Ukradeni čas

Tina Bilban

V prazničnem decembru, beri: od sredine oktobra naprej, me kar naprej zasledujejo teksti o darilih in teksti o času. O času, ki ga nimamo. In darilih, ki jih imamo. In znova o času, ki bi ga pravzaprav morali podariti namesto vseh teh daril, ki jih že imamo, a so konec koncev samo nadomestek za tisto pravo darilo v obliki časa. 

Krilatice o darilih in času so stalnica družbenih omrežij, pojavljajo se v predprazničnih prispevkih časopisov, še oglasni prispevki dobrodušno priznavajo, da je njihov izdelek najboljša možna izbira takoj za podarjenim časom ̶ kdo bi jim sicer verjel. Ko človek preneha z branjem, se pomanjkanje časa kot Nebuloza pojavi še na radiu, kjer se že uvodoma vzpostavi povezava med pomanjkanjem časa in prazničnim decembrom, ko nam ob vsem času, ki gre za službo, darila in družino, res zmanjka časa. Miha Šalehar uvodoma v Nebulozah idejo o »Nimam časa« poveže z modernim časom/s sodobnostjo, a ne nazadnje je časa primanjkovalo že Madame de Maintenon, drugi ženi francoskega kralja Ludvika XIV., ki v svojem pismu Madame Brinon zapiše:

 

Kralj jemlje ves moj čas; ostanek ga dajem Saint-Cryu, kateremu bi ga hotela dati vsega.

 

Jacques Derrida: Kraljev čas. V: Izbrani spisi, prevod: Uroš Grilc, Študentska organizacija Univerze, Ljubljana, 1994, str. 165.

 

Madame de Maintenon daje kralju ves svoj čas, a vendarle ostaja neki ostanek, ki je onkraj te celote. Ostanek, ki obstaja, ker ga Madame de Maintenon očitno daje. In tega ostanka nikoli ne daje dovolj. Njeno upanje ni izpolnjeno ne s tem, da se pusti jemati kralju, ne z ostankom, ki ga daje Saint-Cryu. Želela bi dati vse, tudi ostanek ostanka časa, ki ji ga ne jemlje nihče (ne kralj ne Saint-Cry), a ga ne more darovati. 

S tem odlomkom iz pisma Madane de Maintenon začenja svoj esej Kraljev čas Jacques Derrida. Gre za prvi esej v delu Dani čas (Given Time, Chicago Press, 1992), ki temelji na seriji predavanj, na katerih je Derrida odstiral naravo časa na podlagi pretresa bližine daru in časa. Ultimativni predpraznični tekst, bi lahko rekli. 

Dar in čas povezuje njuna neeksistenca. Dar ne more obstajati v krogu časa; če nekaj podarimo, to pomeni, da nekaj – dar – damo, ne da bi nekaj drugega dobili v zameno; a čas že vedno s seboj prinese spomin in z njim morda tudi zadoščenje, hvaležnost, obvezo – simbolno povračilo torej.

Tudi čas ne eksistira. Čas ni nikoli prisoten, je tisto, kar vedno (že) odteka. Čas se daje. A ga hkrati nikoli nimamo, imamo le stvari, s katerimi ga polnimo. Prav zato ga lahko damo (oziroma se zdi, da ga lahko damo) vsega, ga napraskamo še nekaj in še hlepimo po dodatnih okruških. Tako so po Derridaju droge, od vina in opija do dobrodelnosti, najljubše droge Madame de Maintenon, filma in literature, tiste, ki nam nudijo odrešitev od časa in nam s tem zagotavljajo čas. Dajo nam čas s tem, ko jamčijo odrešitev od časa. Ali, drugače rečeno, odrešitev od tistega, kar naj bi zapolnilo čas oziroma kar bi moralo zapolniti čas. Dati čas se tako izenači z uničenjem časa. Dani čas je čas, ki je vzet nazaj. 

»Nimam časa« kot naravno stanje zahodne eksistence, o katerem govori Miha Šalehar v svojem radijskem prispevku, brez posebnih težav apliciram tudi na svoje stanje. Dejstvo je, na primer, da do kina skoraj ne pridem. Če odštejemo otroške in mladinske filme, sem do novembra v kinu v povprečju enkrat na leto. Vse pa se spremeni novembra, ko pride v mesto filmski festival. Takrat čakam dan D, ko se na spletu pojavi program in se prične prodaja kart, potem prebiram opise filmov in vtise filmskih kritikov, delam sezname, jih tlačim v koledar, iščem sogledalce in nazadnje gledam.

In vsako leto si vsaj en film ogledam dopoldne. Sama. Na ta film ne vabim nikogar. Če se le da, sploh ne razlagam, kje sem. Jeseni, sredi pisanja projektov, zaključevanja knjig, ki morajo iziti še v tem letu, pripravljanja člankov za revije, ki morajo najpozneje decembra v tisk, priprav na knjižni sejem, pripravljanja programov za naslednje leto … dopoldne na delovni dan sedim v temi kinodvorane. Obsedim do konca zaključne špice in se potem počasi odpravim domov. Tisti dan bolj malo naredim. To je moj ostanek časa, moj ukradeni čas.

Če med letom krajo časa izvajam v manjših količinah, si poleti privoščim manjši eksces. Takrat si namreč vzamem čas za branje.

Doma se ves čas spotikamo ob knjige. Tiste, ki jih urejam, so k sreči pospravljene v računalniku. Na mizi se mi izmenjujejo tiste, ki jih ocenjujem ali recenziram, tiste, h katerim se vračam, ko pišem, in tiste, ki jih v ta namen prvič jemljem v roke. Na kavču se grmadijo tiste, ki jih berem drugim. Na nočni omarici tiste, iz katerih se da potegniti še kaj, ko se ti na pol zapirajo oči. In potem jih sredi poletja vse odložim. In odidem v knjižnico. In s polic vlečem knjige, ki si zaslužijo dopust. Knjige, o katerih ne mislim pisati in o katerih se ne mislim pogovarjati. Knjige, ki jih mislim prebirati zjutraj ob kavi in dopoldne na plaži. Tudi to je moj ukradeni čas.

Moj dopoldanski film in knjiga, ki jo berem brez pametnega vzroka, uničujeta čas, ki bi bil lahko bolj »pametno« porabljen in mi s tem podarjata čas. Razkošje časa, ki ga nimam. Na policah se nabira prah, v koritu se kopiči umazana posoda, na mizi se kopičijo obrazci. Za vse to mi namreč zmanjka časa. In v tej zapolnjeni liniji časa si vzamem čas, ki ga ni. Čas, ki nastane šele z mojim jemanjem. Čas, ki ga nikoli ne bi bilo, če ne bi obstajal november in z njim filmski festival in z njim predstave ob 11h dopoldne. 

In ta ukradeni čas se potem v drobcih pojavlja še konec novembra, ko se na knjižnem sejmu pomikam med knjigami in iščem tiste, ki jih ne potrebujem, ker ravno tiste potrebujem najbolj. Če ne drugače, avgusta, ko si vzamem morje ukradenega časa. 

In ta ukradeni čas je tisti, o katerem je vredno pisati pisma. Tisti, brez katerega tudi celota časa, ki ga dajemo kralju, izgubi svoj smisel. Tisti, znotraj katerega smo najbolj pri sebi.

Zato vam konec leta želim samo nekaj ukradenega časa.

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preobrazba dvoma

    Andrej Blatnik

    V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike.

  • Živimo v neskončni sedanjosti

    Žiga Rus

    Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

  • Najboljši izmed vseh možnih svetov

    Tina Bilban

    Živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

Izdelava: Pika vejica