»Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit.«

O Pomladnem dnevu Cirila Kosmača

Nina Ditmajer

Roman Pomladni dan je bil prvič objavljen leta 1950 v reviji Novi svet, torej pet let po osvoboditvi in koncu kulturnega molka, ki je veljal med vojno. Kosmačevo pripovedništvo se je izoblikovalo že v letih, ko se je na Slovenskem predvsem z deli Prežihovega Voranca, Antona Ingoliča, Franceta Bevka in drugimi uveljavil kolektivni, z deli Miška Kranjca, Bogomirja Magajne, Bratka Krefta in drugimi pa tudi generacijski roman. Mnogi so med vojno ali po njej v svoja dela vnašali svoje spomine in doživetja v raznih zaporih ali taboriščih (npr. Juš Kozak) ter opisovali življenje kmečkih ljudi pred vojno in nato v fazi nove družbene ureditve v času socializma v točno določenih pokrajinah, npr. v Prekmurju (Kranjec), Prlekiji (Ivan Potrč), Koroški (Voranc), na Primorskem pa lahko za nadaljevalca Ivana Preglja in Bevka prepoznamo prav njunega mlajšega rojaka Cirila Kosmača.

V Pomladnem dnevu nas pisatelj povede na slovensko obrobje, goriško regijo, ki je po razpadu Avstro-Ogrske in po Rapalski pogodbi leta 1920 pripadla Italiji ter bila tako podvržena fašističnemu nasilju in poitalijančevanju slovenskega prebivalstva. Na razmere v tej pokrajini po 1. svetovni vojni nas opozarjajo nekatera mesta v Kosmačevem romanu, npr. vpis v gimnazijo v Tolminu, ki je bila od šolskega leta 1926/27 že italijanska, ukinjeno pa je bilo tudi slovensko Alojzijevišče v Gorici, ki ga je Kosmač zaradi revščine prenehal obiskovati. Srečanje z ravnateljem gimnazije, ki je bil Furlan, je sicer v romanu opisano zelo pozitivno: »Govoril je v goriškem italijanskem narečju, včasih pa je pritaknil tudi slovensko besedo, posebno kadar se je obračal k očetu. […] Vrnil se je v nekaj minutah z naročjem starih šolskih knjig in jih brez besede položil pred poba.« Še posebej je izpostavljena očetova mržnja do vnašanja tujk v slovenski jezik: »V Padovo gre. Na oniverzo. Na oniverzo! /…/ Na univerzo! Je trdo naglasil oče. Sicer pa se po naše reče vseučilišče, je dodal, ker je jezno preganjal vse besede, ki so mu količkaj dišale po italijanščini.«

Kosmač se v svojih spominih politično ni opredeljeval; tako je brez kakšnih čustev ali vidne naklonjenosti zgolj omenjal tajni shod slovenskih dijakov. Po italijanskem požigu Narodnega doma v Trstu in prepovedi delovanja slovenskih kulturnih društev se je leta 1922 oblikovala Zveza mladinskih društev, od leta 1927 znana pod imenom TIGR, ki se je po vsej Primorski in Istri borila proti fašistom. Čeprav se Kosmač tega shoda ni udeležil, ga je italijanska policija leta 1929 aretirala na dan pogreba njegove matere. Njegovo zadržanost in morda tudi jezo ob tem dogodku nakazuje njegov odgovor na Kadetkino vprašanje, ki se je nanašalo na prvi tržaški proces, ko so leta 1930 usmrtili nekatere člane organizacije: »Ti? Me je pocukala za rokav. Ali si videl, kako so ustrelili tiste tvoje prijatelje, ki so jih v Trstu obsodili na smrt? Ne, nisem! Sem odbil precej trdo in se zapodil kar po Suhem plazu nizdol.« Na podlagi njegovega površnega odziva ne moremo ugotoviti, ali dejanje obsoja ali ne ter kakšne občutke je doživljal v čakanju na razsodbo, ki bi ga lahko stala tudi življenja.

Kadetkino vprašanje že odpira eno od najpomembnejših tematik v romanu, to je smrt, ki se velikokrat povezuje s krivdo. Smrt se v obdobju med obema vojnama in časom po drugi svetovni vojni, ko se pisatelj vrne v svojo domačo vas, kaže kot nekaj, kar je vedno in nujno prisotno v človekovem življenju. Ta sprijaznjenost s pogostim umiranjem sorodnikov, znancev, rojakov in čustvena otopelost sta v romanu vidni na več mestih, npr. ko Kosmaču prijatelj pove za očetovo smrt, pisatelj pa svojo čustveno neodzivnost primerja s svežo rano, iz katere še ni pritekla kri: »In ko pogoltne grižljaj, pove z najbolj vsakdanjim glasom: Ti, saj res, tvojega očeta so tudi ubili, in potisne v usta šop solate.« V romanu ne izvemo ničesar o njegovih doživetjih od pobega iz domačega Slapa ob Idrijci v Ljubljano, njegovega bivanja v tujini in pridružitve partizanom. Ko se ti borci po koncu vojne leta 1945 vrnejo v svoje napol prazne domače vasi, se prav tako sprijaznjeno in otopelo pogovarjajo o padlih sorodnikih, »kakor bi vsi ti očetje in bratje in matere in sestre samo odpotovali«. Nasprotno pa je veliko jezo in obup nad vsem človeštvom ter popolno odsotnost etike in morale v kriznih vojnih razmerah izrazil njegov prijatelj, ki je imel izkušnjo nacističnega taborišča, pisatelj Prežihov Voranc: »Če še misliš, da je človek človek, se bridko motiš! Človek je zver, dokler ima kremplje in zobe, ko pa jih nima več, je otopela in umazana žival.«

Nasprotno čustvo prej opisane otopelosti najdemo v pisateljevih spominskih zapisih iz njegovega otroštva, ko se Martin Urbanja in Dominik Testen pogovarjata o strahu pred smrtjo in o smrti, ki preži na vsakogar, pri tem pa ni pomembno, ali si politisch verdächtig (politično sumljiv) ali politisch unverlässlich (politično nezanesljiv). Pisatelj se je tako v otroštvu kot odraslosti zaradi svoje čustvene zaprtosti počutil krivega. Ko mu je umrla mati, se je raje zapiral v čumnato in zamotil svoje misli s ponavljanjem latinskih glagolov, kot pa bil v družbi ljudi, ki pomilujejo njega, brate in sestre ter očeta. Kasneje ga je še večkrat pekla vest, ker svoje mame ni pospremil do zadnjega počivališča; ni imel namreč primerne obleke. Priložnost za izlitje bolečine in žalosti, ki jo je začutil, ko je še zadnjič uzrl krsto v daljavi, se je pokazala, ko sta se v hišo vrnila sosed Trnar in Kadetka, vendar je ni izkoristil. Svojih čustev ni nikoli nikomur pokazal – ne prijatelju, ki mu je povedal za očetovo smrt, ne Kadetki, ki mu je venomer postavljala različna vprašanja o življenju in smrti, niti teti ni upal povedati za očetovo žalostno usodo. Zato pa lahko prepoznamo v njegovih reakcijah veliko strahu, v zgodbah njegove družine in sovaščanov pa tudi veliko žalosti in tragike. Kosmač je vse te zgodbe izlil na papir, ki prenese vse, česar on kot človek ne bi mogel.

Naslednja zelo pomembna tema v romanu je domovina. Kosmačev literarni svet je svet domotožja, »svet čustvenih prividov resničnega sveta«. V njem jo je človek zaradi čustvene navezanosti na domačo zemljo sposoben braniti z vsem svojim bitjem, celo umreti zanjo. Naj je narod majhen ali mogočen, bo znotraj horizonta tega literarnega sveta vedno zmagal, če bo le dovolj ljubil svojo domovino, če se bo bojeval za svoje ljudi, za človeka, ne pa za občo slavo. Kraljevino Jugoslavijo je po drugi svetovni vojni, 29. novembra 1945, nasledila Federativna ljudska republika Jugoslavija, ki ji je pripadel tudi velik del Primorske. Kaj je osvoboditev iz okupatorjevih krempljev in prehod iz ustavne monarhije v socialistično republiko pomenil za Slovence, je v romanu izraženo z naslednjimi besedami: »Dokler so imeli kralja, je bila država. Kako naj bi sicer kralj živel brez države? Zdaj imajo Jugoslavijo v rokah ljudje, a ljudje imajo domovino,« »da ti odkrito povem, če slišim domovina, me ogreje pri srcu, če slišim država, pa … no, kako bi rekla … dobro se mi zdi, da jo imamo, češ zdaj smo na svojem sami svoji gospodarji in nam ne bodo več drugi ukazovali, ne Lahi ne Nemci, nobeni!« Protagonisti Kosmačevega romana, ki so večinoma neuki kmečki ljudje, si želijo svobodno, varno in pravično urejeno domovino/državo. Pisatelj svoje vaške rojake in svojce v zadnjem delu knjige prikaže kot zmagovalce. Za slovenski narod je ustanovitev jugoslovanske države pomenila predvsem priznanje obstoja naroda ter svobodno rabo in enakopravnost slovenskega jezika v šolah, uradih, kulturi in literaturi. Pasti takšnega zaupanja v novo državno tvorbo pa je že kmalu po 2. svetovni vojni doživel pisatelj sam, ko so ga odstavili z uredniškega položaja Slovenskega poročevalca, glasila Osvobodilne fronte, saj je bil zaradi preteklega bivanja v tujini politično sumljiv.

Smrt, krivda in domovina so med najbolj poudarjenimi temami romana. Kosmač nam v svojem najdaljšem besedilu daje sporočilo, da se vse človekove rane zarastejo kot jame, kamor so zagrebli padle vojake ne glede na narodnost in politično prepričanje. Gledanje v preteklost, vračanje v brezskrbno otroštvo, nato pa poslušanje zgodb ljudi, ki so ostali tam, medtem ko so ljudje na drugih koncih ali ob njih padali v mlakah krvi, se soočati s povojnim stanjem razkrojene družbe, ki se ji napoveduje nova ureditev, nova gradnja in svoboda, so značilnosti Kosmačevega pisanja. V njegovem romanu je prepoznati pikro zaničevanje tistih, ki so se odločili sodelovati z okupatorjem in so prevzeli italijanske uradniške službe. Zelo tragična pa je zgodba mladega italijanskega junaka, ki se je zgolj iz ljubezni odločil prestopiti k partizanom. Pisatelj nam tako daje vedeti, da izbira strani v vojni ni bila vedno političnega ali razumskega značaja. Razmišljanje o teh vprašanjih je še kako pomembno tudi v času, ko se v slovenskem literarnem prostoru zlasti po osamosvojitvi podrobno obravnavajo teme o med- in povojnih pobojih (v času komunistične cenzure prepovedane teme), ki imajo še po sedemdesetih letih posledice za slovenski narod.

O avtorju. Nina Ditmajer je diplomirala iz slovenistike na FF UM in teologije na TEOF UL. V času študija je bila glavna urednica literarno-jezikoslovne revije Liter jezika in teološke revije Colloquia, trenutno pa je področna urednica za književnost pri krščanski reviji za  duhovnost in kulturo Tretji dan. Na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je zaposlena kot mlada raziskovalka. Raziskovalno … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako sestavljati fragmente spomina

    Leonora Flis

    V romanu Ubežni delci se prepletata spomin in zgodovina prepletata. Zasebno in javno sicer vedno hodita skupaj skozi prostor in čas, vendar uradna zgodovina ne ustreza vedno subjektivnim izpovedim prič in tistih, ki so njihove zgodbe podedovali.

  • Upanje ni razkošje

    Vprašanja o knjigi Ubežni delci so avtorici Anne Michaels zastavili slovenski maturanti. Zdi se namreč, da maturanti med poukom v šoli izvedo že skoraj vse, kar je treba vedeti o literarnih delih, izbranih za obravnavo na maturi. Toda literarno-kulturna problematika, s katero se soočamo v zadnjih časih, kaže predvsem na to, da mladi nimajo vedno primernih možnosti za izražanje lastnega mnenja.

  • Anti-Alamut

    Mladen Dolar

    Kaj je narobe z Alamutom? Vse. Že predpostavke zgodbe njegovega uspeha so povsem zgrešene. Zakaj je (ponavljajoča se) uvrstitev Bartolovega Alamuta med maturitetno branje škandal in še nekaj besed o orientalizmu, »slabi« filozofiji in »slabi« literaturi.