdal svoj prvenec. Kje je že to! Med nominiranci sem bil takrat edini avtor, rojen v 80.-ih, nagrado je prejela avtorica, rojena v šestdesetih, med preostalimi nominiranci pa sta bila dva rojena v sedemdeetih in  eden v petdesetih. Takrat je bila bolj na pohodu generacija avtorjev, rojenih v sedemdesetih, ki ji pripada tudi veliko mojih najožjih, najdražjih in predvsem stalnih sodelavcev. Če za primerjavo omenim nekaj bolj ali manj naključnih primerov: Primož Čučnik je svoj prvenec izdal tri leta pred mano, Lucija Stupica leto pred mano, Jure Jakob leto za mano, mlajši Nejc Gazvoda še leto zatem, Nataša Kramberger pet let za mano, Katja Perat že devet let in Jasmin B. Frelih in Dijana Matković enajst. Toliko o mojih generacijah … Po drugi strani pa je med avtorji, rojenimi konec osemdesetih ali celo v začetku devetdesetih, že tudi kar nekaj takšnih, s katerimi redno in z radovednim veseljem sodelujem, a v glavnem kot urednik. Povedano drugače: jaz njih povabim pogosteje kot oni mene.

V mojem najbolj nedolžnem in zato tudi najbolj formativnem obdobju zgodnjega zanimanja za edino stvar, s katero naj bi drug drugemu posvetila res enako pozornost, skratka literaturo, je revija Literatura ravno prehajala na grafično podobo, ki sem si jo zapomnil za vedno (prva ljubezen in to …), Dialogi pa so izhajali še v tistem okornem velikem formatu, ki ni vedel, kaj bi s samim sabo. Kolikor se spomnim, sem tam tudi prvič spoznal generacijo svojih predhodnikov, predstavljeno prav kot enotno generacijo, torej nekakšno grupacijo. V tistem bloku je bilo že objavljenih nekaj avtorjev, ki danes predstavljajo nekatere izmed nosilnih stebrov sodobnega literarnega ustvarjanja, a tudi nekaj takšnih, katerih pozicija se ni nikoli zares utrdila, potem pa še kateri izmed tistih, s katerimi smo kasneje objavljali v podobnem taktu.

Ampak potem je tukaj še cela vrsta avtorjev, rojenih v istem desetletju, ki so začeli objavljati šele kasneje in v drugih okoliščinah, bodisi kot sateliti bodisi kot centri novega in mlajšega literarnega dogajanja. Kaj imajo zares skupnega avtorji, rojeni v sedemdesetih? Gledano s stališča »moje« generacije so to naši starejši bratje, s katerimi imamo včasih bolj tekmovalne, včasih bolj kolegialne odnose, ne vem pa, ali se res borimo za sedeže v isti vrsti. Križanja sploh niso redka in so bolj posledica časa in okoliščin vstopa na literarno prizorišče: Dejan Koban je verjetno bolj povezan s Tiborjem Hrsom Pandurjem kot z Alešem Štegrom, Tone Škrjanec bolj s Primožem Čučnikom kot z Borisom A. Novakom. Generacija te pač izbere ali pa ne.

Tako se mi včasih zdi, da sem svoj prvenec izdal prepozno za generacijo pred mano in prehitro za generacijo, ki jo bo v literarnozgodovinskem smislu nekoč mogoče nasledila oziroma to poskuša prav v tem trenutku – »našim« (?) očetom zadnje čase v svojih tekstih najodločneje stopa na vrat denimo Katja Perat. Če ji bo uspelo, bomo vsi odrešeni – tudi tisti, ki jim njena luč mogoče sploh ni bila namenjena. Mogoče pa zato ne pripadam nobeni generaciji. Ali pa sem – jaz in še mnogi drugi – zgolj edini pripadnik svoje lastne.

Sicer pa imajo pesniki in pisatelji to lastnost, da se znajo včasih še kar dobro družiti ali prepirati ne samo s sebi bližnjimi, temveč nemara še bolj s tistimi, ki jih niso v živo sploh še nikoli srečali in jih iz objektivnih razlogov tudi ne bi mogli. Zato pa imamo književnost, ki je mnogokrat najprimernejši teren za druženje. V literaturi smo lahko torej vsi prijatelji ali sovražniki, ne da bi se sploh poznali. Nobenih zamer in podtikanj. Generacije so transgeneracije, grupacije intergrupacije, vse skupaj pa teži k preseganju lastnih meja. Tako je samo logično, da je predgovor k prvencu Jacka Spicerja napisal nihče drug kot Federico García Lorca, ki v času izida seveda že kakšni dve desetletji ni mogel pisati nikakršnih predgovorov.

Čeprav se lahko torej poistovetim s posameznimi značilnostmi in idejami različnih generacij in grupacij, bi konec koncev vendarle raje izbral navidezno praznino lastnega medprostorja kot pa izključno pripadnost zgolj enemu osončju. So si preveč podobna. Preveč oportunistična – sori, brez zamere. Preveč so naključna, preveč efemerna in premalo zavezujoča. Stvar izbire z danes na jutri. Svetloba je v vseh podobna, zrak je povsod primeren za dihanje, voda povsod pitna. Vse je enako, brez tistega odtenka drugačnosti. Nekoč sem pogrešal pripadnost skupini, v kateri bi se deseterica mandeljcev v kravateljcih prepuščala skupinskemu transu neke mlade reinkarnacije Rrose Sélavy (zveni smešno, kajne?), danes pa se mi zdi, da bi bil raje avtsajder, ki še najmanj pripada skupini drugih avtsajderjev. Tukaj z veseljem ugotavljam, da se približujem poanti, ki jo je pred kratkim v svoji poslednji pesmi generaciji zapisala tudi Dijana Matković. S tem pa smo žal spet na začetku in končno tudi pri razlogu, zakaj želimo včasih o generacijah in grupacijah vsaj govoriti: jasno, iz istega obupa, iz katerega se od njih poslavljamo.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →

  • Brutalni realizem

    Tibor Hrs Pandur

    Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

    Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

  • Manifestacija ob izidu revije IDIO7

    Jernej Županič

    Končno imamo spet Generacijo, ki se je predstavila na skupni multimedijski »manifestaciji« ob izidu 7. številke revije Idiot in njenega best-of izbora.

Izdelava: Pika vejica