Umetnost kritike in banalnost njenega trga

Petra Vidali

Malo za šalo, malo za res bom začela s kritiko projekta, ki ga je pred časom zastavil eden izmed naših današnjih gostiteljev, Društvo slovenskih literarnih kritikov, in ki se mu reče Drugo mnenje. Za nepoučene, društvo je avtorjem, ki nameravajo kmalu izdati knjigo, ponudilo, da si izberejo enega od kritikov kot urednika oziroma sourednika svoje knjige.

Saj sem si rekla, da res ni potrebe, da se do tega opredeljujem, ker je projekt pač dobra priložnost, da se od agencije za knjigo dobi par evrov, kar je cilj, ki opravičuje sredstva, in ker gre konec koncev za dober namen – za socialni korektiv. Urednikov ni preveč, vsaj ne takšnih, ki bi s teksti res delali. In za tiste, ki delajo, res drži, da so najbolj natančni bralci (oziroma drugi najbolj natančni, na prvo mesto bi še vedno postavila prevajalce). In ja, seveda je to dobra izkušnja za kritika in morda priprava na njegovo bodoče delo ali pa vsaj priložnost, da okusi, kako bi bilo opravljati delo, ki ga nikoli ne bo dobil, ker kritiki pač še zmeraj imajo nekaj platform, ki jih občasno najamejo, ker se vendarle da priti zraven, v založništvo pa res več ne, ker so uredniška mesta zasedena na dolgi rok in se uredništva zmanjšujejo.

Saj res ni potrebe, da se do tega opredeljujem, ker je tekst, ki je pospremil projekt, zagotovo samoironičen in zavestno operira s klišeji: češ da s tem projektom kritik končno ne bo več avtorjev sovrag, ampak njegov partner, češ da kritik s tem projektom končno ne bo več zvonil po toči, ko je prepozno, ampak prej. Ampak: vzemimo sami sebe resno, vzemite sami sebe resno, če imamo, imate že občutek, da nas, vas drugi ne. Dajmo, dajte vsaj v svojem matičnem društvu braniti svoje meje, če nas, vas že zunanja realnost sili v to, da jih nonstop prestopamo in smo novinarji in piarovci in uredniki in komajda še kritiki. Nismo tako otročji, mar ne, da bi mislili, da sta avtor in kritik v razmerju obtoženec – tožilec, in tisto o zvonjenju po toči je res slaba šala. Kritik pač mora nastopiti takrat, ko je prepozno, takrat, ko je vse že narejeno. Kritik je sova, ki pride prepozno, in v tem je bistvo tega posla. Reflektira in razlaga, ne pa popravlja. Urednik posega v avtorjev tekst, kritik pa napiše svoj tekst. Tako kot avtor. Verjetnost, da mu bo uspelo v njem zajeti celoto in bistvo obravnavanega dela, je verjetno takšna kot pri avtorjih. Včasih mu uspe, včasih ne. Ampak tako kot avtor je kritik sam svoj mojster, sam pred praznim ekranom in pred bralci. Naslov simpozija – Umetnost kritike: sodobna literarna kritika med vrednoto, mnenjem in slogom – jemljem dobesedno. Čeprav lahko umetnost kot sinonim za veščino uporabimo tudi, ko govorimo o lončarjenju ali prodajanju megle, pač vsaj mi ne bi smeli nehati verjeti, da je kritik, kot je rekel Ingmar Bergman za gledališke kritike, umetnik na drugi strani rampe. Avtor, ki si je izbral najboljšega kritika za urednika, pač izgubi najboljšega kritika. Pred nekaj leti sem imela priložnost kritiku, ki ga izjemno cenim, Mateju Bogataju, omeniti, da ne bi bilo slabo, če bi pri moji takratni založbi prevzel urejanje neke zbirke. In je rekel ne. Dokler kdo hoče njegove kritike, dokler se objavljajo na privilegiranih mestih, bo pisal kritike. Ni treba poudarjati, da ga po tem še bolj cenim. 

Čeprav torej res mislim, da je dobra kritika umetnost, sem prirediteljem tega simpozija povedala, da nisem oseba, ki bi znala odgovarjati na zastavljeno temo, torej umetnost kritike – sodobna literarna kritika med vrednoto, mnenjem in slogom. Lahko pa, mislim, govorim o tem, da v prostoru množičnih medijev kritika več ni vrednota. Vem, da to že vsi veste, ampak v bistvu sama tega dolgo nisem vedela ali priznavala. Dolgo, precej dolgo sem trdila, da se ni, odkar sem napisala prvo kritiko, nič spremenilo. Celo malo nestrpna sem bila ob nenehnih tarnanjih o krizi kritike, ob nenehni potrebi kritike po tem, da misli samo sebe. Posebej me je jezilo zatrjevanje, da je kritika v medijih izgubila prostor oziroma da se je njen prostor skrčil. Ker je v mediju, kjer sem zaposlena, kjer urejam tudi prostor, ki je bil nekoč namenjen literarni kritiki, prostor ostal enak, sem vztrajala, da je vse enako. Ampak v resnici je vse drugače. 

Samopredstavitev, ki sem jo poslala organizatorjem, bi se morala glasiti: nekdanja kritičarka in nekdanja urednica literarnokritiške rubrike. Da sem nehala biti literarna kritičarka, sem se odločila sama. Začela sem urejati knjižno zbirko ali dve in si sama zaprla kritiško pot. Tudi da več nisem gledališka kritičarka, sem izbrala sama. Kot selektorica festivala ne morem enih uprizoritev sproti ocenjevati in drugih ne. Da v Večeru več ni literarnih kritik, objektivno nisem kriva sama, subjektivno pa sem. Pridušam se, da ne bom dopustila, da bi ukinili stran Čitalnica, in je res niso, dopuščam pa, da ni na voljo več niti evra za zunanje sodelavce, dobesedno, in da objavljamo samo zastonjske ponudbe. Res je, zdaj več nisem knjižna urednica in bi torej lahko spet pisala kritike, vendar, spet, dopuščam, popuščam diktatu, da svoj čas zapravljam za pisanje žanrov, ki so se prebili pred kritiko, ki so jo izpodrinili. In ker, mogoče napačno, ohranjam nekakšno spodobnost znotraj nespodobnosti, ker se mi zdi neokusno narediti z avtorjem najprej intervju, potem pa njegovo delo v kritiki zavrniti.

Ampak tudi če za nekatera druga področja umetnosti kritike še imamo in če, domišljam si, svoj skromni prispevek opravim s tem, da jih dam na vrh strani, na prvo mesto, nad druge žanre, je vprašanje, ali ima to mesto še kakršenkoli smisel. Ne glede na to, da so kritike, denimo gledališke, objavljene hitro, več ne morejo opravljati funkcije priporočila ali odklonitve, ker so to prej naredili že drugi žanri, ki so se povzpeli na prva mesta. Za bralca, ki je v prejšnjih dnevih prebiral cele strani o tem, da bo uprizoritev Rokova modrina obnovila in poglobila mit o Roku Petroviču, je poznejša kritika, ki pove, da tako klišejskega in popolnoma nedramskega teksta nismo slišali že dolgo, povsem irelevantna. Enako velja za Kompleks Ristić, enako velja za vse komplekse in fenomene, ker gre natanko za to, za ustvarjanje fenomenov.

Da se vrnem k literarni kritiki. Brez dvoma najbolj odmevna kritika preteklega leta je bila kritika Jančarjevega romana Maj, november spod peresa Mojce Pišek. Edina kritika, ki je osvojila fejsbuk. Priznam, da sem se vprašala, kaj bi naredila, če bi dobila takšno, to kritiko. Zakaj? Zato, ker se našemu uredniškemu odboru prižge rdeča luč ob vsaki omembi Jančarja, ker zahteva njegove izjave in intervjuje, ker zahteva spremljanje njegovih mednarodnih uspehov in se mu zdi povsem irelevantno, ali so njegove knjige dobre ali ne. Pa ker naši bralci, za razliko od Dnevnikovih, niso enosmerno ideološko opredeljeni in ker je za publiko, ki pride na literarni večer z Jančarjem, v mojem mestu zmeraj premalo sedežev. In se potem res trudim z lovljenjem izjav in intervjujev in celo pristanem na nedialoški pisni intervju in sem, smo potem v hiši ponosni, ker je to vendarle njegov edini intervju v tem letu. In niti ne pomislim, da bi napisala kritiko. Ker če bi jo, bi morala napisati takšno kot Mojca (no, ne bi bila tako dobro napisana in tudi brez vseh pomislekov ne bi bila tako ubijalska), in bi se mi to zdelo nespodobno, ker sem, kot rečeno, prej v drugih žarnih tega avtorja promovirala in ga na neki način izkoriščala, in ker mi potem nikoli več ne bi dvignil telefona in ker bi zelo verjetno izgubili kar nekaj bralcev in naročnikov. Res je, Dnevnik je z Mojčino kritiko dobil nekaj novih bralcev, ampak če bi začeli staviti na takšne bralce, bi zopet stavili napačno, stavili bi na kritiko kot senzacijo. Tega pa si tudi ne želim.

Pred leti, ko je že omenjeni Matej Bogataj v Literaturi objavil kritiko Jančarjevih esejev in je Jančar užaljeno odpovedal naročnino na revijo, sem bila ogorčena, ko sem, morda napačno, dojela, da se zdi uredniškemu odboru to problematično. Morda napačno, ampak še vedno mislim, da situacija ni ista (Literatura ne živi od naročnikov), čeprav sem priznala, da sem sama pri urejanju pred podobnimi dilemami.

Prostor, predvsem pa pomen kritike v množičnih medijih se je res zmanjšal, zato pa ima kritika več prostora v specializiranih medijih. Tu so spletne platforme, ki jih prej ni bilo, tu je vendarle še kak štirinajstdnevnik za kulturo. Ja, kritika je potisnjena v geto, v prostor, kjer smo samo tisti, ki beremo knjige in beremo kritike in se preverjamo med seboj. Ja, kritika živi samo od javnih sredstev. Če jih ne bi imeli, kritike več ne bi bilo. Ampak prav zato podpora mora ostati in prav zato naj kritika v teh medijih ostane to, kar je lahko, prava refleksija in interpretacija in seveda tudi ocena. 

O avtorju. Petra Vidali (Maribor, 1968), kritičarka, publicistka in urednica. Bila je članica  uredniškega odbora revije Literatura. Ob zaposlitvi na dnevniku Večer (od leta 1999) sta njeno primarno delovno področje literatura in gledališče. Kot kritičarka in novinarka ju ekstenzivno in intenzivno spremlja več kot dve desetletji, kot urednica kulturne redakcije (od leta 2009) se trudi, da se … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Problemi s kritiko, od B do Z

    Žiga Rus

    Če si zdravnik, verjetno nimaš težav s smislom svojega dela: reševati in daljšati življenja je, v večini primerov, nujen predpogoj za to, da so ta … →

  • Na ostrem rezilu medkulturnega stika

    Klemen Kordež

    Naj to besedilo služi tudi kot poziv financerjem dogodka, da bi tudi v prihodnje po Evropi širil besedo o slovenski literaturi na edini način, ki se za to zdi primeren: z omogočanjem pretoka idej in znanja med ljudmi, ki so na tak ali drugačen način svoje življenje posvetili književnosti.

  • Kdaj bo kritika stopila na Luno?

    Veronika Šoster

    Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Izdelava: Pika vejica