CNKNP

Tadej Meserko

Družbo je moč kreirati, spodbujati, disciplinirati in nadzirati s heterogenimi modusi in ni odveč poudariti, da se različnim danostim najbolje prilegajo individualizirani okvirji. Oblast, stroka in zainteresirana javnost se morajo po konsenzu, da je nekaj za družbo dobro, uskladiti tudi o tem, kako bodo to ugotovitev vključile v vsakdanje življenje. Zato se po poenotenju cilja pojavlja vprašanje iskanja najboljšega načina. Kolikor je znotraj kulturne politike vizija že dolgo znana in se giblje predvsem okoli izboljšanja materialnih pogojev dela, potem manjka raziskava možnih, predvsem pa realnih sredstev uresničevanja zastavljenega. 

Država povečini funkcionira s pomočjo njej najbližje oblike regulacije, to je zakona kot normativa, ki ga varuje sankcija. A to ni edina oblika regulacije. V okviru našega razmišljanja moramo najprej pregledati nekaj splošnih danosti ene od oblik urejanja družbenega, to je certificiranja. Razlika med certifikatom in zakonsko regulacijo je lahko opazna. Zakon nekaj ureja holistično. Zakon določi razmerja kot nujna, opredeljena so vsa pravila in izjeme. Certifikat pa je kot nekakšna neobvezna nadgradnja, ki izkazuje določeno lastnost. Certifikat je kot gladina tekočine, fleksibilen in prilagodljiv, v nasprotju z granitno trdnostjo in nepopustljivostjo zakona. Diferenca je lepo vidna na področju trgovanja. Vse trgovine morajo upoštevati lokalne in meddržavne regulacije, in kolikor jih ne, sledijo sankcije. Toda ob nujnosti zakona lahko trgovci pridobijo tudi različne certifikate (npr. pravične trgovine – Fairtrade Certification), ki zagotavljajo, da je bilo pri trgovanju z danim izdelkom upoštevano neko načelo (npr. pravičnega razdeljevanja zaslužka). Nihče jih sicer v pridobitev certifikata ne sili, a se podjetja zavedajo prednosti tovrstne listine.

Certifikat pa naposled ni zgolj zagotovilo, ki izkazuje neke lastnosti, pač pa tudi spodbujevalec določenih praks. V zgornjem primeru certifikat spodbuja enakomerno prerazdeljevanje dobičkov. Lahko bi navedli recimo še relativno sveži primer certifikata Družini prijazno podjetje, ki skrbi, da podjetje upošteva delojemalčeve pravice, vezane na družinske odnose. Certifikat je torej spodbujevalec nekih praks in je kot nekakšen preliminarni preizkuševalec nujnosti potencialne zakonske ureditve. Ni neobičajno, da se različni certifikati spremenijo v obvezujoče standarde in zakonske danosti. Poleg vsega tega pa imajo certifikati tudi svoje ekonomske učinke. Ne le da se certifikati ponavadi izdajajo za neko protiplačilo, pač pa veliko certifikatov zavoljo svoje implementacije skrbi za povečanje potrošnje določene dobrine ali storitve. V primeru certifikata Družini prijazno podjetje – za katerim med drugim stoji tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve – je jasno, da ta v skoraj vsakem podjetju, ki mu je izdan, skrbi tudi za večanje števila zaposlenih. Kolikor želi biti podjetje družini prijazno, seveda od zaposlenih ne more zahtevati prevelikega števila nadur, prav tako mora biti razumevajoče do bolniških, dopustov in ostalih relevantnih parametrov. Vse to posredno povečuje zaposlenost, ekonomski učinki certifikata pa so več kot razvidni.

Na tej točki bomo naše razmišljanje počasi konkretizirali in ga pripeli na področje kulture. Kultura je sistemsko razdeljena na tri dele, to je na javne zavode, nevladni sektor in gospodarske družbe. Finančne težave se pojavljajo predvsem pri zadnjih dveh, rešitve pa se ponavadi gibljejo zgolj okoli prerazporejanja javnega denarja. Torej, vzemimo denar eni javni instituciji in ga dajmo drugam ali pa preprosto povečajmo celoten proračun za kulturo, kar seveda pomeni vzeti denar iz nekega drugega sektorja. Ker se zdi tovrstno prerazporejanje nekoliko utopično, povečevanje proračunskih postavk pa še toliko bolj, je glavna naloga kulturne politike iskati realne možnosti s konkretnimi učinki, kar v prvi vrsti pomeni iskanje načina spodbujanja trga. V nadaljevanju bomo zato skušali premisliti vlogo, ki bi jo lahko v financiranju kulturnih, predvsem humanističnih in umetniških praks odigral mehanizem certifikata.

Približujemo se velikemu poku. Predlog, ki že nekaj vrstic visi v zraku, pa se glasi: certifikat za neodvisni kulturi naklonjeno podjetje. Kakšne bi bile implikacije in kakšno delovanje? Najprej je treba povedati, da sam proračun ne bi bil obremenjen, finančni učinki pa so predvideni neposredno na strani prejemnikov in ustvarjalcev. Sistem bi bil namenjen predvsem financiranju neodvisne kulture, zakaj javna ima podpore že dovolj. In kako bi vse skupaj delovalo? Certifikat bi moral najprej nekdo podeljevati. Podeljevalo bi ga lahko Ministrstvo za kulturo samo, Ministrstvo v navezavi s katero od krovnih organizacij za nevladni sektor na področju kulture ali pa bi ga slednje podeljevale same. Certifikat bi se podeljeval podjetjem, ki bi zadostila nekim kriterijem, vezanim tudi na velikost organizacije. Seveda se pojavlja glavno vprašanje, zakaj bi podjetja tak certifikat sploh želela imeti? Iz istega razloga, kot si podjetje želi imeti katerikoli drug certifikat. Povečati želi svoj ugled in posledično izboljšati svoje poslovanje. Certifikat izkazuje in potrjuje dobre plati podjetja. Ob predpostavki, da potrošniki nagrajujemo podjetja, ki upoštevajo pozitivne prakse, imata korist obe strani. To je glavna čarovnija certifikata. Poslovanje postane koristno za širše okolje, hkrati pa potrošniki podjetje nagradijo z zaupanjem. 

In kakšni recimo bi bili pogoji? To je seveda stvar razprave in nekaj, kar bi bilo treba še uskladiti, a v osnovi se zdi, da bi moral biti zagotovljen neki minimum raznolikosti, kar pomeni, da bi moralo podjetje, ki bi želelo pridobiti certifikat, konzumirati različne kulturne dobrine. Recimo, da bi se postavil pogoj treh različnih področij. Znotraj konkretnega področja literarno-humanistične produkcije predpostavimo, da bi bil postavljen pogoj, da mora podjetje zaposlenim v času odmora ali po službi omogočiti branje vsaj treh različnih literarnih-humanističnih revij, in sicer v obsegu ene revije na deset zaposlenih. Približujemo se že zelo konkretnemu, in sicer bi to pomenilo, da bi morali biti v podjetju s sto zaposlenimi, kjer bi se odločili pridobiti certifikat Neodvisni kulturi naklonjeno podjetje, naročeni na tri različne literarne revije v obsegu desetih izvodov, kar pomeni, da bi nekje v svojih prostorih hranili po trideset mesečnih izvodov revij za svoje zaposlene, ki bi jih lahko prebirali med odmorom za malico ali pa si jih brezplačno izposojali na dom. In kot smo izpostavili zgoraj, bi veljalo razmisliti o implementaciji več različnih področij, tako da bi moralo za pridobitev certifikata isto podjetje svojim zaposlenim omogočiti tudi kulturne dobrine še z vsaj enega ali dveh drugih področij. Na primer ogled gledališke predstave (teatra, ki ni javni zavod) na vsake tri mesece za vse zaposlene. Pri tem poudarimo, da sistem ne bi favoriziral določenih institucij, pač pa bi zgolj postavljal pogoje, na drugi strani pa bi se kulturne institucije same vključevale v potencialni izbor možnih potrjevalcev kulturnosti.

Kakšni bi sploh bili finančni učinki? Postavimo okvir. V Sloveniji je približno 800.000 zaposlenih. Če bi bilo v sistem po nekaj letih vključenih 10 % delavcev, bi to pomenilo, da bi kulturne dobrine konzumiralo 80.000 posameznikov. In če bi podjetja na letni ravni porabila zgolj 100 evrov na zaposlenega, bi to pomenilo dodatnih osem milijonov evrov za sistem neodvisne kulture. Seveda so te številke spremenljive in diskutabilne, pač odvisno od sistema, ki bi se vzpostavil in ki bi ga uspeli zagotavljali. A osem milijonov kot neka izhodiščna številka v primerjavi s proračunom Ministrstva za kulturo nikakor ni zanemarljivih. 

Ob vsem skupaj pa bi se odvijali še vzporedni procesi. Sama vzpostavitev sistema in njegova implementacija bi skrbela za širšo družbeno popularizacijo kulture. Umetnost in humanistika bi kot dobrini naposled pričeli bolj sistemsko prodirati v družbo in njuni funkciji bi dobili veljavno mesto. Predvideti je moč tudi delni efekt snežne kepe in tako bi se verjetno naposled pričel večati splošni interes za kulturne dobrine. Namesto »po službi za šank« bi se posameznikom kot opcija pričela pojavljati tudi kulturna prizorišča.

Prehodno moramo tak sistem vsaj na hitro primerjati s sorodnimi primeri. Eden takih se je pri nas zgostil v delu Shema deleža za umetnost (Zavod za kiparstvo, 2009), ki na podoben način razmišlja o postavljanju umetnosti v sredo življenja in o delnem prenosu finančnih obremenitev na širšo družbo. Kljub vsemu se zdi, da ima Shema deleža za umetnost nekaj težav. Najprej je problematično, da se vsaj v našem primeru spet osredotoča zgolj na javni denar. Tako naj bi shema zaživela predvsem v okviru zgradb, ki jih gradi država, kar se tako ali tako dogaja redko. Nadalje je problem v tem, da se osredotoča zgolj na neko ozko področje, torej na kiparstvo in delno na slikarstvo, vsa ostala področja umetnosti in humanistike pa so pozabljena. Naposled je tudi učinek tovrstnega sistema relativno majhen, saj je omejen na majhno skupino ljudi. Predstavljeni certifikat se v marsičem kaže kot nadgradnja, saj je vseobsegajoč, deluje kapilarno na različne podsisteme, a hkrati ne zanemarja niti občega.

Nadalje je treba ob certifikatu premisliti tudi o nekaterih napačnih predpostavkah trenutnega sistema sožitja kulture in družbe. Prvi pogled najprej zmoti dejstvo, da je kultura v veliki meri izvržena in obče potrošnje. Številni sistemi so vseprisotni, od bančnega, zdravstvenega in gradbeno-arhitekturnega do tistega, ki skrbi za varnost, in tako dalje. Kultura pa je povečini lokalizirana. Kultura se trenutno uteleša v nekih zase vnaprej predvidenih prostorih in kot taka pasivno čaka na obiskovalca. Še vedno živi v naivni viziji, da si je ljudje želijo ali da jo želi v ospredje dajati oblast. Nič od tega seveda ni res, in zgolj osebni angažma posameznika spodbode, da se naposled udeleži neke kulturne prireditve.

S certifikatom bi prišlo do deteritorializacije kulture. Knjižnice bi nenadoma vznikale na različnih mestih, brez zadržkov, ki se pojavljajo sicer v temu namenjenih institucijah. Slika bi se pojavila tam, kjer je prej visela bleda reprodukcija, sodelavci pa bi se lahko ob kavi namesto o vsakodnevnem političnem dogajanju in drugih banalnostih pogovarjali o dan prej videni gledališki predstavi. Humanistika in umetnost bi skratka prišli do uporabnika in ne bi več pasivno, kot stara kraljica, ki ni opazila propada svojega imperija, čakali na avdience. 

Ne moremo reči, da poskusov implementacije kulture v živi prostor doslej ni bilo. Tu so seveda različni ulični festivali, tu so nekatere galerije na prostem in tu so recitacije ob praznikih. A ob tovrstnem dogajanju običajno prihaja do številnih problemov. Glavni je ta, da gre povečini za dogajanje, katerega kakovost je namerno prilagojena, kar pogosto pomeni spust na raven burkaštva ali zabavljaštva. Nadalje so vsi ti dogodki pogosto brezplačni ali podprti z nekimi predvidenimi prostovoljnimi prispevki. In naposled je tu še problem prostora. Na delu ni v zgornjih primerih nič drugega kot to, da se tudi tukaj izbere neki prostor, le da ta nima strehe in zidov. Galerije na prostem sicer nagovarjajo mimoidoče, a so postavljene zgolj na nekaj mestih, in še to običajno na obrobju. Z njimi se zato srečujejo ponavadi ene in iste osebe, katerih zanimanje seveda hitro upade. Našteti in drugi dejavniki zato ne omogočajo sistema, ki bi nudil kakršnekoli prve pogoje ustvarjanja. 

Model certifikata bi stvari odprl. Kultura bi postala atopična, vsaka površina pa bi nenadoma predstavljala možnost za implementacijo neke umetnine. Certifikat bi ne le dajal možnost širitve kulture med zaposlene, pač pa bi deloval tudi v obratni smeri in spodbujal širjenje kulture med konzumente. Zgolj orišimo nekaj primerov (ki se bodo marsikomu zdeli futuristični). Račun v trgovini je na eni strani pogosto potiskan z logotipom prodajalca, na dnu pa je dostikrat kaka reklama. Mar ni hrbtna stran računa idealen prostor za pesem? Ali pa bi se lahko na daljših računih na hrbtišču izpisala celo kratka zgodba, kolumna ali kaj tretjega, na mestu reklame pa bi se pojavil haiku ali katera krajša pesniška zvrst. Mar ni z izdelki naposled enako? Kakšen učinek bi imela pesem na mleku? Umetniška fotografija na škatli piškotov? Norost? Bodimo še bolj radikalni. Morda bi začele, formi ustrezno, vznikati povsem nove umetniške razsežnosti. Pesmi, pisane posebej za tiskanje na embalažo salame. Eseji, ki bi se skrivali kot darilo v kosmičih. Kaj mi koristijo rožice na toaletnem papirju – njegova površina kar kliče po podobah. Politikov? Morda bi se med neskončne papirne reklame, ki jih vsakodnevno dobivamo v nabiralnike, prav tako lahko zavlekla kakšna kulturna notica. In ostali umetniški izrazi? Namesto bebavih prireditev v nakupovalnih centrih morda kakšna krajša enodejanka. Prostor se nenadoma razpre. Izginejo vertikale in horizontale in ostane zgolj še inovativnost. Kreativnost kot taka pa bi prodrla tudi tja, kjer je najbolj primanjkuje.

Vsekakor govorimo o ovinku, ki ga je treba zvoziti previdno, da ne zdrsnemo v prepad. Zaradi izpostavljenih mehanizmov bi bilo certifikat smiselno vezati na Ministrstvo za kulturo, po vzoru certifikata Družini prijazno podjetje, ki je vezan na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Kot tak bi certifikat hitro pridobil veljavo, hkrati pa bi prek določenih vzvodov lahko vzniknile še dodatne bonitete za prejemnike certifikata. Seveda lahko certifikat podeljuje tudi samoorganizirana skupina kulturnih društev, a naposled se tukaj pojavlja nekaj več kamenja na cesti, čeravno so prisotne tudi prednosti. Naposled je pričujoče besedilo zgolj uvodno razmišljanje, zastavljeno kar se da jasno in oblikovano tudi kot poziv h komentiranju in iskanju problematičnih točk, v zadnji fazi pa tudi kot projekt in želja za realizacijo. 

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.