Točka preloma ali zakaj ne smemo nikoli obupati

Sonja Merljak

Dobro se spominjam vznemirjenja. Ne vem več, kateri dan v tednu je bil, mislim, da četrtek. Vem le, da smo prav vsak teden vedno enako nestrpno pričakovali novico, da je v šolsko knjižnico prispel Pionirski list.

V svojih oguljenih črnih copatih smo se potem – dva ali trije iz razreda – zapodili do knjižnice, ki je tedaj bila na koncu hodnika desno, nasproti četrtih razredov. 

Zdaj je ni več tam in tudi Pionirski list na šole že dolgo ne prihaja ob četrtkih, ampak pride enkrat na mesec; in ne pride na šole, ampak na dom, in zdaj se imenuje Pil.

Veliko se je spremenilo od osemdesetih let dvajsetega stoletja, ko sem hodila v osnovno šolo, ki je bila tedaj še osemletka!

In s tem stavkom sem seveda tudi širši javnosti postala znana kot oseba, ki si občasno v brado zamrmra: Ko smo bili mi mladi, je bilo vse drugače.

Ampak če pa je res! Ko smo bili mi mladi, ni bilo pametnih telefonov in interneta, bile so revije in knjige.

Otroci brez revij in knjig

Otroških revij otroci danes skorajda ne poznajo; tudi zato ne, ker jih praktično ne smejo naročati v šole. Menda sodijo med reklamno gradivo, ki naj v šolah ne bi bilo prisotno. 

Kdorkoli se je domislil tega predpisa in ni razmislil o izjemah, kot sta Ciciban in Pil, ni razmišljal niti o tem, da je k našemu navdušenju nad Pionirskim listom veliko prispevalo prav dejstvo, da smo ga prebirali vsi skupaj, čeprav vsak v svoji klopi.

Skupaj smo tako vzljubili branje, skupaj smo dopustili, da nas je pomembno zaznamoval in osebnostno oblikoval medij, ki je temeljil na kakovostnih vsebinah. Prav v Pionirskem listu sem prvič slišala za konflikt med Izraelom in Palestino. 

Kaj pa zaznamuje in oblikuje današnje otroke? Kje si oni ustvarjajo mnenje o Palestini, ki je po mnenju mladih še danes ena od pomembnih tem?

Rekla bi, da jih bolj kot Pil, ki je po nakladi le še bleda senca Pionirskega lista, zaznamujejo in oblikujejo vlogerji, na katere naletijo na YouTubu. Ti jih ponavadi očarajo s sproščenim nastopom v varnem zavetju svoje otroške sobe. 

A ti vlogerji so še sami zelo mladi; mnogi nimajo znanja in izkušenj, kot ju običajno imajo odrasli, ki bdijo nad vsebinami za otroke. Kaj lahko osemletnim deklicam o današnjem svetu sporočajo vlogerke, ki snemajo videe o različnih izzivih, testiranju sladkarij in o svojih najnovejših oblačilih?

Predvsem to, da smo na spletu zanimivi in zabavni, če si drznemo, česar si drugi ne; ali pa, da smo priljubljeni, ker imamo oblačila določenih znamk. 

Če bi otroci te vsebine kombinirali z drugimi, s tistimi, ki jih zanje pripravljajo izobraženi strokovnjaki, bi nad to fascinacijo otrok z vlogi lahko brezskrbno zamahnili z roko. A tega ne moremo storiti. Ker mnogi otroci ne berejo ne revij ne knjig.

S pretirano regulacijo tega, kar sodi v šolo, in po drugi strani s tem, da smo na spletu spustili vse iz rok, saj tam lahko vsakdo ustvarja, kar želi, to pa je na voljo vsem, smo dosegli, da mnogi otroci posegajo bolj ali manj le po tistih vsebinah, ki se jim zdijo zabavne tudi ali predvsem v svoji neumnosti. Umanjkajo pa tiste, ki bi jih lahko tako formirale, kot je Pionirski list nekoč nas.

Kdo še bere romane o odraščanju?

Lahko se strinjam, da to niti ni potrebno. Lahko se strinjam, da vsaka generacija otrok prej ali slej zraste v razmeroma odgovorne odrasle ne glede na vse neumnosti, ki jih počnejo. Lahko se tudi strinjam, da smo tudi mi marsikaj počeli.

Ne morem pa se strinjati s tem (čeprav tega po pravici povedano ne morem spremeniti), da otrok ne formirajo kakovostne vsebine, ki jih z mislijo na njihovo dobrobit ustvarjajo izkušeni strokovnjaki. Rebeko, Lio in Francesco in kar jih je še, teh priljubljenih vlogerk, zaradi katerih se deklice doma pretvarjajo, da snemajo vloge, bi veliko laže sprejela, če bi jih lahko dopolnila z zaupnimi besedami, ki jih v mojih časih pisala psihologinja Nataša Končnik Goršič, zdaj pa jih piše Teta Justi.

Kajti nekako se mi zdi, da če bi otroci informacije s spleta dopolnjevali s tistimi skrbno izbranimi v otroških medijih, bi verjetno, tako vsaj domnevam, prej ali slej vzljubili tudi branje knjig.

Potem bi morda nekoč vendarle lahko zadovoljna opazovala, kako berejo sodobne coming-of-age romane, ki bi jih podobno navdihovali, kot so mene romani Drevo raste v Brooklynu, Ne ubijaj slavca (ta prevod naslova mi je bil vedno ljubši od kasnejšega, Ubiti ptico oponašalko) in Male ženske. (Že v mojih časih je za najbolj kulten roman o odraščanju obveljal Lovec v rži, ampak ta mi nikoli ni bil tako blizu).

Tako pa za zdaj zgolj upam, da bodo s pomočjo skrbno domišljenega skupka ključnih besed na YouTubu naleteli na video o Erfanu, otroku brez spremstva, ki se je zatekel v Slovenijo, in da jih bo zaradi njega zamikalo, da v roko vzamejo knjigo Tek za zmajem, v kateri bodo izvedeli, kaj v Afganistanu pomeni biti Hazar. 

Kaj pa, če ne bodo? Kaj če otroci nikoli več ne bodo prešli iz sveta podob v svet besed? 

Upanje na floridski točki preloma

Milenijci so prva generacija, ki so jo podobe in družabna omrežja bolj zaznamovala kot besede ter revije in knjige. 

Za njih pravijo, da so jih starši vzgojili v samozavestne, a razvajene odrasle, ki vedo malo, a mislijo, da vedo vse.

Veliko je slišati o težavah, ki jih imajo v delovnem okolju, v odnosih in predvsem z duševnim zdravjem. 

A prav te dni lahko od daleč spremljamo njihove mlajše brate in sestre, ki se pripravljajo na odhod v Washington. Pred dobrimi štirimi desetletji so tja marširali njihovi stari starši; pohod je v Vojskah noči (The Armies of the Night) opisal Norman Mailer. Sprožilec je podoben: nesmiselna smrt mladih.

Mladi Američani so se oglasili, ko smo načitani odrasli otopelo obnemeli ob še enem streljanju na ameriških šolah. 

Zakaj so se oglasili prav zdaj? 

V časniku Washington Post so zapisali, da gre za prvo generacijo, ki je odrasla z zavestjo, da se jim lahko zgodi množičen poboj na šoli. 

Namesto da bi odrasli morebitne poboje poskušali preprečiti s spremembo zakonodaje, so jih učili, kako naj ravnajo v takem primeru, kot so njihove predhodnike učili, kako ravnati, če izbruhne požar, so zapisali v WP. Za te mlade Bovling za Columbine ni zgolj film in Pogovoriti se morava o Kevinu ni zgolj knjiga.

Na Twitterju so njihov upor povezali z distopičnimi romani. »Kaj drugega pa bi lahko pričakovali od generacije, ki je zrasla s Harryjem Potterjem in Igrami lakote?« je zapisal eden od tviterašev. Drugi ga je dopolnil: »Se lahko čudimo, da so se povezali v boju proti skupnemu zlu?«

Otroci in mladi torej vendarle berejo. Vsaj nekateri med njimi. In tisti, ki berejo, znajo nagovarjati še vse druge. 

Morda na svojih družbenih omrežjih nimajo toliko sledilcev, kot jih imajo najbolj priljubljeni vlogerji. A to niti ni potrebno. Ko je šlo zares, so prepričali vrstnike, da so jim sledili tudi v resničnem življenju.

V Washington Postu so zapisali tudi, zakaj bo morda prav tem mladim uspelo, kar njihovim staršem ni. 

»Pesimizem med liberalci, ki si na področju regulacije dostopa do orožja že vrsto let prizadevajo za spremembe, ki pa jih ni od nikoder, lahko postane samouresničujoč,« so zapisali. »Tiste, ki si prizadevajo za spremembe, označijo kot zanesenjake. Tistih, ki nasprotujejo novim zakonom, pa nihče ne sili, da bi branili svoja prepričanja.«

Mladi iz Floride doslej še niso sodelovali v družbenih razpravah in se še niso predali apatiji. Dovolj so stari, da lahko vidijo, kako malo je bilo storjenega za varnost otrok na šoli, in dovolj mladi, da še verjamemo v spremembe. Po streljanju na srednji šoli v Parklandu so jasno sporočili: »Nekaj se lahko naredi, in vi tega niste naredili.«

Morda pa je za skupno dobro enako ali celo bolj kot to, kakšne vsebine nas oblikujejo v najbolj formativnih letih, pomembno, da v odraslosti ne obupamo?

O avtorju. Novinarka in kolumnistka, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Napisala je romana Dekle kot Tisa (2008) in Njeni tujci (2011).

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kdo, kaj in zakaj je urednik?

    Kaja Blazinšek

    Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

  • Še vedno tudi na papirju

    Primož Čučnik

    Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

  • Včasih je bilo prihodnosti preprosto več

    Andrej Hočevar

    Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.